VSK Sodba III Kp 38840/2017

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 600,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu je na podlagi prvega odstavka 173. člena KZ-1 izreklo kazen štiri leta in pet mesecev zapora. V izrečeno kazen zapora je obtožencu, na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1, vštelo čas prestan v priporu od 30.10.2017 od 14.20 ure dalje. Pod IV. točko je obtoženega na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da jih je obtoženec dolžan povrniti, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, razen stroškov, ki odpadejo na oprostilni del sodbe, če se ti dajo izločiti iz skupnih stroškov ter da je dolžan plačati sodno takso v znesku 400,00 EUR po tarifni številki 71115 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je mladoletno oškodovanko B. B. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Proti taki sodbi sta vložila pritožbi obtoženec in njegova zagovornica. Obtoženec smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in izpodbija sodbo zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da mu izreče milejšo kazen. Obtoženčeva zagovornica navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter obtožencu izreče kazen treh let zapora ter ga oprosti plačila stroškov postopka, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Oba pritožnika sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata predvsem zaradi odločbe o kazenski sankciji in trdita, da je izrečena zaporna kazen v trajanju štirih let in pet mesecev prestroga glede na okoliščine obravnavane zadeve. Obtoženčeva zagovornica izpostavlja, da so k storitvi kaznivega dejanja prispevali oškodovankini starši in predvsem druge ustanove, ki niso ravnale skladno s svojimi pooblastili in praznino okoli mladoletne oškodovanke B. B. pravočasno zapolnili, tako da se oškodovanka ne bi navezala na obtoženca do te mere kot ugotavlja izpodbijana sodba. Obtoženec sam v pritožbi utemeljuje svoje stališče glede nesprejemljivosti zakonske ureditve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let in trdi, da si je oškodovanka sama želela spolnega odnosa, ker je čutila, da je prišel čas za to. Poudarja, da oškodovanka nikoli ni delovala nezrelo ter da so njegova čustva do oškodovanke resnična in bi si z njo rad ustvaril skupno življenje v bližnji prihodnosti. V nadaljevanju pritožbe obrazloži svoje stališče, da v obravnavani zadevi ni prišlo do spolnega napada na oškodovanko, ampak da je šlo za obojestransko ljubezen ne glede na razliko v starosti.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti pokaže, da je sodišče prve stopnje opravilo oceno dokazov skladno z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP ter je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge v vseh odločilnih dejstvih za vsako posamezno točko sodbe (šesti in sedmi odstavek 364. člena ZKP) ter tistih dejstvih in okoliščinah, ki predstavljajo kontrole okoliščine za pravno relevantna dejstva. Natančno je analiziralo obtoženčev zagovor ter izpovedbo oškodovanke ter zaslišanih prič, v dokazno oceno je pravilno umestilo izvid in mnenje sodne izvedenke za klinično psihologijo otrok in mladostnikov ter na podlagi presoje vseh dokazov skupaj (pri tem je pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi) sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožbene navedbe obeh pritožnikov ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti, saj dajejo odločilen poudarek navedbam, ki za obravnavano zadevo niso relevantne, stališča pritožnikov tudi niso sprejemljiva.

7Smiselno zatrjevanje obtoženca, da oškodovanki ni mogoče odreči pravice do spolne samoodločbe, je neutemeljeno. Otroci uživajo človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Oba prej navedena pogoja morata biti podana komulativno. Že sam zakonodajalec je v prvem odstavku 173. člena KZ-1 predpisal starostno mejo pod katero otroku ni priznana privolitvena sposobnost v spolne dejavnosti razen, če je bilo dejanje storjeno z osebo primerljive starosti in če ustreza stopnji njene duševne in telesne zrelosti, ko dejanje ni protipravno. Ker je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da oškodovanka ni bila z obtožencem primerljive starosti in očitana dejanja tudi niso ustrezala stopnji njene duševne in telesne zrelosti (bila je otrok v pravnem in dejanskem pomenu besede), kar je v izpodbijani sodbi podrobno in prepričljivo obrazloženo, privolitev oškodovanke v spolna dejanja, niti njena pobuda za to, ne more razbremeniti (ekskulpirati) obtoženca. Država otroku do določene starosti zaradi varovanja njegove spolne integritete oz. varovanja njegovih koristi ne priznava privolitve nesposobnosti v spolne dejavnosti, kot tudi po drugi strani ne prizna kazenske odgovornosti otrok za storjena kazniva dejanja in izključuje kazenske sankcije proti njim.

8Pritožbeno sodišče v nasprotju s obtožencem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo očitano dejanje protipravno, saj ni bilo storjeno z osebo primerljive starosti in tudi ni ustrezalo stopnji oškodovankine duševne in telesne zrelosti. Že samo dejstvo, da je obtoženec 26 leta starejši od oškodovanke govori za zaključek, da ne gre za osebo primerljive starosti oškodovankini, ki je bila v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja stara 12 oz. 13 let. Ravno tako je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov, predvsem izvedenskega mnenja sodne izvedenke za klinično psihologijo otrok in mladostnikov B. D. R., zanesljivo ugotovilo, da obravnavana spolna dejanja niso bila ustrezna stopnji oškodovankine duševne in telesne zrelosti. O tem je sodišče prve stopnje podalo obširne in prepričljive razloge, ki jih obtoženec s pritožbenimi navedbami, da je šlo za „spolni odnos med dvema oseba, ki se imata rada in ljubita ne glede na razliko v starosti“ ne more izpodbiti. Teže očitanega dejanja tudi ne more zmanjšati navedba obtoženčeve zagovornice, ki razloge, da je prišlo do obravnavanega kaznivega dejanja pripisuje centru za socialno delo in oškodovankinim staršem. Tudi glede te okoliščine se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, ko je med drugim tudi pravilno poudarilo, da obtoženec na noben način ni odvrnil oškodovankine naklonjenosti, nasprotno, dajal ji je navodila, kaj naj počne, da ne bi bila odkrita ter je oškodovanko navajal k lažem in zvijačam. Pritožbeno sodišče tudi v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje (kar obtoženec v pritožbi zanika), da si je obtoženec kot visoko izobražena in materialno preskrbljena oseba povsem podredil naivno in pozornosti iščočo oškodovanko. Z izgovorom na čustva (to ponavlja tudi v pritožbi), je oškodovanki kot otroku onemogočil spoznavanje spolnosti v primernem času glede na njen razvoj in z osebo njej primerne starosti ter pri njej povzročil razkol med tistim, kar ve, da je prav, med uboganjem staršev in vzgojiteljev v domu in učiteljev v šoli ter ugajanju obtožencu, ki si je vzel pravico odločati o tem, kaj bo oškodovanka počela in kako in njeno podrejenost (še vedno) razlaga kot izraz njene volje, kot je prepričljivo zapisalo sodišče prve stopnje v 20. točki izpodbijane sodbe. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom.

9Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb obeh pritožnikov in na podlagi 386. člena ZKP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene pritožbene navedbe obeh pritožnikov v smeri, da bi moralo sodišče prve stopnje obtožencu izreči nižjo zaporno kazen. Obtoženčeva zagovornica nima prav, ko v pritožbi trdi, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana zaporna kazen treh let, saj je za obravnavano kaznivo dejanje po prvem odstavku 173. člena KZ-1 predpisana zaporna kazen od treh do osmih let. Okoliščine, ki so pomembne pri odmeri kazni je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo ter je kot olajševalno okoliščino pravilno štelo, da obsojenec za kazniva dejanja še ni bil obsojen. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podane tudi obteževalne okoliščine navedene v 21. točki izpodbijane sodbe in je te pravilno ovrednotilo, se izkaže, da je izrečena kazen štiri leta in pet mesecev zapora primerna kazen v mejah predpisane kazni. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, tiste okoliščine, ki jih izpostavljata oba pritožnika pa niso relevantne oz. niso podane.

10Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11Ker obtoženec s svojo pritožbo in pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki na podlagi tarifne številke 7122 Zakona o sodnih taksah znaša 600,00 EUR. Obtoženčeva zagovornica sicer v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče obtoženca oprosti plačila stroškov postopka, ker je brez prihodkov, vendar s tem ni izkazala okoliščin, ki bi terjale drugačno odločitev. Pritožnica torej ni izkazala, da bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, kar je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pogoj za oprostitev plačila stroškov postopka.