UPRS Sodba I U 495/2017-6

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj št. 351-938/1997-318 z dne 21. 9. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek vlagatelja za izplačilo odškodnine v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga za podržavljeno premično premoženje, navedeno v seznamih, naštetih v točki a) izreka in za podržavljene živali, naštete v točki b) izreka odločbe. V obrazložitvi povzema dotedanji postopek, v katerem je bilo izdanih že pet odločb. V zadnjem ponovljenem postopku ugotavlja, da je bilo upravičencu premoženje podržavljeno kot osebi nemške narodnosti. Zato se je po določilih Finančne in izravnalne pogodbe (v nadaljevanju FIP) oziroma zakonih, ki jih je za izvršitev te pogodbe sprejela Republika Avstrija, štel za pregnanca in je imel pravico zahtevati odškodnino v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen od Republike Avstrije ter po citiranem določilu ni upravičenec v smislu tega zakona. V zvezi s številnimi dokaznimi predlogi tožnice, s katerimi je dokazovala, da upravičenec ni bil oseba nemške narodnosti, prvostopenjski organ navaja, da je vse dokaze izvedel že v prejšnjem postopku in ugotovil, da ne gre za osebo nemške narodnosti. Vendar je upravno sodišče s sodbo I U 1321/2015 z dne 19. 4. 2016 odločilo, da je upravni organ v tem delu napačno uporabil materialno pravo in posledično zmotno ugotovil dejansko stanje. Prvostopenjski organ je tako v izpodbijani odločbi sledil napotkom iz sodbe I U 1321/2015 z dne 19. 4. 2016, ki se nanašajo na uporabo določb drugega odstavka 10. člena ZDen glede vprašanja, ali je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.

2Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da je prvostopenjski organ sledil napotkom sodišča in ob ponovni presoji predloženih dokazov sprejel zaključek, da bi A.A. za odvzeto premoženje lahko zahteval odškodnino od Republike Avstrije. Imenovani je bil z družino pregnan oziroma izseljen v Avstrijo aprila 1946 leta, štel pa je za osebo nemške narodnosti, saj mu je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ). Dne 14. 10. 1949 je pridobil avstrijsko državljanstvo, tako da je bil avstrijski državljan tudi na dan podpisa FIP tj. dne 27. 11. 1961. Rezident Avstrije je bil tudi na dan 1. 1. 1960 ter na dan svoje smrti. Zato je zaključek prvostopnega upravnega organa, da je A.A. imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, pravilen. Potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 4. 7. 1994, iz katerega izhaja, da A.A. odškodnine ni dobil, niti do nje ni imel pravice, na odločitev ne vpliva. Gre zgolj za stališče tuje države, da bivši lastnik po predpisu ni bil upravičen do odškodnine, na katero upravni organ ni vezan. Potrdilo ne odvezuje slovenskih upravnih organov, da ne bi sami interpretirali pravne podlage, ki pomeni izključitev pravice do denacionalizacije po 2. odstavku 10. člena ZDen. To, da A.A. ni prejel odškodnine, pa niti ni pravno odločilno, saj je pogoj za izključitev že zgolj možnost pridobitve odškodnine in ne njeno dejansko izplačilo.

3Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo, saj se s takšno odločitvijo ne strinja. Navaja, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, saj je štela, da je podlaga za izključitev iz denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen FIP. Vendar pa v konkretnem primeru niso izkazani vsi pogoji, pod katerimi je bila oseba po FIP upravičena do odškodnine od Republike Avstrije. A.A. ni izpolnjeval enega od pogojev in sicer ni imel statusa pregnanca, izseljenca ali preseljenca, saj ni bil oseba nemške narodnosti. Toženka ga je štela kot takšnega, ker naj bi to izhajalo tudi iz odločbe o podržavljenju, s katero mu je bilo premoženje podržavljeno kot osebi nemške narodnosti. Tožnica v tožbi obširno navaja, da to ne drži in se sklicuje na dokaze, ki jih je predložila že v postopku na prvi stopnji, katere pa naj bi organ prve stopnje napačno presodil. Iz teh dokazov namreč izhaja, da domovina A.A. ni štela za osebo nemške narodnosti, ampak kot osebo slovenske narodnosti. Meni, da bi upravni organ moral upoštevati tudi potrdilo Zveznega ministrstva za finance, iz katerega izhaja, da A.A. ni pridobil odškodnine od Republike Avstrije, niti ni imel pravice pridobiti odškodnine. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odloči, da se zahtevi za izplačilo odškodnine v obliki obveznic SDH ugodi ter podrejeno, da se odločba odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

5Tožba je utemeljena.

6Drugi odstavek 10. člena ZDen določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste fizične osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je imela oseba pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

7V predmetni zadevi je relevantno vprašanje, ali je imel upravičenec pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje po določbah FIP. Pri tem upravni organi vprašanje, ali je imela oseba na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb pravico dobiti odškodnino od tuje države, rešujejo neposredno z razlago mednarodne pogodbe, upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. Zato potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance, kot pravilno ugotavlja toženka, ni odločilno kot dokaz, da A.A. ni imel pravice do odškodnine.

8Po prvem odstavku priloge A FIP-a so do pravic iz 2. člena FIP upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so a) Avstrijski državljani ali b) Nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti posebno tisti z nerazjasnjenim državljanstvom in so 1. 1. 1960 posedovali stalno bivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. januarju 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj 6 mesecev ali c) so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. januarja 1960 tam stalno bivališče. Za presojo, ali so v 1. odstavku oddelka A navedene osebe avstrijski državljani, nemški državljani ali osebe nemške narodnosti brez enega od obeh državljanstev, so odločilne okoliščine v časovnem obdobju podpisa te pogodbe (točka 4. C). Ker je bila FIP podpisana 27. 11. 1961, je torej odločilno, ali naštete okoliščine obstojijo na ta dan. Toženka je ugotovila, da je A.A. dne 14. 10. 1949 pridobil avstrijsko državljanstvo, tako da je bil avstrijski državljan tudi na dan podpisa FIP tj. dne 27. 11. 1961 in da je bil rezident Avstrije tudi na dan 1. 1. 1960 ter na dan svoje smrti. Tožnica temu ne oporeka. Ob tem sodišče zaključuje, da dosedanja ugotovitev v postopku, da je domovina štela A.A. za osebo nemške narodnosti (peti odstavek priloge B FIP), niti ni (edina) odločilna.

9Vendar pa izpodbijana odločba temelji na stališču dotedanje upravnosodne prakse, po katerem za presojo, da je imela oseba v smislu navedene zakonske določbe, pravico dobiti odškodnino, zadošča že, da je po pravu tuje države obstajala pravna podlaga, ki je razlaščencem omogočala "četudi zgolj načelno" pravico do odškodnine za odvzeto premoženje. Pri tem ni nujno, da je mirovno ali mednarodno pogodbo, ki je bila podlaga za ureditev odškodovanja v pravu tuje države, sklenila nekdanja Jugoslavija, temveč so upoštevne tudi mednarodne pogodbe, sklenjene (le) med tujimi državami. Zato je veljalo, da FIP, ki sta jo sklenili ZR Nemčija in Republika Avstrija, ter predpisi, ki jih je Republika Avstrija sprejela na podlagi te pogodbe, pomenijo pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen.

10Ustavno sodišče je z odločbo Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017 podalo drugačno razlago drugega odstavka 10. člena ZDen. Ugotovilo je, da bi stališče, po katerem bi bilo mogoče odreči pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen osebi, za katero je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, kršilo 14. člen Ustave tj. pravico do enakosti pred zakonom. Zato morajo organi odločanja na podlagi razlage mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje in ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti tako, da bi se ji v tuji državi taka odškodnina, če bi jo zahtevala, lahko tudi dejansko priznala. Ob upoštevanju takšne razlage drugega odstavka 10. člena ZDen je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips z dne 6. 12. 2017 odstopilo od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.

11Na podlagi FIP je Republika Avstrija sprejela izvedbene predpise in sicer Zakon o zagotavljanju nadomestil za škodo, ki je nastala na gospodinjski oziroma stanovanjski opremi in na predmetih, ki so potrebni za opravljanje poklica, zaradi vojne ali političnega preganjanja z dne 25. 6. 1958, ki je bil dopolnjen z Zakonom o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. 6. 1962 (v nadaljevanju KVSG/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencev in izgnancev z dne 13. 6. 1962 (v nadaljevanju UVEG) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi izselitve ali izgona z dne 14. 12. 1961 (v nadaljevanju Zakon o prijavi škode). FIP se v 2. členu sklicuje na KVSG, ta pa je v paragrafu 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji. Pač pa je Republika Avstrija uredila plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem z območij izven Republike Avstrije, z UVEG.¹

12Namen UVEG, kot je opredeljen v paragrafu 1, je zagotavljanje pravic do dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic tj. do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske ali stanovanjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, seveda, če so bili izpolnjeni tudi ostali pogoji določeni v zakonu. Pri tem pa ne bi bilo pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP.² Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi UVEG, ne pomeni pravice do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja, ampak le v primeru, ko bi prejšnji lastnik podržavljenega premoženja lahko uveljavljal odškodnino za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno.

13Ker se v konkretni zadevi zahteva za denacionalizacijo nanaša na premične stvari, je za vprašanje pravilne uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen pomembno, ali bi A.A. za premoženje, katerega vračilo uveljavlja v tem postopku in do katerega bi bil glede na določilo 17. člena ZDen upravičen, lahko prejel odškodnino po določbah UVEG oziroma Zakona o prijavi škode, če bi to odškodnino uveljavljal. Sodišče ugotavlja, da toženka zaradi zmotne razlage drugega odstavka 10. člena ZDen relevantnega dejanskega stanja ni ugotavljala.

14Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

15Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnika sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

¹ Sodba X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017, točka 22
² sodba X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017