VSRS Sodba VIII Ips 60/2017

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 29. 8. 2014 v zvezi z odločbo z dne 3. 11. 2014, odločbe z dne 18. 7. 2014 v zvezi z odločbo z dne 16. 10. 2014, odločbe z dne 10. 10. 2014 v zvezi z odločbo z dne 18. 12. 2014 in odločbe z dne 2. 12. 2014 v zvezi z odločbo z dne 19. 2. 2015 v delu, v katerem se nanašajo na višino odmerjenega nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo. Posledično je zavrnilo zahtevek za odmero višjega nadomestila za čas od 1. 2. 2014 do 31. 5. 2014 in od 1. 7. 2014 do 14. 8. 2014 od osnove 8.458,58 EUR. Presodilo je, da je tožena stranka pri odmeri nadomestila po določbi 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in naslednji) kot osnovo za odmero pravilno upoštevala 4.778,30 EUR, kolikor je po podatkih DURS-a znašala bruto plača tožnika v letu 2012. Za odmero nadomestila so pomembne plače, od katere so bili plačani prispevki. ZZVZZ ne določa, da se mora nadomestilo odmeriti najmanj od minimalne plače ne glede na dejansko obračunano plačo, temveč le upoštevanje zneska zajamčene plače kot najmanjšega dovoljenega nadomestila pri njegovi odmeri. Ker je zajamčena plača znašala 237,73 EUR, so bila odmerjena nadomestila (med 325,91 EUR in 283,18 EUR mesečno) višja od tega zneska.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijane odločbe tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Obrazložilo je, da je zajamčeno plačo urejal Zakon o zajamčenih osebnih dohodkih (ZZOD, Ur. l. RS, št. 48/90 in naslednji), zakonsko pa je bila minimalna plača urejena z Zakonom o določitvi minimalne plače (ZDMP, Ur. l. RS, št. 114/2006 in naslednji). S slednjim je bila nazadnje usklajena zajamčena plača na 237,73 EUR. Nazadnje je Zakon o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/2010 in naslednji) uredil institut minimalne plače in upoštevanje zajamčene plače. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) instituta zajamčene plače ne pozna več, zato sedmega odstavka 31. člena ZZVZZ ni mogoče uporabiti le ob njegovi jezikovni razlagi. Ker osnova za odmero nadomestila ne more biti manjša od minimalne plače in ker zajamčena plača od leta 2006 ni bila usklajena, je treba uporabiti primerljiv institut minimalne plače. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku odmeriti nadomestilo za čas začasne zadržanosti od dela od osnove v višini minimalne plače in tožniku izplačati razliko od že odmerjenega in izplačanega nadomestila.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je minimalna višina nadomestila med začasno zadržanostjo z dela določena v Zakonu o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG, Ur. l. RS, št. 114/06 in naslednji), kar je drugostopenjsko sodišče spregledalo. ZPIZ-2 in ZMinP posebej urejata uporabo zajamčene plače le za področje invalidskega in pokojninskega zavarovanja, zato uporaba določb o zajamčeni plači za področje zdravstvenega zavarovanja še velja. Pri določitvi višine nadomestila ne gre za pravno praznino, nizka vrednost po 31. členu ZZVZZ pa še ne upravičuje neuporabe te določbe. Minimalna višina nadomestila za izplačilo je bila nepravilno izenačena z minimalno osnovo za odmero nadomestila. Obvezno zdravstveno zavarovanje ne more nadomestiti kršitev delodajalcev pri obračunu oziroma izplačilu plač.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki se strinja z razlogi drugostopenjskega sodišča.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7V obravnavani zadevi je bil tožnik nepretrgoma začasno zadržan z dela vse od 27. 8. 2013 do 14. 8. 2014. V tem obdobju je bilo izdano več odločb tožene stranke, ki so mu priznavale nadomestilo zaradi začasne zadržanosti z dela, tožnik pa jih je izpodbijal zaradi višine odmerjenega nadomestila. Ker je šlo za nepretrgano zadržanost z dela iz leta 2013 v leto 2014, so za odmero nadomestila pravno relevantne plače, kot jih je tožniku obračunal njegov delodajalec v letu 2012. Tožena stranka je pridobila podatek od DURS-a (informativni izračun dohodnine za tožnika za leto 2012), iz katerega izhaja, da mu je bilo v tem letu obračunano 4.778,30 EUR bruto plače, od katere so bili plačani prispevki. Iz tega zneska je tožena stranka preračunala nadomestilo zaradi začasne zadržanosti za delo po določbi prvega odstavka 31. člena ZZVZZ.

8V skladu z določbo prvega odstavka 31. člena ZZVZZ je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. ZZVZZ določa osnovo za nadomestilo v prvem odstavku 31. člena ZZVZZ, na drugi strani pa v sedmem odstavku istega člena določa spodnjo in zgornjo mejo odmerjenega nadomestila. To ne more biti manjše od zajamčene plače in ne višje od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal oziroma od osnove, po kateri je v času zadržanosti od dela zavarovan. Spodnja meja višine nadomestila je torej zajamčena plača, za katero je sodišče druge stopnje po presoji Vrhovnega sodišča zmotno štelo, da kot pravni institut ne velja več.

9Revizija tudi utemeljeno opozarja na to, da sodišče druge stopnje zmotno zamenjuje institut osnove za nadomestilo iz prvega odstavka 31. člena ZZVZZ in samo odmero nadomestila z mejo te odmere iz sedmega odstavka 31. člena ZZVZZ. Sodišče druge stopnje je ob izhodišču, da instituta zajamčene plače veljavna zakonodaja ne pozna več, uporabilo institut minimalne plače, ki naj bi zamenjal oziroma naj bi bil najbolj primerljiv institutu zajamčene plače. Vendar pa minimalne plače sodišče druge stopnje niti ne uporabi kot spodnje meje višine nadomestila, kar bi bilo lahko smiselno, če je res minimalna plača nadomestila zajamčeno. Minimalno plačo ne glede na povsem jasno določbo prvega odstavka 31. člena ZZVZZ uporabi kot osnovo za odmero nadomestila. To predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, saj zakon razlikuje med osnovo za nadomestilo in spodnjo oziroma zgornjo mejo nadomestila, kar ni isto.

10Poleg tega po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne drži, da v času odločanja tožene stranke veljavna zakonodaja ni več poznala instituta zajamčene plače, temveč le minimalno plačo. Zajamčena plača in minimalna plača sta kot vzporedna pravna instituta veljala že pred uveljavitvijo ZDMP, višina zajamčene plače pa je bila dejansko ves čas nižja od višine minimalne plače.¹ Revizijsko sodišče prvenstveno poudarja, da ZZOD, ki ureja institut zajamčene plače, nikdar ni bil razveljavljen v delu, v katerem ureja ta institut. Razveljavitvene določbe med drugim nimata niti zadnja dva zakona, ki urejata minimalno plačo (ZDMP, ZMinP), niti matični zakon zdravstvenega zavarovanja ZZVZZ, niti ZUTPG, na katerega se pravilno sklicuje tožena stranka. Slednji v 2. členu še vedno veljavno upošteva zadnjo določeno višino zajamčene plače iz konca leta 2006. Namen določbe 4. člena ZDMP v zvezi z 11. členom ZMinP je bil urediti stanje glede pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri ožjem obsegu pravic, ki se je vezal na zajamčeno plačo. Vendar po veljavni ureditvi še vedno obstaja možnost uporabe (višine) zajamčene plače, ki je bila sicer resda nazadnje določena leta 2006.² Časovna oddaljenost zadnje revalorizacije ne vpliva na zaključek, da gre za veljavno pravno ureditev, ki se jo zaradi uporabe instituta zajamčene plače v posebnem predpisu - sedmem odstavku 31. člena ZZVZZ, mora upoštevati.

11V skladu z 2. členom ZUTPG se v primerih, ko so v teh predpisih višine posameznega transferja določene v razmerju do minimalne plače, zajamčene plače ali povprečne plače v Republiki Sloveniji, kot višine upoštevajo vrednosti, veljavne na dan 31. decembra 2006, ki jih objavi minister oziroma ministrica, pristojen za socialne zadeve. ZDMP v 4. členu določa, da se poveča veljavna zajamčena plača, ki se uporablja kot osnova za odmero pravic na podlagi posebnih zakonov, tako da je od 1. avgusta 2006 56.970 tolarjev (237,73 EUR). V skladu z 11. členom ZMinP z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati ZDMP, razen 4. člena, ki velja do spremembe predpisa, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ta določba pa je bila namenjena ureditvi zavarovanja za ožji obseg pravic po določbah ZPIZ-1 (glej 8. člen; Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), ki se je vezal na zajamčeno plačo, ki ga ZPIZ-2 ne pozna več, ZZVZZ pa glede upoštevanja zajamčene plače pri spodnji meji nadomestila zaradi začasne zadržanosti z dela ni bil nikoli razveljavljen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo višino zajamčene plače kot spodnjo mejo odmerjenih nadomestil. Nadomestila, ki jih je tožena stranka priznala tožniku, so bila višja od višine zajamčene plače, upoštevala so povprečno obračunano plačo, zato so bila zakonito odmerjena.

12Tožnik se v tožbenih navedbah sklicuje na to, da je na svoj osebni račun v letu 2012 prejel občutno višje neto prilive iz naslova plače (8.458,58 EUR), kot jih je delodajalec prikazal v obračunu plač DURS-u (4.778,30 EUR). Pisne pogodbe o zaposlitvi nima, zato je ni predložil v sodnem postopku, prav tako mu delodajalec ni izročal obračuna plač. Izplačila naj bi vsebovala tudi plačila stroškov prehrane in prevoza, po tožnikovem predlogu pa naj bi izvedenec računovodske stroke izračunal pripadajočo bruto plačo. Revizijsko sodišče glede na predstavljeno trditveno podlago ugotavlja, da tožnik niti ni zadostil trditvenemu bremenu (212. člen ZPP), saj bi moral bolj konkretizirati navedbe o vsaj ustnem dogovoru o plači, ki bi med tožnikom in delodajalcem glede na izvedena plačila moral obstajati. Sodišče oziroma izvedenec ne more brez zadostne trditvene podlage ugotavljati dejstva, saj je preiskovalno načelo v socialnih sporih omejeno le na izvajanje dokazov, ki pa morajo še vedno temeljiti na sklepčni trditveni podlagi (prvi odstavek 62. člena ZDSS-1).

13Poleg tega morebitno kršenje zakonskih določb o obračunu in izplačilu minimalne plače nima predvidenih pravnih posledic pri določitvi pravice do nadomestila iz zdravstvenega zavarovanja v smislu upoštevanja fiktivne višine minimalne plače. Tega ZZVZZ niti v 31. členu niti v drugi določbi zakona ne predvideva. Sodišče druge stopnje je zato zmotno upoštevalo minimalno plačo, saj ta tožniku ni bila obračunana, niti niso bili od nje plačani prispevki.

14Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Glej Zakon o določitvi minimalne plače in načinu usklajevanja plač (ZDMPNU, Ur. l. RS, št. 40/97 in naslednji), Zakon o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in o regresu za letni dopust v obdobju 1999-2001 (ZMPUPR, Ur. l. RS, št. 39/99), Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju 2004-2005 (ZIDPPZS, Ur. l. RS, št. 70/2004).
² Taka višina se je uporabljala tudi šest let za priznavanje pravic na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vse do uporabe ZPIZ-2.