UPRS Sodba I U 1652/2017-22

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Laško št. 339-8/2016-42 z dne 3. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 7,90 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

III. Zahtevek stranke z interesom B.B. in A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ ugodil predlogu A.A. in B.B. ter dopolnilno odločbo o denacionalizaciji št. 321-22/92-6 z dne 1. 9. 1999 in delno odločbo o denacionalizaciji št. 321-8/92-6 z dne 14. 3. 2000, ki ju je izdala Upravna enota Tržič, v delih, kjer se nanašata na nepremičnino s parc. št. 266/86 k. o. ..., travnik v izmeri 113 m2, izrekel za nično.

2Iz obrazložitve izhaja, da sta navedeni odločbi o denacionalizaciji v navedenem obsegu dejansko neizvršljivi in zato nični. Organ navaja, da je bila navedena nepremičnina s parc. št. 266/86 k. o. ... v uporabi Kmetijske zemljiške skupnosti od leta 1975 do 14. 6. 1989, ko je ta pravico uporabe prenesla na Sklad stavbnih zemljišč občine Tržič. Z družbenim planom občine Tržič za obdobje 1986 - 1990 je bila prikazana kot stavbno zemljišče, sklad pa je z A.A. in B.B. sklenil pogodbo o neposredni oddaji stavbnega zemljišča, ki pa ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Prvostopenjski organ nadalje ugotavlja, da so bila v letu 1989 zemljišča, med katerimi je tudi obravnavano, namenjena za širitev obstoječih gradbenih parcel, na katerih so že bile zgrajene stanovanjske hiše. Obravnavano zemljišče v izmeri 113 m2 je bilo dodano kot funkcionalno zemljišče k hiši, ki stoji na zemljišču parc. št. 266/39 in meri 404 m2. Skupna površina tako znaša 517 m2 in ne presega dovoljene velikosti gradbene parcele za stanovanjski objekt, ki je po tedanjih občinski predpisih znašala 800 m2. Zemljišče se je vsaj od 1989 uporabljalo kot funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi, ki stoji na parc. 266/39, in sicer deloma kot vrt, deloma kot zelenica, na njem pa je postavljen tudi lesen pomožen objekt, garaža oziroma lopa na betonski plošči.

3Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbe, ki so jih vložili tožnica, C.C., D.D., in E.E. V obrazložitvi med drugim navaja, da sta med dokumenti zadeve dve pogodbi, sklenjeni med Kmetijsko zemljiško skupnostjo Tržič in Skladom stavbnih zemljišč Tržič, od katerih je ena sicer brez datuma, a obe z žigom davčnega organa. V spisu je tudi pogodba o neposredni oddaji stavbnega zemljišča parc. št. 266/86 k. o. ... v izmeri 113 m2 iz leta 1989, s katero je Sklad kmetijskih zemljišč Tržič na A.A. in B.B. prenesel pravico uporabe, in sicer kot funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši na zemljišču s parc. št. 266/39 k. o. ... Iz pogodbe izhaja, da gre za zaokrožitev stavbnega zemljišča ter da sta zanj dolžna plačati v pogodbi določeno odškodnino. Nadalje iz pogodbe izhaja, da se je z občinskimi planskimi akti, sprejetimi po izgradnji stanovanjske hiše, spremenilo funkcionalno zemljišče. Funkcionalna zemljišča za obravnavano območje je urejal 34. člen Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območja izven ureditvenih območij naselij (Uradni vestnik Gorenjske št. 12/86). Ker so bile novonastale parcele, tudi parc. št. 266/86 k.o. ..., z lokacijsko dokumentacijo št. 1/89 z dne 11. 4. 1989 predvidene kot funkcionalna zemljišča k stanovanjskim hišam v ... od hišne številke 1 do 15, je na tej podlagi obravnavano zemljišče funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši na parc. št. 266/39 k. o. ...

4Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja vse razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da izpodbijana odločba ne vsebuje pravno odločilnih dejstev in zakonske podlage za odločitev o ničnosti ter da ničnostni razlog ni podan. Argument, da odločb o denacionalizaciji ni mogoče „dejansko izvršiti“, je v nasprotju z gradivom v spisu, predlaganimi dokazi in resničnim dejanskim stanjem. Navaja, da je izvršba zoper stranki z interesom v izvršilnem postopku pred sodiščem dovoljena in sledi le še njena izvršitev na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova - pravnomočne sodbe civilnega sodišča. Upravni organ je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, ker ni sledil predlogom za prekinitev postopka do zaključka izvršbe, ki bo ovrgel vse trditve o tem, da odločbe ni mogoče izvršiti. Navaja, da bi organ moral postopek prekiniti tudi zaradi smrti denacionalizacijske upravičenke F.F., ki nima pooblaščenca v tem postopku.

5Izpodbijani določbi očita, da se ne opredeli do glavnine pripomb in ugovorov, podanih v postopku. Prevelika teža naj bi bila dana nezakonito sestavljenemu zapisniku, tožničinih navedb pa organ ni upošteval oziroma se do njih ni opredelil. Dokaznega postopka naj niti ne bi bilo. Nadalje navaja, da izpodbijana odločba napačno razume vezanost na odločbo Upravnega sodišča v zadevi Horvatič in stališča v navedeni zadevi, prav tako pa ne upošteva pravnomočnih sodb civilnega sodišča, na katera je po načelu prirejenosti vezan. Meni, da judikati, na katere se sklicuje izpodbijana odločba, niso uporabni za ta primer, saj gre za drugačno dejansko stanje. Navaja še, da je bila denacionalizacija pravnomočno zaključena že pred dvajsetimi leti, nepremičnine pa so bile „vrnjene na originaren način“. Obravnavanje pridobitve lastninske pravice na derivativen način ne more biti predmet tega postopka, ker gre za že razsojeno stvar.

6Trdi, da sta ji bila dokumentacija in odgovor občine Tržič z dne 9. 1. 2017 poslana šele po koncu ugotovitvenega postopka, ko je na to opozorila v pripombah na poročilo o zadevi. Zato je bila prikrajšana za možnost, da se o njih izjavi, prav na dejstvih in okoliščinah iz te dokumentacije pa temelji izpodbijana odločba in jih nekritično prepisuje. Vztraja, da je pravico uporabe imela Kmetijska gozdarska zadruga Križe, ki je bila zavezanka za vrnitev, ne pa Zemljiška skupnost ali sklad kmetijskih zemljišč občine, ter da gre zato za neizkazano verigo prenosov. Pogodbe o neposredni oddaji stavbnega zemljišča pa tudi naj ne bi imele vseh zahtevanih sestavin, poleg tega pa z njimi tudi ni bila prenesena pravica uporabe.

7Trdi še, da obravnavano zemljišče ni ne pozidano ne funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi predlagateljev ničnosti, poleg tega pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerih dokumentov je organ ugotovil, da so na zemljišču objekti stali že v času, ko je tekla denacionalizacija. Glede tega, ali gre za funkcionalno zemljišče, je relevantno stanje ob gradnji stavbe, to je leta 1966. Če gradbene parcele takrat ne bi bile dovolj velike, ne bi dobili gradbenih dovoljenj. Izpodbijana odločba tudi zmotno razume, kaj je funkcionalno zemljišče. Uporabiti bi bilo treba Zakon o premetu z nepremičninami iz leta 1964 in Zakon o stavbnih zemljiščih. Poleg tega tudi sedanja raba kaže na to, da ne gre za funkcionalno zemljišče.

8Trdi tudi, da prizadeti stranki nista upravičeni predlagateljici ničnosti in da je organ odločal brez zahteve upravičenega vlagatelja, predlog pa naj bi bil tudi prepozen. Občini Tržič naj ne bi šel položaj stranke v tem postopku. Uveljavlja še, da ji je v postopku kršena pravica do poštenega in nepristranskega postopka, v zvezi s čemer opisuje ravnanja uradne osebe, ki je vodila postopek. Njena zahteva za izločitev naj bi bila zavrnjena, pri tem pa meni, da ta odločitev ne upošteva ustavnega jamstva o nepristranskem odločanju, zato meni, da ji ni bila zagotovljena učinkovita pravica zahtevati izločitev uradne osebe, posledično pa kršena pravica do nepristranskega odločanja.

9Sodišče je tožbo vročilo toženki in naslednjim strankam z interesom: B.B. in A.A., Državno odvetništvo, Kmetijska gozdarska zadruga Tržič, D.D., E.E., C.C.

10Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da je tožnica v postopku zahtevala izločitev uradne osebe, prvostopenjski organ pa je zahtevek zavrnil, kar je potrdil tudi drugostopenjski organ. Zato tega predloga ni dopustno uveljavljati v postopku s tožbo. Zavrača tudi tožničine očitke, da ji ni bil vročen zapisnik z ustne obravnave z ogledom z dne 28. 11. 2016 in o kršitvi 188. člena ZUP v zvezi z zapisovanjem izjav strank ter trdi, da sta upravna organa odgovorila na vse tožničine pravno relevantne navedbe.

11Prizadeti stranki B.B. in A.A. v odgovoru na tožbo nasprotujeta tožbenim navedbam in predlagata zavrnitev tožbe. Menita, da je v tem primeru bistveno, da tožnica ne more prevzeti posesti nepremičnin, ki so v njuni dejanski oblasti, ker gre za stavbno funkcionalno zemljišče, na katerem stoji garaža, kar vse funkcionalno pripada nepremičninam v njuni lasti. Menita, da vse od pravnomočnosti odločb ni prišlo do dejanske izvršitve in da prisilna izvršitev ni dejanska izvršitev. Sklicujeta se še na vsebino tretjega odstavka 16. člena in drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 133/2013, določbe Zakona o prometu z nepremičninami in vsebino pojma funkcionalnega zemljišča. Menita, da pri tem, ali je podana ovira za vrnitev v naravi ni pomembno, ali so na zemljišču v času vračanja stali objekti ali ne. Vztrajata, da je obravnavano zemljišče stavbno funkcionalno zemljišče, ki je potrebno za normalno rabo stavbe na parc. št. 266/39 k. o. ..., in da naj bi bilo odmerjeno kot del parc. št. 266/86 in preneseno nanju ravno z namenom uporabe tega zemljišča kot funkcionalnega k navedeni stavbi, po ustaljeni sodni praksi pa se tovrstno premoženje ne vrača. Nasprotna odločitev bi pomenila hud in nedopusten poseg v zasebno lastnino. Sklicujeta se tudi na načelo ZDen, da se z vračanjem ne povzročajo nove krivice.

12Prizadeta stranka C.C. v svoji vlogi navaja, da s tožbo soglaša.

13Tožnica v vlogah z dne 25. 9. 2017 in 7. 10. 2017, v katerih odgovarja na navedbe toženke in strank z interesom, med drugim ponavlja, da je funkcionalno zemljišče treba ugotavljati skladno s predpisi, ki so veljali v času izgradnje stavbe, h kateri naj bi pripadalo.

14Tožba je utemeljena.

15Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija odločbo, s katero je upravni organ dve denacionalizacijski odločbi izrekel za nični v delu, s katerim je bilo denacionalizacijskim upravičencem v naravi vrnjeno zemljišče s sedanjo parc. št. 266/86 k. o. ..., in sicer iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

16Najprej sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, s katerimi tožnica uveljavlja, da stranki z interesom B.B. in A.A. nista upravičena predlagatelja ničnosti in da je njuna vloga prepozna. Aktivno legitimacijo strank za uveljavljanje ničnosti je razložilo že Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-666/10, Up 1153/10 z dne 12. 5. 2011. V skladu z njegovo razlago prvi odstavek 280. člena ZUP ne priznava legitimacije le osebam, ki so v postopku imele položaj stranke, temveč tudi tistim osebam, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ta možnost ni bila dana - to pa so tiste osebe, ki imajo za udeležbo pravni interes, ker odločba vpliva na njihove pravice ali pravne koristi. Aktivno legitimacijo za predlaganje ničnosti imajo torej osebe, ki izkazujejo pravovarstveno potrebo - z uveljavljanjem pravnega sredstva bi se njihov pravni položaj izboljšal. Predlagatelja, ki uveljavljata, da je sporna nepremičnina funkcionalno zemljišče k njuni stanovanjski stavbi, sta tak pravni interes izkazala. Ker za uveljavljanje ničnosti ZUP ne predpisuje nobenega roka, njuna vloga tudi ni prepozna.

17Tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bilo o takem predlogu že pravnomočno odločeno. S sodbo I U 1853/2012 z dne 21. 5. 2013, na katero je se sklicuje tožnica, je sodišče namreč zavrnilo tožbo Občine Tržič zoper odločitev prvostopnega organa, s katero je prvostopni organ zavrnil njen predlog za izrek ničnosti odločb z dne 1. 9. 1999 in 14. 3. 2000. Občina Tržič je sicer uveljavljala isti ničnostni razlog, vendar pri tem ni bila uspešna, ker ni uveljavljala svojih pravic, temveč pravice tretjih oseb. Ker o njenem predlogu zato ni bilo vsebinsko odločeno, ni mogoče šteti, da gre za identični predlog in zato za pravnomočno razsojeno stvar.

18Glede na vsebino te upravne stvari (ničnost odločb o denacionalizaciji) zaradi nezmožnosti izvršitve za odločitev v tej zadevi tudi niso pomembne sodne odločbe, ki so jih v pravdnih in izvršilnih postopkih med tožnico in predlagateljema ničnosti zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine izdala sodišča splošne pristojnosti. Pri tem je pravdno sodišče upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Up 20/2010 z dne 2. 3. 2012 svojo odločitev oprlo na dejstvo, da v pravdnem postopku ni mogoče posegati v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni odločbi. Odločbo pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. O tem, ali obstaja razlog za ničnost odločbe tj. ali je odločba dejansko neizvršljiva, torej odloča upravni organ v tem postopku. Izvršilni postopki, ki tečejo na podlagi pravnomočnih sodb sodišč redne pristojnosti v navedenih postopkih, zato tudi ne pomenijo odločitve o predhodnem vprašanju.

19Utemeljeno pa tožnica v tožbi uveljavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi za ničnost navedenih denacionalizacijskih odločb.

20Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo, katerega uveljavljanje ni časovno omejeno. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnostni razlogi v zakonu omejeni in natančno določeni ter jih je potrebno razlagati restriktivno. Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, na katero se opira izpodbijana odločba, se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti.

21Izpodbijana odločitev, ki se v dejanskem pogledu opira na ugotovitev, da je bilo sporno zemljišče ob uveljavitvi ZDen funkcionalno zemljišče k stavbi predlagateljev ničnosti, ki stoji na parc. št. 266/39 k. o. ..., izhaja iz stališča, uveljavljenega v sodni praksi, da je odločba o denacionalizaciji, kolikor se z njo vrača zazidano stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca, neizvršljiva in zato nična (npr. I Up 1109/2004, X Ips 748/2006). Takšno stališče sodne prakse izhaja iz pravne ureditve stvarnopravnih upravičenj v prejšnjem družbenolastninskem sistemu in s tem povezane ureditve v določbi drugega odstavka 32. člena ZDen.

22Po navedeni določbi ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Ta določba pa ne pomeni le tega, da se denacionalizacijskim upravičencem ne vračajo objekti, ki jim niso bili podržavljeni, temveč predvsem tudi, da se jim ne vračajo podržavljena zazidana stavbna zemljišča, ki so s takimi objekti neločljivo povezana. Zakonodajalec je namreč pri sprejemanju ZDen izhajal iz v prejšnjem sistemu uveljavljene ureditve, po kateri je zemljišče sledilo objektu (obrnjeno načelo superficies solo cedit, prim. 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami, v nadaljevanju ZPN)¹. To v praksi pomeni, da je bila denacionalizacijska odločba, s katero je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je bilo v skladu z navedenim načelom povezano z objektom, ki pa ni bil vrnjen, prav zaradi neločljive povezanosti zemljišča z objektom in obrnjenega načela superficies solo cedit neizvršljiva, saj je na takem zemljišču mogoče le isto lastniško stanje kot na objektu. Zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato od njega ne more biti oddeljeno ter vrnjeno v denacionalizaciji, je poleg zemljišča pod stavbo tudi zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe - funkcionalno zemljišče. Funkcionalno zemljišče je družbeno lastninski pojem, ki je bistven za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. Gre za pojem, ki se je izoblikoval v sistemu družbene lastnine in ki ga je zato treba razumeti v okviru pravil, ki so veljala v tistem času (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-1381/08, prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 259/2008). Po prvem odstavku 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih - ZSZ/84 in drugem odstavku 46. člena ZUN (ki sta veljala v času, ko naj bi v obravnavani zadevi sporno zemljišče postalo funkcionalno zemljišče k objektu predlagateljev ničnosti - to je leta 1989) pa je funkcionalno zemljišče tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta.

23Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistveno, kakor je sodišče pojasnilo že v primerljivi zadevi I U 1455/2015 z dne 18. 5. 2016 (zadeva Horvatić, na katero se sklicujejo tako organ kot stranke), ali je obravnavano zemljišče funkcionalno zemljišče k objektu v lasti predlagateljev ničnosti, ki stoji na parc. št. 266/39 k. o. ...

24Tožnica utemeljeno uveljavlja, da upravni organ za svojo ugotovitev, da gre v tem primeru za funkcionalno zemljišče, ni navedel pravno odločilnih dejstev. Toženka namreč svojo presojo poleg dokumentov, s katerimi utemeljuje verigo prenosov s prvotnega imetnika pravice uporabe, tj. Kmetijske zemljiške skupnosti, do predlagateljev ničnosti, opira na naslednje ugotovitve:

- iz pogodb izhaja, da naj bi bili zemljišči, iz katerih je nastala sporna parcela, z družbenim planom občine za obdobje 1986 - 1990 prikazani kot stavbni zemljišči, ki se urejata s 34. členom Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje izven ureditvenih območij naselij (Uradni vestnik Gorenjske št. 12/86, v nadaljevanju PUP), v 9. členu PUP pa so navedeni kriteriji za določitev funkcionalnega zemljišča k stanovanjskim objektom;

- tedanja lokalna oblast je del zemljišča v ..., kjer se nahaja tudi obravnavano zemljišče parc. št. 266/86 k. o. ..., namenila za širitev obstoječih gradbenih parcel, na katerih so tedaj že bile zgrajene stanovanjske hiše, kar je razvidno iz lokacijske dokumentacije - poročilo št. 1/89-24 z dne 11. 4. 1989 o ugotovitvi funkcionalnega zemljišča, in sicer da je Urbanistična služba Občine Tržič predlagala, da se prosilcem dodeli funkcionalno zemljišče na severovzhodni strani obstoječih stanovanjskih objektov, ki je tedaj služilo kot varovalni pas dovozne poti, seznam prosilcev (med katerimi sta predlagatelja ničnosti) in velikost posameznih funkcionalnih zemljišč pa so razvidni iz priloge navedenega dokumenta;

- v pogodbi o neposredni oddaji stavbnega zemljišča, sklenjeni s predlagateljema ničnosti, je navedeno, da gre za funkcionalno zemljišče k njuni stanovanjski stavbi na parc.št. 266/39 k. o. ...;

- zemljišče s parc. št. 266/39 k. o. ... meri 404 m2, površina sporne parc. št. 266/86 k. o. ... pa 113 m2, skupaj torej 517 m2, kar ne presega dovoljene velikosti gradbene parcele za to območje po določbah PUP;

- sporno zemljišče se vsaj od leta 1989 dalje do danes uporablja kot funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi predlagateljev ničnosti, in sicer služi kot vrt, deloma zelenica, na njem pa je postavljen tudi večnamenski leseni objekt na betonski plošči, ki se deloma uporablja kot garaža.

25Po presoji sodišča iz navedenih dejstev ne izhaja, da gre v tem primeru za funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi na parc. št. 266/39 k. o. ... Upravni organ se sicer opira na stališče sodne prakse (citirano tudi v navedeni zadevi I U 1455/2015), da ni pravno pomembno, ali je bilo zemljišče kot funkcionalno formalno odmerjeno že v času nakupa ali gradnje, vendar si narobe razlaga njegov domet. To stališče namreč pomeni le, da zgolj zato, ker ob gradnji stanovanjske stavbe, oziroma kasneje ob nakupu dodatnega zemljišča, to zemljišče ni formalno (to je z upravno odločbo) odmerjeno kot funkcionalno zemljišče, še ne pomeni, da tega ni mogoče ugotoviti naknadno. Tožnica zato zmotno uveljavlja, da so za presojo, ali gre v tem primeru za funkcionalno zemljišče, pomembna le upravna dovoljenja, povezana z gradnjo stanovanjske stavbe na parc. št. 266/39 k. o. ... Vendar pa je zmotno tudi stališče upravnega organa, da zato za zaključek o tem, da gre za funkcionalno zemljišče, zadostujejo ugotovitve, da je bilo zemljišče kot funkcionalno omenjeno v lokacijski dokumentaciji, da ga kot tako omenja pogodba o oddaji zemljišča in da površina konkretnega funkcionalnega zemljišča ne presega limita za gradbeno parcelo po določbah tedanjega PUP-a ter ugotovitve o tem, kako se konkretno zemljišče uporablja.

26Vsako stavbno zemljišče, ki ne presega dovoljene velikosti funkcionalnega zemljišča (organ se v tem pogledu sklicuje na 9. člen PUP), namreč še ni funkcionalno zemljišče, če ni kot tako tudi formalno odmerjeno oziroma če po svoji dejanski rabi nima te vsebine. Zato zgolj ugotovitev, da z upoštevanjem obravnavanega zemljišča funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi predlagateljev ničnosti ne bo preseglo dovoljene velikosti iz PUP, ne zadostuje za ugotovitev, da je obravnavano zemljišče res funkcionalno zemljišče.

27Z vidika formalne odmere funkcionalnega zemljišča se toženka neutemeljeno sklicuje na lokacijsko dokumentacijo in navedbe v pogodbi. Ker naj bi šlo v tem primeru za odmero funkcionalnega zemljišča k že obstoječemu objektu na območju, kjer ni (bil) sprejet prostorski izvedbeni načrt, je glede na relevantno obdobje (1989) treba uporabiti tretji odstavek 46. člena ZUN. Ta določa, da funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte in naprave na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev (PUP). Gre torej za naknadno odmero funkcionalnega zemljišča z odločbo pristojnega upravnega organa. Lokacijska dokumentacija, na katero se sklicuje upravni organ, pa ni odločba o odmeri funkcionalnega zemljišča v smislu navedene določbe ZUN. Glede na peto alinejo drugega odstavka 55. člena ZUN lokacijska dokumentacija sicer vsebuje tudi podatke o funkcionalnem zemljišču, vendar pa to ni upravni akt, temveč dokumentacija, ki jo je v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja za posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, dolžan predložiti investitor (drugi odstavek 54. člena in 55. člen ZUN). Sodišče pri tem ne izključuje možnosti, da bi bilo zemljišče formalno odmerjeno tudi s katero drugo upravno odločbo kot prav z odločbo iz tretjega odstavka 46. člena ZUN. Taka upravna odločba bi namreč lahko bila tudi lokacijsko dovoljenje, vendar pa iz izpodbijane odločbe in doslej zbranih podatkov v upravnem spisu ne izhaja, da bi bilo tako dovoljenje izdano.

28Če pa obravnavano zemljišče kot funkcionalno zemljišče v tem primeru še ni bilo formalno odmerjeno, je bil preizkus, ali izpolnjuje pogoje za tako odmero, dolžan opraviti upravni organ v obravnavanem postopku. Tega preizkusa pa ni opravil zgolj z ugotovitvami, da sporno zemljišče služi kot vrt, deloma zelenica, na njem pa je postavljen tudi večnamenski leseni objekt na betonski plošči, ki se deloma uporablja kot garaža. Zgolj na podlagi teh ugotovitev namreč še ni mogoče sklepati o funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo in posledično tudi ne, ali ima zato naravo funkcionalnega zemljišča v smislu prvega odstavka 2. člena ZSZ/84 oziroma drugega odstavka 46. člena ZUN, torej da gre za zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta. V zvezi s tem sodišče dodaja, da bi na funkcionalno naravo spornega zemljišča lahko kazal na njem zgrajen objekt, če se ta uporablja kot pomožen objekt k stanovanjskemu objektu predlagateljev in je potreben za redno rabo objekta, pri čemer pa je za odločitev pravno pomembno tudi, ali je bil tak objekt zgrajen pred zaključkom denacionalizacije. V obnovljenem postopku se namreč odloča na podlagi pravnega in dejanskega stanja v času izdaje odločb, ki sta predmet obnove.

29Glede na navedeno bo o okoliščini, ali je sporno zemljišče ob uporabni navedenih določb ZSZ/84, ZUN in PUP funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi, torej ali gre za zemljišče, ki ga je potrebno za redno rabo objekta prizadetih strank in zato z njim neločljivo povezano, denacionalizacijski odločbi pa neizvršljivi, moral prvostopenjski organ ugotoviti v ponovnem postopku.

30Ker je bilo v tem primeru zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do ugovorov, ki ob tem, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, za odločitev niso pomembni. Dodaja pa, da bo moral organ glede na tožbene navedbe o tem, da je ena od stranskih udeleženk, ki v postopku nima pooblaščenca umrla, v ponovljenem postopku paziti na to, ali v postopku sodelujejo vse stranke in stranski udeleženci in ali so pravilno zastopani.

31Sodišče je v skladu z določbami 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker dokazi, ki jih navajajo stranke, glede na pojasnjeno za odločitev niso pomembni (vpogled v upravni spis te zadeve, denacionalizacijski upravni spis in spise splošnih sodišč) oziroma ni navedeno, v zvezi s katerimi pravno pomembnimi dejstvi so predlagani (zaslišanje ostalih solastnikov nepremičnine), uporaba sodne prakse tega, Vrhovnega in Ustavnega sodišča pa ne pomeni izvajanja dokazov, temveč uporabo prava.

K II. točki izreka:

32Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Sodišče je zato tožnici priznalo stroške v priglašeni višini 7,90 EUR, ki ne presega stroškov iz prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov.

K III. točki izreka:

33Ker prizadeti stranki B.B. in A.A. v tem upravnem sporu nista uspeli, je ob smiselni uporabi določb 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njun stroškovni zahtevek neutemeljen.

¹ „S prenosom uporabe na stavbi v družbeni lastnini se prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. S prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, se prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo; če je stavba na zemljišču, na katerem je lastninska pravica, se prenese hkrati s prenosom lastninske pravice na stavbi tudi lastninska pravica na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo.“