UPRS Sodba I U 508/2016-14

I. Tožbi se ugodi, sklep Sveta Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij RS (FIHO) št. 908-I19/2015 z dne 15. 12. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom v zadevi Javnega razpisa za razporeditev sredstev fundacije v letu 2013 (v nadaljevanju Javni razpis) tožnici za leto 2016 dodelil 327.463,45 EUR, in sicer za programe na državni ravni (A. 205.814,97 EUR, B. 10.328,69 EUR, klub SOT 24,5 1.949,80 EUR, C. 2.509,40 EUR in D. 1.304,26 EUR), za delovanje na državni ravni 65.556,33 EUR ter za naložbe v osnovna sredstva 40.000,00 EUR.

2V obrazložitvi med drugim pojasnjuje, da je bil po sprejemu finančnega načrta in ob upoštevanju Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO (v nadaljevanju Pravilnik) objavljen javni razpis za razporeditev 11.916.450 EUR za invalidske organizacije in da so te organizacije zaprosile za sredstva v skupni višini 23.220.212,11 EUR. Navaja, da je komisija skladno s Pravilnikom in Navodilom za uporabo meril pri ocenjevanju finančno ovrednotenih letnih delovnih programov invalidskih in humanitarnih organizacij (v nadaljevanju Navodilo) vsebinsko ocenila posamezne prijavljene socialne programe in pri tem upoštevala tudi realizacijo programov iz poročila za leto 2014. Ob upoštevanju vseh zbranih podatkov o posamezni organizaciji iz vloge za leto 2016 in poročila za leto 2014 ter podatkov o povprečju celotnih stroškov in FIHO stroškov na uporabnika na ravni primerljivih uporabnikov znotraj posameznih skupin ali na ravni vseh primerljivih uporabnikov ter primerljivosti stroškov z zadnjim poročilom oziroma zadnjim sklepom ocenjevalne organizacije je komisija pri vsakem pripravljenem posebnem socialnem programu ocenila in določila stopnjo prioritete, ki omogoča nadaljnje ocenjevanje, skupno oceno učinkovitosti, ekonomičnosti in racionalnosti ter oceno vzajemnosti in solidarnosti. Pri določanju deleža je upoštevala odklone zaradi specifičnosti posameznih organizacij. Razpoložljiva sredstva za programe so se na koncu ocenjevanja delila s skupnim številom zbranih točk ovrednotenih posebnih socialnih programov, s čimer se je določila vrednost točke in končna višina sofinanciranja prijavljenih programov.

3Glede financiranja delovanja posameznih organizacij navaja, da je komisija v skladu s šestim odstavkom 19. člena Navodila ocenila delovanje posameznih organizacij, z vidika prednostnega zagotavljanja delovanja organizacijske strukture pa je določila še dodatne točke za fiksni strošek pravne osebe, za vsakega zaposlenega v programih in delovanju iz zadnjega poročila ter za vsakega aktivnega člana v organih mednarodne organizacije (nivo upravljanja in strokovnega sveta). Na podlagi tretjega odstavka 19. člena Navodila je opredelila 15 % pričakovani delež na celotno dejavnost, ki vključuje realizacijo programov posamezne organizacije iz vseh virov, izkazanih v poročilu za leto 2014, ter določila višino dodatnega indeksiranja. Razpoložljiva sredstva za delovanje so se nato delila s skupnim številom zbranih točk za delovanje, s čimer se je določila vrednost točke in končna višina sofinanciranja delovanja posameznih organizacij.

4Glede naložb v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje med drugim navaja, da je komisija glede na povprečje treh indeksov (tj. obseg programov v zadnjem poročilu, poročan obseg financiranja programov in delovanja iz sredstev FIHO ter skupni obseg financiranja naložb iz sredstev FIHO v zadnjih petih letih) določila pričakovani obseg financiranja naložb za posamezno organizacijo, pri čemer je upoštevala specifičnost posameznih skupin in programov. Pri določitvi sofinanciranja za posamezno naložbo je upoštevala utemeljenost naložb in prioritete, pri tem pa je, če je bila posamezna organizacija vključena v medsebojno usklajevanje na podlagi tretjega odstavka Pravilnika, upoštevala tudi posredovani predlog prioritet iz medsebojnega usklajevanja.

5V nadaljevanju obrazložitve navaja točke in ocene, na podlagi katerih so bila dodeljena sredstva FIHO za tožnico, in sicer za posamezne tožničine prijavljene programe na državni ravni, za delovanje na državni in lokalni ravni ter za naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje.

6Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

7Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. Med drugim mu očita, da ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti, saj iz njega ni razvidno, kako je toženka upoštevala kriterije oziroma merila iz Pravilnika in Navodila. Toženka naj bi sredstva med invalidske in humanitarne organizacije delila arbitrarno oziroma po lastni presoji. Notranja pravila naj bi ohranjala številne opisne kriterije, ki omogočajo arbitrarno ravnanje. Trdi, da je bila diskriminirana na podlagi političnega oziroma drugega prepričanja. Sredstva naj bi se vsako letu delila za zaprtimi vrati v Izoli, kar naj bi dopuščala prvi odstavek 18. člena in 20. člena Pravilnika. Posledica tega naj bi bil dolgoletno nespremenjen odstotkovni model dodeljevanja sredstev. Navaja, da ji dostop do takšnih „usklajevanj“ ni omogočen. Sklicuje se na prakso tega sodišča, zlasti na njegovi sodbi I U 627/2013 in I U 1565/2014.

8Nadalje navaja, da je bila pri prvih petih programih, ki jih je prijavila, odločilna „ocena vzajemnosti in solidarnosti“, ki naj bi bila zmnožek dveh faktorjev, pridobljenih po šifrah iz klasifikacije, pri čemer pa Navodilo faktorjev po šifrah ne določa. Toženkina ocena ni v ničemer pojasnjena, zato odločitve v temu delu ni mogoče preizkusiti. Tudi izračun vrednosti točke naj ne bi bil pojasnjen, pri čemer je ta za vse tožničine programe enaka, razen za program „Delovanje na državni in lokalni ravni“. Opozarja, da so nekateri izračuni tudi matematično napačni. Navaja še ugovore po posameznih programih, za program št. 6 „tehnični pripomočki za hendikepirane“, pa trdi za njegovo zavrnitev niso navedeni nobeni razlogi. V zvezi s programom „Delovanje na državni in lokalni ravni“ navaja, da toženka opravlja izračune brez vidne podlage v svojih notranjih pravilih in brez pojasnil, kako je določila posamezne faktorje in ocene. Tudi glede postavke za naložbe trdi, da je obrazložitev prazna, odobrena sredstva v višini 40.000 evrov od zaprošenih 112.076 evrov pa določena arbitrarno.

9Sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in toženki naloži izplačilo razlike do zneska zaprošenih sredstev. Navaja, da ji toženka že več let zaporedoma povzroča nepopravljivo škodo, saj ji ne dodeli pripadajočih sredstev, ter da se njena nezakonita praksa ne spremeni. Podrejeno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Meni, da je treba odpraviti tudi pritožbeni sklep, ki je tudi neobrazložen.

10Toženka v odgovoru na tožbo med drugim opisuje svojo dejavnost in poslanstvo, zatrjuje posebno naravo javnega razpisa in se sklicuje na sodno prakso tega in Vrhovnega sodišča (I U 93/2011, I Up 28/2010). Opozarja na negotovost pridobitve sredstev na javnih razpisih in na obseg zaprošenih sredstev, zaradi česar prijavitelji ne morejo pričakovati, da bodo dobili celoten zaprošen znesek. Sklicuje se na svoj sui generis status naslednice Loterije Slovenije, ki je pred njo razporejala sredstva za dobre namene med invalidske, humanitarne in športne organizacije. Trdi, da je obrazložitev sklepa medsebojno vsebinsko povezana celota in deloma ponavlja obrazložitev izpodbijanega sklepa. Glede tožničinega programa št. 1 posebej navaja, da je relevanten kriterij strošek za uporabnika. Trdi, da tožnica, ki se vsako leto prijavlja na razpise, ne priznava metodologije, ki so jo sprejeli člani sveta FIHO, je javno dostopna na svetovnem spletu in v zvezi s katero vsako leto organizira izobraževanje. Znesek za naložbe naj bi temeljil na 23. členu Navodila. Zahteva, po kateri bi morala obrazložitev vsebovati podrobnosti o oceni, po njenem mnenju nima pravne podlage. Trdi, da ne obstaja akt, ki bi opredeljeval konkretne podlage za posamezne stopnje predvidenih ocen, temveč je to prepuščeno strokovnosti članov komisij. Vse podrobnosti so razvidne iz posebnega ocenjevalnega lista, ki je sestavina obstoječe dokumentacije v spisu, ob tem pa ni potrebe niti dolžnosti, da se vse podrobnosti iz ocenjevalnega lista izrazijo v obrazložitvi sklepa, pri čemer naj bi bil vsak instančni organ dolžan zahtevati dostavo celotnega spisa. Glede standarda obrazloženosti se sklicuje še na sodbe I U 675/2010, U 914/2007, U 669/2008 in zlasti U 505/2009, ki naj bi bile pomembne za pojmovanje ravnanja in pooblastil njenih organov v postopku razporejanja sredstev invalidskim in humanitarnim organizacijam. Trdi, da ne organizira usklajevanj iz 18. člena Pravilnika in da to samoiniciativno delajo organizacije v skladu s Pravilnikom in Zakonom o invalidskih organizacijah, da se komisija s predlogom seznani, vendar nanj ni vezana. Navaja še, da so trditve o kršitvah Ustave pavšalne, ter da ni pogojev za odločitev sodišča po prvem odstavku 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11Tožnica v pripravljalni vlogi z 21. 7. 2016 nasprotuje navedbam toženke v odgovoru na tožbo, zlasti pa vztraja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe ne omogoča njenega preizkusa.

12V odgovoru na tožničino vlogo toženka med drugim zavrača očitke o arbitrarnosti in trdi, da gre za obširno in raznoliko področje, ter da so poskusi, da se ta raznoterost ukalupi v enoten sistem, pripeljali do kompleksne metodologije, ki jo pri odločanju uporabljajo strokovnjaki, ki ji dajejo vsebino z izkušnjami in poznavanjem področja. Šlo naj bi za mehko področje, ki se ne da enoznačno umestiti v kalup. Člani komisij in Svèta ravnajo v skladu s svojimi pravili in ostalimi relevantnimi predpisi, ter da ji je zakonodajalec, ki je ustanovil toženko in ji podelil določene pristojnosti, hkrati zadržal privilegij nadzora nad njenimi predpisi. Trdi še, da je namen vzpostavitve fundacije omogočiti civilni družbi sodelovanje pri dodeljevanju in usmerjanju denarnih sredstev na področja, ki so najbolj potrebna, kar omogoča ažurnost in fleksibilnost spremljanja položaja pomoči potrebnih, po čemer se ta razpis razlikuje od razpisov, ki jih izvaja pristojno ministrstvo in druge državne inštitucije.

13Tožba je utemeljena.

14Predmet preizkusa v tem upravnem sporu je sklep Svèta toženke o dodelitvi sredstev FIHO tožnici za leto 2016. Gre za odločitev o tožničini vlogi, s katero se je odzvala na Javni razpis za razporeditev sredstev fundacije za navedeno leto.

15Glavni očitek, ki ga tožnica v zvezi z izpodbijanim aktom naslavlja na toženko, je njegova neobrazloženost oziroma pomanjkanje pravno odločilnih razlogov, zaradi česar meni, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

16Toženka pravilno opozarja, da je sodišče v svoji praksi že večkrat poudarilo, da so postopki javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, temveč gre za odločanje o „drugi javnopravni stvari“. To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču sodne prakse je zato presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oziroma primerno odločitev. Tudi izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja.¹

17Opisana zadržana presoja sodišča toženke ne odvezuje, da svoje odločitve ne obrazloži na nivoju, ki omogoča preizkus tistih ključnih razlogov, ki so vplivali na njeno odločitev. To ji za primer, kakršen je obravnavani, nalagajo tudi specialni predpisi, ki urejajo obravnavano materijo. Skladno s šestim odstavkom 14a. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije - ZLPLS mora biti vsaka odločitev fundacije (torej toženke), s katero se odloči o vlogi za razporeditev sredstev fundacije, izdana pisno in mora vsebovati pravno podlago za izdajo, izrek, obrazložitev ter pravni pouk. Obrazložitev, v kateri so navedeni poglavitni materialno-finančni in vsebinski razlogi za sprejeti sklep ter ugotovitve in ocene, ki utemeljujejo odločitev o obravnavani vlogi posamezne invalidske in humanitarne organizacije, zahteva tudi 21. člen Pravilnika. Iz 3. člena Navodila pa izhaja, da so organi FIHO tako v predlogih za razporeditev ali dodelitev sredstev kot v sklepih o razporeditvi oziroma dodelitvi sredstev dolžni obrazložiti, kako so ta navodila upoštevali pri ocenjevanju. Že v sodbah I U 627/2013 in I U 1565/2014 je Upravno sodišče pojasnilo, da ni dovolj samo sklicevanje na Navodilo, temveč mora iz sklepov izhajati tudi, kako so bile njegove določbe upoštevane pri ocenjevanju, in to ne zgolj na splošni ravni - na ravni razpisa, temveč tudi pri ocenjevanju posamezne vloge.

18Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena Ustave RS, pa tudi zagotavljanju ustavnih pravic do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. in 25. člena Ustave RS. Obrazložitev mora zato tudi v primeru, kakršen je obravnavani, obsegati pravno odločilne razloge, ki so organ vodili k odločitvi. Te obveznosti toženke ne odvezuje ne specifična narava te javnopravne zadeve, ne zaupana ji pooblastila na podlagi zakona in nadzor, ki si ga je nad njenimi predpisi pridržal zakonodajalec, niti s tem povezana posebna narava usmerjanja denarnih sredstev na tem področju, na kar vse se v svojih odgovorih na tožbene navedbe sklicuje toženka. Že samo dejstvo, da toženka na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakonodajalec, razporeja javnofinančna sredstva, ji namreč nalaga posebno skrbnost in najvišjo stopnjo transparentnosti pri tem opravilu. Dejstvo, da ta sredstva razporeja za tako pomemben namen, kot je financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, pa toženkino obveznost, da deluje transparentno in v svojih odločbah navede razloge, ki so jo vodili pri razporejanju sredstev, le še dodatno utrjuje.

19Navedenih standardov obrazloženosti toženka v obravnavani zadevi ni izpolnila. V prvem delu (I., II. in III. točka) obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč le posplošeno povzema potek konkretnega razpisa, postopanje komisije pri ocenjevanju vseh treh kategorij, ki so bile predmet razpisa (izvajanje posebnih socialnih programov, delovanja invalidskih in humanitarnih organizacij ter naložbe v osnovna sredstva teh organizacij in njihovo vzdrževanje), in nekatere s tem postopanjem povezane določbe Pravilnika in Navodila. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju pa razlogi za obseg tožnici priznanih sredstev niso razvidni niti iz drugega dela (IV. točka) obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerem toženka sicer po posameznih posebnih socialnih programih, ki jih je v razpisu uveljavljala tožnica, ter glede delovanja organizacij navaja dodeljene ocene, vrednost točk in končni izračun dodeljenih sredstev, glede naložb v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje pa odobreni znesek. Preizkusa izpodbijane odločbe pa glede na opisano posplošenost obeh delov obrazložitve ni mogoče opraviti niti ob soočenju obeh navedenih delov.

20Glede prvih petih posebnih socialnih programov, ki jih je uveljavljala tožnica, je iz drugega dela obrazložitve namreč razvidno, da je vrednost dodeljenih sredstev odvisna od vrednosti točke in ocene vzajemnosti in solidarnosti. Postopek izračuna vrednosti točke je sicer razviden iz prej navedenega prvega dela obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni pa mogoče preizkusiti ocene, ki jo je tožnica za posamezne programe dobila z vidika vzajemnosti in solidarnosti. Toženka v temu delu obrazložitve navaja le, da je ocena zmnožek dveh faktorjev, in sicer priznanega deleža FIHO na podlagi povprečja posameznih ocen vzajemnosti stroškov (11. člen Navodila) za uporabnike in storitve ter priznanega deleža FIHO na podlagi povprečja posameznih ocen primerljivosti kapacitete (12. člen Navodila) za pričakovano število, pri čemer naj bi bila oba faktorja pridobljena po posameznih šifrah iz klasifikacije, v tem primeru 02-IDS. Na kakšni podlagi oziroma ob uporabi katerih meril je tožnica določila faktor priznanega deleža FIHO na podlagi povprečja posameznih ocen vzajemnosti stroškov (11. člen Navodila) za uporabnike in storitve, ki je dejansko vplival na končni izračun (tožnica je iz tega naslova dobila ocene 0,42, 0,40, 0,70, 0,50 in 0,35), iz izpodbijanega sklepa ni razvidno niti ob soočenju obeh delov obrazložitve izpodbijanega sklepa in določb Navodila, zlasti njegovega 11. člena, vključno s klasifikacijo v prilogi Navodila. Navedena klasifikacija namreč ne vsebuje številčnih faktorjev, 11. člen Navodila pa v prvem odstavku na opisen način predpisuje primerjavo različnih vrst stroškov uporabnika na različnih nivojih, v drugem in tretjem odstavku pa še druge elemente, ki lahko vplivajo na končno oceno. Tudi kolikor gre pri oblikovanju navedene ocene za strokovno delo komisije, bi moralo biti iz obrazložitve razvidno vsaj, kateri kriteriji so v negativnem smislu vplivali na oceno, ki jo je tožnica pridobila na tej podlagi, saj brez tega tožnici ni omogočeno, da se o pravno odločilnih dejstvih izjavi, odločitve pa zato tudi ni mogoče preizkusiti.

21Tožnica tudi utemeljeno uveljavlja, da je negativna ocena za njen zadnji oziroma šesti posebni socialni program (tehnični pripomočki za hendikepirane), za katerega ni pridobila nobenih sredstev, brez obrazložitve, saj toženka k tem delu odločitve le citira in posplošeno povzema besedilo četrtega odstavka 17. člena Navodila. Zakaj za naveden tožničin program pride v poštev ta določba Navodila, pa toženka ne navede nobenih razlogov. Enako neobrazložena je odločitev glede obsega financiranja naložb v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje, zlasti glede nakupa podatkovnega strežnika, saj se v zvezi s tem toženka zgolj sklicuje na besedilo prvega odstavka 21. člena Navodila, ne pove pa, zakaj ga je uporabila.

22Glede na navedeno tožnica v tožbi utemeljeno uveljavlja, da iz obrazložitve ni mogoče razbrati, kako je po posameznih postavkah tožeča stranka upravičena prav do dodeljene višine sredstev. Ker obrazložitev v konkretnem primeru ne omogoča preizkusa njene pravilnosti, so utemeljeni tožničini ugovori, da gre za bistveno kršitev pravil postopka. Glede na pojasnjen pomen in namen obrazložitve se toženka neutemeljeno sklicuje na ocenjevalni list, iz katerega naj bi bile razvidne podrobnosti ocenjevanja (ki se sicer ne nahaja v dokumentaciji, ki jo je toženka sodišču poslala na podlagi poziva iz 38. člena ZUS-1), saj z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega akta, ki je tožnico prikrajšala za možnost, da se izjavi o pravno odločilnih okoliščinah. Glede na pojasnjene okoliščine konkretnega primera pa se toženka neutemeljeno sklicuje na sodbe tega sodišča U 914/2007, U 669/2008 in I U 505/2009. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na sodbo I U 675/2010, saj spregleda, da je bila njena odločitev v navedeni zadevi odpravljena prav zato, ker je zaradi neobrazloženosti ni bilo mogoče preizkusiti.

23Ker je že zaradi navedene bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, se sodišče ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih navedb. Glede tožničinih navedb, da se sredstva FIHO vsako leto delijo v Izoli za zaprtimi in strogo varovanimi vrati v krogu izbranih invalidskih organizacij, kamor tožeča stranka ne spada oziroma kjer ji sodelovanje ni omogočeno (v zvezi s katerimi je že v sodbah I U 627/2013 in I U 1565/2014 presodilo, da je z njimi tožnica vzbudila dvom v pravilen in zakonit postopek), pa sodišče dodaja naslednje: Po določbah 18. člena Pravilnika je sodelovanje v postopku razporejanja sredstev omogočeno organizacijam, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev sredstev po Pravilniku, in to na način, da se invalidske organizacije medsebojno usklajujejo po načelih solidarnosti in vzajemnosti v okviru razpoložljivih sredstev in s tem, da svoje predloge (kot skupina) posredujejo komisiji, ki nato usklajene predloge upošteva pri pripravi predloga za razporeditev sredstev (20. člen Pravilnika). Gre torej za sodelovanje, ki vpliva na končno razporeditev sredstev. Ker pa toženka na podlagi javnega razpisa razporeja javna sredstva, je ob kakršnemkoli predhodnem medsebojnem usklajevanju invalidskih organizacij na podlagi 18. člena Pravilnika njeno postopanje v postopku razdeljevanja sredstev zakonito in skladno z Ustavo, zlasti z njenim 22. členom, le v primeru, če na takem medsebojnem usklajevanju dejansko in enakopravno sodelujejo vse organizacije, ki se udeležujejo razpisa.

24Glede na ugotovljeno bistveno kršitev pravil postopka je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Za predlagano odločitev v sporu polne jurisdikcije glede na opisane nepravilnosti v konkretnem primeru ni podlage po določbah 65. člena ZUS-1. Ker je predmet izpodbijanja v upravnem sporu upravni akt, s katerim je odločeno o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi, to pa je v tem primeru prvostopenjski sklep, v konkretnem primeru tudi ni podlage za predlagano odpravo sklepa nadzornega odbora kot upravnega akta druge stopnje.

25Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

26Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopala odvetniška družba, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa je upravičena do povračila stroškov postopka v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Prim. sodbe I U 1162/2016 z dne 21. 3. 2017 in I U 506/2016 z dne 9. 5. 2017.