UPRS Sodba I U 1019/2018-18

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ v zadevi izterjave nedavčnih denarnih obveznosti ugodilo pritožbi dolžnika, družbe A. d.o.o. iz Ljubljane in z izpodbijano odločbo odpravilo sklep Finančne uprave Republike Slovenije o davčni izvršbi DT 4933-91027/2016-6 z dne 30. 11. 2016. Iz obrazložitve sledi, da je Finančna uprava RS na podlagi izvršljive odločbe 37101-116/2013/2 (2004) z dne 25. 9. 2013, ki jo je izdala tožeča stranka kot predlagatelj izvršbe, izdala sklep o davčni izvršbi zaradi izterjave občinske takse v višini 527,04 EUR in stroškov izdaje sklepa. Zoper sklep o davčni izvršbi je dolžnik vložil pritožbo, v kateri je ugovarjal zastaranje naložene obveznosti ter se pri tem skliceval na odlok tožeče stranke o komunalnih taksah, ki v 12. členu določa, da pravica do izterjave zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi morala biti taksa plačana. Nadalje pritožbeni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje začel postopek davčne izvršbe dne 30. 11. 2016 z izdajo sklepa o davčni izvršbi, ki je bil pritožniku vročen 1. 12. 2016. Izvršilni naslov, na podlagi katerega mu je bilo naloženo plačilo komunalne takse, pa je odločba tožeče stranke z dne 25. 9. 2013, ki je postala izvršljiva 7. 10. 2013. Ko je organ prve stopnje začel z izterjavo, je torej dvoletni rok od poteka leta, v katerem bi morala biti taksa plačana, že potekel. Zato je pravica do izterjave takse ob izdaji izpodbijanega sklepa zastarala in je zato podan razlog za odpravo izpodbijanega sklepa. Ugotavlja se še, da Odlok o komunalnih taksah v občini Novo mesto (v nadaljevanju Odlok) v drugem odstavku 12. člena dejansko določa tako, kot se navaja v pritožbi. Odlok je bil sprejet na podlagi Zakona o komunalnih taksah (v nadaljevanju ZKT), ki je določal dveletni zastaralni rok in ki je bil z uveljavitvijo Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1) s 1. 1. 2007 razveljavljen. Ni pa bil z uveljavitvijo ZFO-1 razveljavljen Odlok. V prvem in drugem odstavku 9. člena ZFO-1 je določeno, da lahko občina predpiše občinsko takso za namene, ki so našteti, da jo predpiše z odlokom, ter da z odlokom predpiše vrsto in višino takse ter zavezance za plačilo. To pa po presoji pritožbenega organa pomeni, da je občina upravičena predpisati komunalno takso kot občinsko takso in da zato velja (tudi) drugi odstavek 12. člena Odloka, ki določa dveletni zastaralni rok za pravico do njene izterjave.

2Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da ji izpodbijana odločba ni bila vročena v okviru postopka davčne izvršbe, niti ni bila o njej obveščena. Prejela jo je šele na podlagi njene izrecne zahteve po elektronski pošti, po tem, ko je prejela sklep, s katerim ji je bilo naloženo, da mora dolžniku povrniti stroške neupravičene izvršbe, ki so nastali z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Takrat je tožeča stranka šele ugotovila, da je tožena stranka pritožbi dolžnika ugodila in sklep o izvršbi odpravila, čeprav bi ji morala biti odločba kot upnici in kot stranki v postopku osebno vročena. Z nevročitvijo oziroma nepravilno vročitvijo je bila storjena kršitev pravil postopka ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Z izpodbijano odločbo se je namreč odločalo o pravici tožeče stranke s strani državnega organa, kar pomeni, da ima tožeča stranka pravico do sodnega varstva in je zato aktivno legitimirana za vložitev tožbe v tem upravnem sporu. Tožeča stranka je dala predlog za davčno izvršbo in je bila kot upnica ves čas stranka v postopku davčne izvršbe. Terjatev se nanaša na plačilo občinske takse, ki je prihodek občinskega proračuna. V postopku je dajala dodatna pojasnila, ki jih je od nje zahteval finančni organ. Med drugim ji je poslal tudi pritožbo dolžnika in jo pozval, da se izjavi o njegovih navedbah, kar vse kaže na to, da so tožečo stranko šteli za stranko postopka, kar je skladno tako z določbami 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Izpodbijana odločba ne zadeva zgolj dolžnika, ampak ima pravni interes tudi tožeča stranka kot upnik. Komunalna taksa je prihodek tožeče stranke in zato ima tožeča stranka interes, da se postopek davčne izvršbe izpelje.

3Izpodbijana odločba je napačna tudi po vsebini. Tožeča stranka je dolžniku odmerila komunalno takso skladno z Odlokom. Ta je bil sprejet na podlagi ZKT, ki v 7. členu določa zastaralni rok dveh let in na njegovi podlagi je bilo enako določilo vključeno v 12. člen Odloka. S pričetkom veljavnosti ZFO-1 je prenehal veljati ZKT, z njegovo razveljavitvijo pa je odpadla tudi pravna podlaga za zastaralni rok iz 12. člena Odloka. Upoštevaje navedeno, pravica do izterjave takse do dolžnika ni zastarala v dveh letih, ampak je potrebno za tek zastaranja uporabiti ZDavP-2, ki v 125. členu določa petletni zastaralni rok. ZFO-1 sicer še vedno omogoča, da občina plačilo takse uredi v odloku, vendar pa ne določa zastaralnega roka in tudi ne dopušča, da bi občina tek zastaralnega roka določila z odlokom. To pomeni, da 12. člen Odloka glede zastaranja ni dovoljeno uporabiti in da je potrebno upoštevati določbo ZDavP-2, kar nenazadnje potrjuje tudi določba 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa splošni zastaralni rok petih let, razen, če ni z zakonom določen drugačen rok. To pomeni, da je mogoče zastaranje urediti z odlokom le, če ti tako nalaga zakon, ZFO-1 pa občini te pravice ne daje. Zato je glede zastaranja treba uporabiti določbe ZDavP-2, po teh določbah pa pravica do izterjave v konkretnem primeru ni zastarala. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke glede aktivne legitimacije tožeče stranke za vložitev tožbe. Tožeča stranka ni bila stranka v postopku davčne izterjave komunalne takse, temveč le predlagatelj izvršbe. Tožeča stranka je namreč lahko le oseba, ki je bila v postopku izdaje upravnega akta stranka ali stranski udeleženec, to pa je bil zgolj dolžnik. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno.

5Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke kot neutemeljene. Sodba I U 2226/2011 z dne 17. 4. 2012, na katero se sklicuje tožena stranka, ni v nobeni povezavi z zadevnim sporom. Izvršba v predmetnem sporu se namreč opravlja v korist tožeče stranke, ki je upnica dolžnika A. d.o.o. in ne v javno korist, kot to obravnava sodba. Nosilka pravic po izvršilnem naslovu je tožeča stranka, saj je občinska taksa prihodek njenega proračuna in ne proračuna Republike Slovenije. Tožeča stranka je bila zato ves čas stranka v postopku davčne izvršbe in je zato aktivno legitimirana za tožbo, kot je tožeča stranka že pojasnila v tožbi.

6Upravno sodišče RS je s sklepom I U 506/2017-9 z dne 29. 12. 2017 tožbo tožeče stranke zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 24/2018 z dne 11. 4. 2018 ugodilo pritožbi tožeče stranke in navedeni sklep Upravnega sodišča RS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v nov postopek, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo.

7Družba A. d.o.o. kot stranka z interesom ni podala odgovora na tožbo.

8Tožba ni utemeljena.

9Kar se tiče legitimacije tožeče stranke za tožbo, je le-ta z ozirom na sklep Vrhovnega sodišča I Up 24/2018 z dne 11. 4. 2018 nedvomno podana in se zato sodišče s tožbenimi ugovori v tej zvezi več ne ukvarja. Sporna tako ostaja izpodbijana odločitev po vsebini, to je vprašanje, ali je pravica do izterjave obveznosti iz naslova občinske takse, ki se terja od dolžnika - družbe A., d.o.o. zastarala.

10Pri občinski oziroma komunalni taksi gre za davščino in s tem za obvezno dajatev, ki jo po določbah 147. člena Ustave RS lahko predpisujejo tudi lokalne skupnosti, in sicer ob pogojih, ki jih določata Ustava RS in zakon. Zakonska podlaga za predpisovanje takse s strani lokalnih skupnosti so določbe ZFO-1, ki v 9. členu, z izjemo področij, na katerih je takso mogoče uvesti, odločanje o njihovi uvedbi v celoti prepuščajo občinam. Nekoliko bolj restriktivne (oziroma zavezujoče za občine) so bile določbe ZKT, ki so veljale pred tem in na podlagi katerih so bile sprejete določbe 12. člena Odloka o zastaranju izterjave, za katere tožeča stranka trdi, da več ne veljajo.

11Vendar pa novi ZFO-1 na veljavnost navedenih določb Odloka po presoji sodišča ni vplival. Tega ni storil niti preko prehodnih določb niti preko (drugačne) vsebine, saj je pristojnost lokalnih skupnosti pri predpisovanju taks z ozirom na prej veljavni ZKT še razširil. Predpisal je (v prvem odstavku 9. člena) le področja, na katerih je predpisovanje komunalne oziroma občinske takse dopustno, sicer pa je (z ozirom na drugi odstavek istega člena, po katerem občina z odlokom predpiše vrsto in višino takse ter zavezanca za plačilo takse) tako uvedbo kot odmero občinskih taks prepustil lokalnim skupnostim. Le-te takse lahko predpišejo, kar pomeni, da imajo proste roke tako pri njihovi uvedbi kot tudi pri omejitvah, med katere nenazadnje sodi tudi zastaranje njihove izterjave. Dveletni zastaralni rok iz 12. člena Odloka torej ostaja veljavno - po zakonskem pooblastilu predpisan z Odlokom in zato ni nezakonit, kot se zatrjuje v tožbi. Sodišče pa kot neutemeljeno zavrača tudi sklicevanje tožeče stranke na določbe OZ in ZDavP-2, oziroma na zastaralne roke po določbah teh zakonov. Komunalna taksa oziroma občinska taksa je namreč javna dajatev in zato pod določbe OZ, ki urejajo obligacijska razmerja, ne sodi. Obenem pa je tudi ni šteti za davek iz 3. členu ZDavP-2 in zato ni podlage za uporabo določb o zastaranju, ki jih vsebuje ta zakon. Čim pa je tako in je dveletni zastaralni rok utemeljeno upoštevan pri odločitvi, je izpodbijana odločitev z ozirom na nesporne dejanske ugotovitve o poteku dveletnega zastaralnega roka za izterjavo obravnavane takse pravilna in skladna z zakonom oziroma z Odlokom¹.

12Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

¹ Enako odločitev je sodišče sprejelo tudi v zadevi I U 337/2018-28 z dne 29. 5. 2018.