VSK Sodba I Cpg 79/2018

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi v celoti izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 53464/2017, z dne 14.6.2017, tako, da je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v osmih dneh plača 2.828,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila in 44,00 EUR stroškov izvršilnega postopka (I. točka izreka); pobotni ugovor tožene stranke je zavrglo (II. točka izreka); toženi stranki pa je naložilo še plačilo 322,35 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala v celoti. Navedla je, da si odvetnika ne morejo privoščiti, da pa njihovih ugovorov in dokazil sodišče sploh ni obravnavalo. Upoštevalo pa je tožnikove račune, ne glede na to, ali so sploh bili upravičeni. Še danes je možno dokazati, da pisarne, ki so bile predmet najemne pogodbe, nikoli niso bile ogrevane, kot bi v skladu s pogodbo morale biti. Iz priloge je mogoče ugotoviti, „da je toženec prostore zapustil oz. jih ni uporabljal vse od 15.3.2017“. Na ta dopis tudi pooblaščena oseba tožeče stranke ni imela nobene pripombe. Kot najemniki niso mogli prostorov uporabljati vse od decembra 2016, ko se je zgodila poplava. Takšno je bilo stanje do 4.5.2017, ko so s tožnikom podpisali dokončno predajo prostorov. Takrat so samo odpeljali pohištvo, ki ga prej niso mogli, ker je bilo blatno in uničeno. Tožeča stranka pa je račune izstavljala, čeprav v prostorih ni bilo mogoče delovati. Sodišče tudi ni upoštevalo konto kartice tožeče stranke (pravilno: tožene stranke), ampak samo tožnikovo konto kartico. Upoštevalo je tudi tožnikovi priči D.P. in K.P., ki pa zaradi očitne pripadnosti podjetju morajo pričati v korist tožnika. Zato naj sodišče zasliši tudi priče tožene stranke, navedene na koncu pritožbe. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik neupravičeno odpovedal pogodbo in s tem tožeči stranki (pravilno: toženi stranki) povzročil stroške. Sodišče tudi ni upoštevalo pobota, v zvezi s katerim niso nikoli prejeli poziva sodišča o dopolnitvi glede predloga za izvršbo v zvezi z njihovimi terjatvami do tožnika. Upoštevalo tudi ni zavrnitve tožnikovih računov, zato tožena stranka prosi, da sodišče ponovno pregleda celotno dokumentacijo, po potrebi zasliši priče in ponovno odloči.

3Pritožba ni utemeljena.

4Eno od temeljnih načel pravdnega postopka je razpravno načelo, v skladu s katerim mora vsaka stranka navesti vsa dejstva, na katerih opira svoje zahtevke oziroma svoje ugovore, in predlagati vse dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). To razpravno načelo velja tudi v sporu majhne vrednosti, kot je predmetni. Zakon tudi jasno razmejuje, do kdaj lahko stranka navaja svoje trditve in predlaga dokaze, ter od kdaj dalje je s tem prekludirana. Tako je za spor majhne vrednosti določil, da mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Ker je predmetni postopek začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v katerem vseh trditev tudi ni mogoče zapisati (pa tudi ne predlagati dokazov zanje), je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je tožeči stranki (po tem, ko je tožena stranka ugovarjala terjatvi v izvršilnem postopku, in ko se je izvršilni postopek prevesil v pravdni postopek) poslalo tožbo v popravo in dopolnitev. V vlogi, s katero je tožeča stranka dopolnila tožbo, je torej morala navesti vsa dejstva in zanje predlagati vse dokaze. Tožena stranka pa je nato imela možnost, da bi na tako popravljeno tožbo lahko odgovorila z novo vlogo v nadaljnjih osmih dneh.

5Prvostopenjsko sodišče je 25.10.2017 toženo stranko tudi pozvalo (list. št. 37 in 38), da odgovori na trditve tožeče stranke iz popravljene tožbe, vendar se na poziv tožena stranka ni odzvala. Tako so vse njene trditve, ki jih je v prvostopenjskem postopku podala, le tiste, ki jih je podala še v izvršilnem postopku v ugovoru. V njem (list. št. 9 in 10) je navedla le, da „dolg, katerega upnik terja, ni upravičen“, in da bi lahko znašal le 1.754,04 EUR, kot to izhaja iz toženčeve konto kartice; da je upnik upošteval tudi račune št. 17-300-000146, 17-300-000147, 17-300-000148 in 17-300-000149, ki pa jih ne more utemeljiti, in ki jih je tožena stranka utemeljeno zavrnila, ker so bili izstavljeni brez podlage. Poleg tega je navedla še, da upnik dolguje dolžniku plačilo 2.183,80 EUR po računu 17-2017, zaradi česar so zoper njega že vložili predlog za izvršbo.

6Zgoraj povzete trditve tožene stranke, so bile vse trditve, ki jih je tožena stranka v postopku podala. Vsebinsko so bile tako posplošene, da je očitek pritožnika, da se prvostopenjsko sodišče do trditev tožene stranke ni opredeljevalo, povsem neutemeljen. O tem, zakaj terjatev tožeče stranke naj ne bi bila upravičena, in zakaj so izstavljene račune zavrnili, je tožena stranka razloge podala šele v predmetni pritožbi. Trditve, da pisarne¹ nikoli niso bile ogrevane, da prostorov niso mogli uporabljati od decembra 2016 dalje², da so 4.5.2017 samo še izpraznili pohištvo, da se v prostorih sploh ni moglo poslovati, ker so bili blatni, vlažni, umazani in smrdljivi, in da naj bi tožeča stranka neupravičeno odpovedala pogodbo, so dejstva, ki jih je tožena stranka navedla oziroma predlagala dokaze zanje šele v pritožbi. Ker ni navedla ničesar o tem, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti dokaze že v prvostopenjskem postopku v odgovoru na tožbo oziroma v nadaljnji pripravljalni vlogi, pritožbeno sodišče teh njenih trditev in predlaganih dokazov v pritožbenem postopku ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP) in se do njih tudi ne opredeljuje.

7Trditve, ki jih je tožeča stranka pravočasno podala v dopolnitvi tožbe, in katerim, (kot je bilo zgoraj navedeno) tožena stranka ni ugovarjala, je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo za priznana dejstva (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ob tako ugotovljenih dejstvih, to je, da je bila med strankama sklenjena najemna pogodba, v kateri je bilo dogovorjeno plačilo najemnine in obratovalnih stroškov, da je tožnik pogodbo odpovedal 14.1.2016, in da je toženec izpraznil prostore šele v začetku meseca maja 2017, je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je za celotno vtoževano obdobje dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati najemnino oziroma uporabnino in obračunane obratovalne stroške, materialnopravno povsem pravilen.

8Na koncu je pripisati še, da je neutemeljen tudi očitek tožene stranke, da sodišče njene predložene konto kartice³ ni upoštevalo. Kot dokaz bi to listino lahko upoštevalo le tako, da bi iz nje preverjalo trditve, slednjih pa v postopku tožena stranka ni podala. Enako velja tudi za zavrnitev tožnikovih računov, v zvezi s čemer tožena stranka razen pavšalne trditve, da „so bili izstavljeni brez podlage“, ni navedla ničesar.

9Nerazumljiva pa je pritožbena trditev, da je sodišče upoštevalo tožnikovi priči P. in P., saj iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je prvostopenjsko sodišče odločilo, da priči ne bo zaslišalo, ker bi bila njuna izpoved za odločitev nepotrebna.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da ni upoštevalo pobota, saj je v zvezi z njim prvostopenjsko sodišče jasno zapisalo, da pobotnega ugovora tožene stranke ne more upoštevati zato, ker je tožena stranka v njem uveljavljala v pobot terjatev, katero je že sodno uveljavljala v postopku Pg x/y. Te ugotovitve pa tožena stranka v pritožbi ni izpodbijala.

11Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, torej niso podani. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ za katere je tožeča stranka obračunala tudi stroške obratovanja
² čeprav pritožba kot datum, od katerega prostorov niso uporabljali, navede tudi 15. 3. 2017
³ predložila jo je v ugovoru zoper izvršilni predlog