VSK Sodba II Kp 1963/2012

I. Pritožba zagovornikov obtožene A. F. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženka je dolžna plačati sodno takso za pritožbo v višini 390,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženo A. F. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1 ter ji izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi drugega odstavka 323. člena KZ-1 ter prvega in drugega odstavka 48. člena KZ-1 ji je izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornih vozil kategorij B, C, D in E za čas sedem mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavku 95. člena ZKP ji je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodne takse določene v skupni višini 260,00 EUR.

2Zoper sodbo so vložili pritožbo obtoženkini zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obtoženkini zagovorniki uvodoma izpostavljajo, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker v ponovljenem sojenju ni upoštevalo predhodnih napotkov pritožbenega sodišča. Po pregledu kazenskega spisa in izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče zaključuje, da slednje ne drži. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo napotke pritožbenega sodišča in dokazni postopek dopolnilo s postavitvijo ustreznega izvedenca cestno-prometne stroke, ki je v okviru tehničnih zmožnosti podal svoj izvid in mnenje, sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijani sodbi ustrezno opredelilo in odgovorilo na bistvena vprašanja, kakor jih je izpostavilo pritožbeno sodišče. Med slednjimi je bilo bolj kakor trenutek začetka prehitevanja in trenutek, kdaj je obtoženka vključila utripalko, ključno to, ali je obtoženka tik pred zavijanjem imela možnost, da zagleda prehitevajočega motorista in prepreči prometno nesrečo. Glede slednjega je postavljeni izvedenec na podlagi tehničnih podatkov podal odgovore in v okviru računalniške simulacije predstavil časovno potno analizo z dinamiko gibanja udeleženih vozil. Do tega je prvostopenjsko sodišče zavzelo potrebno dokazno oceno in jo obrazložilo. Pritožba tudi ne more uspeti z uveljavljanjem kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov glede vprašanja oškodovančevega protipredpisnega ravnanja in posledičnega pretrganja vzročne zveze med ravnanjem obtoženke in nastalo posledico. Pomen obtoženkinih ravnanj za nastalo posledico je sodišče ugotavljalo skozi celotno obrazložitev izpodbijane sodbe, glede oškodovančevega ravnanja in vplivanja slednjega na tek vzročne zveze pa je razloge podalo zlasti na strani 10 izpodbijane sodbe. Pri tem ne gre zgolj za abstraktna zatrjevanja, ampak je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja podalo konkretne razloge o tem, kaj bi lahko obtoženka v ključnem trenutku pričakovala, kaj zaznala in kako bi lahko reagirala.

5Nadalje pritožba uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker dejanje obtoženke ni kaznivo dejanje. Zatrjuje, da se obtoženki očita kršitev določbe prvega odstavka 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), torej splošne določbe pravil varne vožnje, kar pa v konkretnem primeru, ko se je nesreča zgodila v križišču, ni pravilno, saj veljajo specialnejše določbe 57., 58. in 59. člena ZPrCP. Poudarja, da zavijanje v križišču v levo ni le vožnja preko nasprotnega pasu, ampak se ta manever začne z vključitvijo smerne utripalke, pogledom nazaj, vožnjo proti križišču z ustrezno hitrostjo, razvrščanjem na levo stran smernega vozišča z občasnim pogledovanjem nazaj, nato sledi zavijanje. Obtoženka je 100 metrov pred križiščem vklopila smerno utripalko, se 50 metrov pred križiščem postavila ob sredinsko črto in s primerno hitrostjo 20 do 25 km/h zapeljala preko sredinske črte v levo. Ni ji torej mogoče očitati kršitve določb ZPrCP o vožnji v križišču in tudi ne, da je odvzela prednost motoristu, ki je takrat za obtoženko prehiteval v nasprotju s 45. in 52. členom istega zakona. V povezavi s tem pritožba uveljavlja tudi razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in poudarja, da je obtoženka povedala, da se je preko levega ogledala prepričala, da je nihče ne prehiteva. Ker ni znano, kje se je motorist nahajal, ko je obtoženka začela zavijati, ni moč ugotoviti ali ga je obtožena lahko pred začetkom zavijanja opazila. Oškodovanec na motorju je bil s prometnim znakom seznanjen, da se približuje križišču, v katerem je prehitevanje izrecno prepovedano. Prehiteval je tudi kolono vozil, obtoženka pa je že dala znak, da bo zavila levo. Pritožba se sklicuje tudi na izpovedbo L. V., da obtoženka motorista ni mogla videti, saj je v začetku zavijanja še ni prehiteval. Tega po oceni obrambe tudi glede na navedbe izvedenca ni moč z gotovostjo ugotoviti. Izvedenec na tehnični način tudi ni mogel ugotoviti, kdaj je oškodovanec začel s prehitevanjem. Pojasnil je tudi, da je vprašanje ali je obtoženka sploh lahko videla oškodovanca, če sta za njo vozili dve drugi vozili. Ob citiranju sodne prakse pritožba zaključuje, da pri ravnanju oškodovanca ni šlo za manjše protipredpisno ravnanje, ampak grobo kršitev predpisov, kar vse je pretrgalo vzročno zvezo. Oškodovanec bi nesrečo lahko preprečil, obtoženka pa teh možnosti realno in objektivno ni imela.

6V zvezi z vprašanjem ali je obtoženka kršila predpise o varnosti cestnega prometa, pritožbeno sodišče kot zmotno zavrača pritožbeno sklicevanje na določbe 57. do 59. člena ZPrCP, katere naj bi v razmerju do določbe 42. člena predstavljale specialnejši predpis. Vse navedene določbe znotraj istega poglavja v zakonu urejajo pravila varne vožnje in se med seboj ne izključujejo oziroma niso v razmerju splošnega in posebnega predpisa, ampak medsebojno povezano urejajo ravnanja udeležencev v cestnem prometu. Strinjati se je sicer, da je obtoženka ravnala v skladu z na primer prvim odstavkom 57. člena in drugim odstavkom 58. člena navedenega zakona ter se ustrezno razvrstila in upoštevala prednost nasproti vozečih vozil, vendar pa s tem še ni izpolnila vseh dolžnostnih ravnanj, ki veljajo pri premiku z vozilom. Njeno zavijanje v križišču je namreč zahtevalo, da zapelje na in preko nasprotnega pasu. Ta premik pa ureja prvi odstavek 42. člena ZPrCP, ki določa, da se mora voznik z namenom premostitve mrtvega kota s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena ali kako drugače prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje. Vozniki se torej pred premiki z vozilom ne osredotočajo le na promet iz nasprotne smeri, kakor navaja pritožba, ampak jim zakon kumulativno nalaga ravnanja, s katerimi morajo preverjati tudi promet za seboj.

7Glede na pritožbeno izpostavljanje protipredpisnega ravnanja oškodovanca, ki naj bi pretrgalo vzročno zvezo med obtoženkino vožnjo in nastalo posledico, saj obtoženka oškodovanca sploh ni mogla opaziti, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je s stališča naravne vzročnosti res tudi prehitevanje oškodovanca prispevalo k prometni nesreči, vendar pa je za oceno pravno relevantne vzročnosti pomembno le, ali je iskati vzrok za prometno nesrečo tudi v ravnanju obtoženke ali ne. Gre za vprašanje objektivne pripisljivosti kaznivega dejanja. Kazensko pravo ne pozna deljene odgovornosti in tako v primeru, ko več udeležencev s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k nastanku posledice, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi s to posledico (tako Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 16587/2010 z dne 19. 2. 2015). Vzročna zveza ni prekinjena že zgolj zaradi ravnanja druge osebe, kakor to izhaja iz večjega dela pritožbe, ki se osredotoča na kršitve cestnih predpisov s strani oškodovanca. Z vidika obtoženkinih ravnanj je odločilna presoja, ali je kljub motoristovi vožnji, vendarle imela objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira njegovo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja (pogledi v ogledalo in nazaj) ter tako prepreči prometno nesrečo. V konkretnem primeru sta ključni vprašanji, ali je bilo prehitevanje motorista za obtoženko objektivno predvidljivo in ali bi lahko preprečila nesrečo. Ravnanje oškodovanca bi bilo z vidika pretrganja vzročne zveze pomembno le, če bi povsem razvrednotilo pomen ravnanja obtoženke, tako da bi njeno ravnanje predstavljalo zgolj pogoj za nastanek prometne nesreče. Pritožba se tudi ne more sklicevati na uporabo testa sorazmernosti, saj gre pri slednjem za pravni instrument, ki se uporablja ob odločanju o posegih v določene pravice oseb, ne pa ob odločanju o dejanskem stanju ali o dometu določenih dolžnostnih ravnanj.

8V povezavi z navedenimi izhodišči sodišče prve stopnje na strani 4 sodbe najprej na podlagi zagovora obtoženke ugotavlja, kako je 100 metrov pred križiščem vklopila levi smerokaz in se po 50 metrih razvrstila k levemu robu svojega voznega pasu, nato pa z ustrezno zmanjšano hitrostjo v križišču zavila levo. Sodišče torej ni imelo razlogov, da temu ne bi verjelo in to je smiselno potrdila tudi zaslišana priča L. V.. Vendar pa v konkretnem primeru dogajanje 100 metrov pred križiščem, glede na nadaljnjo dinamiko dogajanja, niti ni ključno za odločanje. Ravno tako z vidika obstoja znakov kaznivega dejanja in obtoženkine odgovornosti zanj tudi ni ključno, ali in na kakšni razdalji bi moral oškodovanec zaznati ustrezno nakazan namen obtoženke, da zavije, kakor to poudarjajo pritožniki. Bistveno je namreč ugotavljanje, ali je bil oškodovanec neposredno pred obtoženkinim zavijanjem že na nasprotnem voznem pasu (je že prehiteval) in ali bi ga obtoženka z različnimi možnimi pogledi nazaj lahko zaznala še preden je zapeljala na nasprotni pas in naprej na stransko cesto ter ustrezno reagirala. V zvezi s temi dejanskimi vprašanji se izpodbijana sodba na strani 7 obrazložitve pravilno opira na zaključke izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki je na podlagi sledi na cestišču in ob upoštevanju drugih objektivnih okoliščin s tehnično metodo zaključil, da je bil oškodovanec 2,7 sekunde pred trkom od obtoženkinega vozila oddaljen 38,6 metrov, vozil pa je s hitrostjo okoli 80 km/h. Po 1,14 sekunde je nato obtoženka s sprednjim delom vozila zapeljala na nasprotni vozni pas, čez naslednjih 1,56 sekunde pa je oškodovanec, ki je ob zaviranju padel iz motorja, zadel zadnji del njenega vozila. Na podlagi navedenega izvedenskega mnenja, ki očitno temelji na objektivnih okoliščinah in ne na primer subjektivni zaznavi prič, tudi po oceni pritožbenega sodišča izhaja pravilno zaključevanje izpodbijane sodbe, da je oškodovanec s prehitevanjem začel preden je obtoženka zavila na nasprotni pas in da bi ga obtoženka s pogledom v ustrezno vzvratno ogledalo morala in mogla videti. Slednje je izvedenec prepričljivo potrdil zaslišan na glavni obravnavi. Iz mnenja izhaja tudi, da je oškodovanec začel z zaviranjem po tem, ko je obtoženka zavila na nasprotni pas. Bistvena je torej ugotovitev, da bi najmanj 2,7 sekunde pred trkom in več kot eno sekundo pred začetkom zavijanja obtoženka lahko videla oškodovanca in z ustrezno reakcijo preprečila prometno nesrečo. Oškodovanec je takrat tudi že prehiteval dve vozili, ki sta vozili za obtoženko. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča na strani 8 in 9 izpodbijane sodbe, ko ni sledilo zagovoru obtoženke, da je pogledala v vzvratna ogledala, oziroma se ni ustrezno in skladno s prvim odstavkom 42. ZPrCP prepričala, da lahko brez nevarnosti za druge opravi želeni premik. Pritožbeno sodišče pri tem sicer ne izključuje, da je obtoženka v fazi priprav na zavijanje pogledala v vzvratno ogledalo in videla za seboj vozeč avtomobil, vendar pa se s tem njena dolžnost spremljana prometa za svojim vozilom ni končala. Manever zavijanja ne poteka po ločenih (zaporednih) fazah, kakor to skuša predstaviti pritožba. V okviru dolžnega ravnanja je morala obtoženka, med zaznavanjem drugega pomembnega dogajanja v prometu, še vedno (vzporedno) pogledovati tudi nazaj, in sicer ne zgolj v vozilo, ki je bilo za njo na njenem voznem pasu, ampak s pogledom v levo ogledalo in preko ramena tudi na vozilo, ki je za njo na nasprotnem voznem pasu. Ob takšnem ravnanju bi glede na ugotovljeno časovno potno dinamiko lahko zaznala motorista in preprečila prometno nesrečo. Glede na dokazno moč izvedenskega mnenja in tudi sicer glede na sledi zaviranja motorista, ki jasno kažejo, da se je motorist nahajal celo na levem robu nasprotnega voznega pasu, je sodišče prve stopnje na strani 5 obrazložitve pravilno dokazno ocenilo izpovedbo L. V.. Pritožbeno sodišče se strinja z logično razlago, da si slednji ob šokantnem dogodku ni mogel vsega ustrezno zapomniti in natančno zaznati, kje se je kdo nahajal v trenutku, ko je obtoženka zavijala na nasprotni pas. Ob drugačnih dokazih v spisu se tako pritožba ne more uspešno sklicevati na subjektivno zaznavo dogodka s strani navedene priče.

9Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na oškodovančevo grobo kršitev cestnoprometnih predpisov, na izrecno prepoved prehitevanja na kritičnem odseku ceste ter na domet načela defenzivne vožnje. Vprašanje, kako grobe naj bi bile kršitve oškodovanca, z vidika pripisljivosti dejanja obtoženki izgubi svoj pomen ob ugotovitvi, da je motorista mogla in morala zaznati na razdalji, ki ji je omogočala ustrezno reagiranje. Izpodbijana sodba na to ustrezno opozarja na strani 10 obrazložitve. Zgolj groba kršitev enega od udeležencev v prometu, ne odvezuje drugih, da z ustreznim ravnanjem preprečijo negativne posledice. Ravno v tem je namreč smisel načela defenzivne vožnje, po katerem morajo udeleženci v prometu bdeti nad ravnanjem drugih (tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 16587/2010 z dne 19. 2. 2015). Šele če obtoženka ravnanja oškodovanca ne bi mogla predvideti, nanj ne bi mogla vplivati oziroma ne bi mogla preusmeriti ali izničiti njegovih posledic, bi lahko šlo za prekinitev vzročne zveze. Za slednje ne gre v konkretnem primeru. Do prehitevanja je prišlo na razmeroma dolgem ravnem odseku ustrezno široke ceste, na kateri je bila hitrost omejena na 90 km/h. Pritožbeno zatrjevanje, da je bilo prehitevanje izrecno prepovedano, ne drži. Na cesti ni bilo prometnega znaka, ki bi to prepovedoval in tudi iz talnih označb je izhajalo ravno nasprotno, torej da je prehitevanje načeloma dovoljeno. Prometni znak, iz katerega izhaja, da je na odseku križišče z neprednostno cesto, sam po sebi ne prepoveduje prehitevanja, saj gre za opozorilni znak. Tudi vremenske razmere so bile takšne, da so omogočale prehitevanje. Ravno tako iz nasprotne smeri ni prihajalo nobeno vozilo, kar je obtoženki omogočalo, da bi lahko bila pred zavijanjem bolj pozorna na promet za seboj (tako tudi izpodbijana sodba na strani 4). Že zgolj na podlagi teh objektivih okoliščin torej motoristovo prehitevanje ni bilo nekaj nepričakovanega ali nepredvidljivega. Ni šlo za motoristovo povsem nerazumno vožnjo in obtoženka bi morala s tem povsem realno računati. Vse to je bilo zanjo predvidljivo tudi glede na njene osebne oziroma subjektivne lastnosti. Cestni odsek ji je bil dobro poznan in izpodbijana sodba na strani 9 ustrezno izpostavi njen zagovor, da se ji je pred tem že zgodilo, da so jo drugi vozniki želeli prehiteti, ko je zavijala v tem križišču. Glede na navedeno so torej dejanski in pravni zaključki sodišča prve stopnje izkažejo kot povsem pravilni in ustrezno obrazloženi.

10Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju teže kaznivega dejanja in obtoženkine nepredkaznovanosti odločilo za izrek pogojne obsodbe. Upoštevalo je tudi obtoženkino ravnanje po prometni nesreči. Pri presoji teže kaznivega dejanja je očitno ustrezno ovrednotilo oškodovančev prispevek k prometni nesreči. V kazni se pravilno odraža tudi stopnja obtoženkine krivde. Vse to je sodišče upoštevalo tudi pri izreku obligatorne stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, ki jo je pravilno odmerilo blizu splošnega zakonskega minimuma (drugi odstavek 48. člena KZ-1).V odločitev o kazenski sankciji tako ni potrebno poseči.

11Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Ker obtoženka s pritožbo svojih zagovornikov ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 390,00 EUR (tar. št. 7122 Zakona sodnih taksah, ZST-1).