VDSS Sodba Psp 194/2018

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije svoje stroške pritožbe sama.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 24. 11. 2016 in št. ... z dne 3. 8. 2016 (I. točka izreka). Odločbo št. ... z dne 23. 3. 2016 je spremenilo tako, da je tožnica upravičena do nadomestila za invalidnost po odločbi z dne 12. 9. 2011 tudi od 1. 8. 2016 dalje (II. točka izreka). Odločbo z dne 20. 5. 2016 je razveljavilo z učinkom od 1. 8. 2016 dalje (III. točka izreka). Tožencu je naložilo izplačilo dosojenih nadomestil, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nadomestil za avgust 2016 do januar 2017, od 11. 2. 2017 dalje do plačila; od nadomestil za nadaljnje obdobje pa od prvega dne naslednjega dne po zapadlosti dalje do plačila (IV. točka izreka). S V. točko izreka je zavrnilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od nadomestil za avgust 2016 do januar 2017 od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska dalje do 10. 2. 2017. Tožencu je še naložilo, da tožnici povrne 471,22 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

Drugače kot toženec je zaključilo, da so pogoji za razveljavitev oziroma spremembo pravnomočnih odločb o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost z dne 23. 3. 2016 ter vrnitvi preplačila nadomestila z dne 20. 5. 2016 izpolnjeni, ter upoštevalo, da ta sprememba oziroma razveljavitev učinkuje šele od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi.

2Zoper ugoditveni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Zmotno je bil uporabljen 183. člen ZPIZ-2. Pogoji za uporabo te določbe niso izpolnjeni, ker z obravnavanima dokončnima odločbama materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Tožnici s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto v polnem delovnem času po ZPIZ-1 je bila na podlagi nove invalidnosti s pravnomočno odločbo z dne 17. 2. 2016 po ZPIZ-2 priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu z omejitvami. Gre za situacijo iz 396. člena ZPIZ-2. Pridobitev novih pravic ni združljiva z ohranitvijo prejšnjih pravic. Od izvršljivosti odločbe z dne 17. 2. 2016 dalje, tožnica ni mogla obdržati niti izvrševati pravice do premestitve. Posledično ni imela več pravice do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1, zato je bilo z odločbo z dne 23. 3. 2016 pravilno izrečeno, da ji ta pravica preneha in se izplačevanje ustavi. Prišlo je do preplačila, ki ga je dolžna vrniti po odločbi z dne 20. 5. 2016. Po sodbi VIII Ips 51/2016 je pravica priznana le za čas, ko uživalec za to izpolnjuje zakonsko določene pogoje. O novonastalih pravicah in spremembi oziroma izgubi pravice je bilo odločeno v predpisanem postopku.

Tudi sicer se zaradi razveljavitvenega učinka 183. člena ZPIZ-2 ne more odpraviti že nastalih pravnih posledic pravnomočne odločbe. Pravnega razmerja, ki je pravnomočno prenehalo na podlagi 183. člena ZPIZ-2 ni mogoče ponovno vzpostaviti. Časa od učinkovanja pravnomočne odločbe do vložitve zahteve za razveljavitev ni mogoče kar izbrisati. Pravice, ki je pravnomočno prenehala, ni mogoče oživeti. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da 183. člen ZPIZ-2 ne omogoča odprave učinka pravnomočne odločitve o preplačilu in ga je dolžna vrniti, zato je razveljavitev odločbe o preplačilu za naprej brezpredmetna.

3Zoper zavrnilni del sodbe pa se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da zakonske zamudne obresti tečejo od 3. 10. 2016 dalje, in povrnitev stroškov. Začetek teka zakonskih zamudnih obresti je določen napačno, saj bi moral že prvostopenjski organ 3. 8. 2016 odpraviti pravnomočni odločbi in bi od tedaj dalje moral teči tudi izpolnitveni rok.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Pritožnika ne navajata ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP), na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba je temeljito obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

K pritožbi toženca zoper ugoditveni del sodbe o glavničnem zahtevku (I. do del IV. točke izreka)

6Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju² (ZPIZ-2), ki v 183. členu ureja t. i. nepravo obnovo. Dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Gre za privilegirano obnovo postopka, ki ob pogoju, da je bilo z dokončno odločbo ob pravilno ali očitno napačno ugotovljenem dejanskem stanju kršeno materialno pravo, ob njegovi pravilni uporabi omogoča razveljavitev ali spremembo odločbe.

7Sodišče prve stopnje tudi s sklicevanjem na sodno prakso pritožbenega sodišča pravilno razloguje, da razlaga in uporaba 126. člena v zvezi s 396. členom ZPIZ-2 o priznanju pravic v primeru poslabšanja že ugotovljene oziroma nove invalidnosti na način, da zgolj zaradi pridobitve novih pravic preneha že pravnomočno priznana invalidska dajatev oziroma se izplačevanje ustavi, ne da bi bile novo priznane vsebinske pravice na podlagi preostale delazmožnosti realizirane, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava in torej razlog za spremembo ali razveljavitev dokončne odločbe, izdane na podlagi zmotno uporabljenega materialnega prava. Po ustaljeni sodni praksi³ je namreč prenehanje pravice oziroma ustavitev izplačevanja pravnomočno priznane pravice načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve. Judikat, opr. št. VIII Ips 51/2016, na katerega se v pritožbi sklicuje toženec, da je pravica priznana le za čas, ko uživalec za to izpolnjuje zakonsko določene pogoje, pa z obravnavanim primerom ni primerljiv in zato niti uporabljiv.

8Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v dokončni odločbi z dne 23. 3. 2016 o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost, priznanega z odločbo z dne 12. 9. 2011, ker je pri tožnici prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti, ne da bi ji bilo ob tem priznano tudi delno nadomestilo, so torej tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPIZ‑2 za spremembo odločbe z dne 23. 3. 2016 v nepravi obnovi postopka. Ob pravilni uporabi citiranih določb ZPIZ-2 seveda ne bi prišlo niti do preplačila nadomestila za invalidnost, zato je izpolnjen pogoj zmotne uporabe materialnega prava tudi za razveljavitev odločbe z dne 20. 5. 2016. Drugačno toženčevo stališče je zmotno in zato nesprejemljivo.

9Toženec sicer pravilno opozarja na učinke razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe ob uporabi izrednega pravnega sredstva iz 183. člena ZPIZ-2, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da za nazaj, torej za čas pred prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi, odločba izdana na temelju neprave obnove postopka ne more učinkovati. Po 3. odstavku 183. člena ZPIZ-2 učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Razveljavitev lahko torej učinkuje samo ex nunc oziroma za naprej in se pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe že nastale, ne morejo odpraviti. Enak učinek je v 3. odstavku 183. člena ZPIZ-2 določen tudi za spremembo dokončne odločbe.

10Ker je tožnica izdajo odločbe po 183. členu ZPIZ-2 zahtevala 1. 7. 2016, pred 1. 8. 2016, torej pred prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi, sprememba nezakonite dokončne odločbe z dne 23. 3. 2016 ne more učinkovati. Enako velja tudi za sicer le formalno razveljavitev nezakonite odločbe z dne 20. 5. 2016. Ker učinka pravnomočne dolžnosti vrnitve nadomestila za invalidnost za čas od 24. 2. 2016 do 31. 3. 2016 ni mogoče odpraviti, je tožnica, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, preplačilo dolžna vrniti tožencu.

K pritožbama toženca in tožnice zoper odločitev o akcesornem zahtevku (del IV. točke in V. točka izreka)

11Sodišče prve stopnje je tožencu utemeljeno naložilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti od priznanega nadomestila za invalidnost, zato je pritožba toženca v tem delu neutemeljena. Po 197. členu ZPIZ-2 je zavod dolžan plačati zamudne obresti, odmerjene v skladu s predpisi, ki urejajo obligacijska razmerja, če ne izplača pokojninskih prejemkov v 60 dneh od dneva, ko je postala odločba o priznani pravici izvršljiva.

12Po sodni praksi pritožbenega sodišča je 197. člen ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom Obligacijskega zakonika (OZ)⁴ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti upravne odločbe, ko bi morala biti izplačana denarna dajatev v celoti, če bi bila že v predsodnem postopku priznana oziroma odmerjena v zakoniti višini.

13Čeprav praviloma izvršljiva postane že prvostopenjska upravna odločba o pravicah iz obveznega zavarovanja⁵, gre v obravnavanem primeru za odločbo, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije. Za tovrstne odločbe pa 2. odstavek 182. člena ZPIZ-2 eksplicitno določa, da se izvršijo, ko postanejo dokončne v upravnem postopku. To pa je po 5. točki 2. odstavka 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)⁶ z dnem, ko je bila odločba, s katero je bila pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena, vročena stranki. V obravnavanem primeru torej 13. 12. 2006, zato je sodišče prve stopnje stopnje pri dosojenih zakonskih zamudnih obresti pravilno upoštevalo, da je 60-dnevni izpolnitveni rok potekel 11. 2. 2017. Tožničino pritožbeno zavzemanje, da bi bilo potrebno pri dosojenih zakonskih zamudnih obresti upoštevati datum izdaje prvostopenjske odločbe, je zato moralo ostati brezuspešno.

Odločitev pritožbenega sodišča

14Na podlagi vsega predhodno obrazloženega je bilo potrebno pritožbi toženca in tožnice zavrniti kot neutemeljeni in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je bilo potrebno odločiti še, da sama krije svoje stroške pritožbe (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Na primer VIII Ips 171/2012.
⁴ Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁵ 1. odstavek 182. člena ZPIZ-2.
⁶ Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.