VSRS Sklep Cp 23/2018

Pritožba se zavrže.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je zoper dolžnika in na predlog upnice izdalo sklep o izvršbi In 907/2015 z dne 10. 9. 2015 zaradi izterjave glavnice v višini 11.000,00 EUR. Zoper ta sklep je dolžnik vložil ugovor, kateremu je sodišče s sklepom In 907/2015 z dne 8. 12. 2016 delno ugodilo, tako da je sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.100,00 EUR za čas od 1. 6. 2014 do 1. 7. 2015, zavrnilo. V preostalem delu pa je ugovor dolžnika zavrnilo.

2Zoper zavrnilni del sklepa je dolžnik vložil pritožbo, kateri je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Ip 1485/2017 z dne 5. 7. 2017 ugodilo in razveljavilo tisti del sklepa, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi.

3V ponovljenem odločanju je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil sklep o izvršbi dolžniku vročen s t. i. fikcijo vročitve, dolžnik pa je ugovor vložil po izteku roka, zato ga je s sklepom In 907/2015 z dne 3. 1. 2018 zavrglo.

4Zoper ta sklep o zavrženju je dolžnik vložil pritožbo. Utemeljeval je, da je višje sodišče nižjemu v razveljavitvenem sklepu dalo natančne vsebinske napotke v zvezi z nadaljnjim odločanjem o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi. Prvostopenjsko sodišče teh napotkov ne bi smelo obiti in v ponovljenem odločanju ugovora dolžnika sploh ne bi smelo zavreči. Tudi sicer pa vročitev sklepa o izvršbi dolžniku ni bila opravljena pravilno. Dolžnik v kritičnem časovnem obdobju na naslovu svojega prebivališča ni imel hišnega predalčnika, zato mu vročevalec pisanja v njem ni mogel pustiti. Pisanje je dolžnik sicer naknadno našel na okenski polici stanovanjske hiše, kar zakonsko ni predvideno, zato ga posledice fikcije vročitve niso mogle doleteti. Predlagal je svoje lastno zaslišanje, zaslišanje žene in poštnega uslužbenca.

5Višje sodišče je njegovi pritožbi s sklepom I Ip 644/2018 z dne 22. 3. 2018 ugodilo in sklep prvostopenjskega sodišča o zavrženju ugovora razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pojasnilo je, da dolžnik pred vročitvijo sklepa ni mogel vedeti, kdaj je sodišče prve stopnje štelo, da mu je bil sklep o izvršbi vročen, zato njegove navedbe o nepravilnem vročanju pisanja pomenijo dovoljene pritožbene novote, ki bi bile lahko tudi pravno pomembne. Ker bi bilo dejansko stanje v zvezi z ugovorom lahko ugotovljeno zmotno, je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo sodišče prve stopnje v nov postopek. Ocenilo je, da glede na naravo stvari in okoliščine konkretnega primera, samo ne more dopolniti postopka.

6Zoper sklep Višjega sodišča I Ip 644/2018 z dne 22. 3. 2018 je dolžnik vložil pritožbo iz 357.a člena ZPP, ker meni, da bi višje sodišče kršitve postopka lahko samo odpravilo. Utemeljuje, da je v pritožbi zoper sklep o zavrženju ugovora navajal, da v ponovljenem postopku sodišče ne more zavreči ugovora, o katerem je bilo predhodno že vsebinsko odločeno. Nasprotna pravna razlaga bi namreč pomenila, da je bila pritožba dolžnika, kljub njeni vsebinski utemeljenosti, na koncu rešena v škodo dolžnika. Če se zoper sodno odločbo pritoži posamezna stranka, pa pritožba ne more biti rešena v njeno škodo. Navedeni pritožbeni razlog je pravne narave in ni odvisen od (ne)ugotovljenega dejanskega stanja glede vročanja sklepa o izvršbi dolžniku. Na odprto pravno vprašanje pa bi višje sodišče lahko vsebinsko odgovorilo, pri čemer ugotavljanje dejstev glede pravilnosti vročanja sklepa o izvršbi ne bi bilo potrebno. Ker se višje sodišče do pritožbenega razloga glede pravilnosti zavrženja ugovora v ponovljenem postopku odločanja ni opredelilo, je po nepotrebnem zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

7Pritožba je bila vročena upnici.

8Pritožba ni dovoljena.

9ZPP v 357. a členu določa, da je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba, o kateri odloča Vrhovno sodišče. Iz povzetega besedila izhaja, da je zakonodajalec to pritožbo vezal na položaj, ko sodišče druge stopnje s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, in ne na položaj, ko razveljavi njegov sklep. Vrhovno sodišče pa take dobesedne razlage določbe 357. a člena ZPP, po kateri bi bila pritožba zoper razveljavitveni sklep višjega sodišča dovoljena samo v primeru, ko je na prvi stopnji odločeno s sodbo, ni sprejelo.¹ Zavzelo je stališče, da mora biti to pravno sredstvo dostopno tudi v tistih postopkih, v katerih se ZPP smiselno uporablja, sodišča pa v njih vedno odločajo s sklepi, če je izpodbijani sklep po svoji naravi ekvivalenten sodbam izdanim v pravdnem postopku. To pomeni, da dokončno urejajo pravno razmerje med udeleženci postopka.

10V obravnavani zadevi gre za izvršilni postopek, v katerem sodišča vedno odločajo s sklepi, ZPP pa se smiselno uporablja (15. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Glede na sprejeto stališče Vrhovnega sodišča je zato treba presoditi, ali je sklep sodišča prve stopnje, v zvezi s katerim dolžnik vlaga pritožbo zoper razveljavitveni sklep višjega sodišča, po svoji naravi ekvivalenten sodbi izdani v pravdnem postopku. Prvostopenjsko izvršilno sodišče je zaradi zamude roka s sklepom zavrglo dolžnikov ugovor, višje sodišče pa je to odločitev nižjega razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču. Ne samo v izvršilnem, tudi v pravdnem postopku prvostopenjska sodišča prepozno pravno sredstvo zavržejo s sklepom (prvi odstavka 343. člena ZPP). Iz tega razloga ta sklep prvostopenjskega sodišča, ki je bil sicer izdan v izvršilnem postopku, kjer se vedno odloča s sklepi, po svoji naravi ni ekvivalenten sodbi, temveč sklepu iz pravdnega postopka.

11Vrhovno sodišče se je že v zadevi Cp 15/2018 z dne 16. 5. 2018 ukvarjalo z vprašanjem dovoljenosti pritožbe iz 357. a člena ZPP v primerih, ko višje sodišče v pravdnem postopku razveljavi sklep prvostopenjskega sodišča. Res je, da 366. člen ZPP določa, da se v postopku s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo. Vendar se navedena določba nanaša na pritožbeni postopke pred sodiščem druge stopnje. Pritožba zoper razveljavitveni sklep po 357. a členu ZPP pa je samostojen pravni institut. To pomeni, da niti 366. člen ZPP ne more biti podlaga, po kateri bi bilo to pravno sredstvo dovoljeno tudi v primerih, ko višje sodišče v pravdnem postopku razveljavi sklep sodišča prve stopnje. Tudi kakšne druge podlage, ki bi takšne pritožbe omogočala, ZPP ne daje. Pritožba iz 357. a člena ZPP torej ni dovoljena v primerih, ko višje sodišče v pravdnem postopku razveljavi sklep sodišča prve stopnje.

12Pritožba zoper razveljavitveni sklep višjega sodišča v zvezi s sklepom prvostopenjskega sodišča v pravdnem postopku ni dovoljena. Ob smiselni uporabi določb ZPP enako velja za ekvivalentne sklepe iz izvršilnega postopka. Dolžnikova pritožba zoper razveljavitveni sklep višjega sodišča v zvezi s sklepom prvostopenjskega sodišča o zavrženju ugovora, ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

¹ Glej sklepa Vrhovnega sodišča Cp 15/2018 in Cp 13/2018.