VSL Sodba I Cp 619/2018

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 106004/2016 z 18. 10. 2016 v celoti ohranilo veljavi.

2Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je dejansko stanje ugotovljeno korektno, vendar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in storilo bistveno kršitev postopka. Tožeča stranka je z računom, ki ga je uveljavljala v izvršbi, zaračunala znesek, ki ga je plačala na podlagi listine iz tujine, ki je bila naslovljena kot sklep o izvršbi, ki jo je izdal hrvaški notar. Tožeča stranka ni bila pripravljena vložiti ugovora, v katerem bi navedla, kdo je dejansko vozil, s tem pa mu je odvzela pravico do uporabe pravnega sredstva. Toženec ni bil legitimiran, saj ni bil stranka postopka. Sklep o izvršbi, ki ga je izdal hrvaški notar, ne more biti podlaga za izvršbo v RS, zato je tožeča stranka plačala nekaj, česar ji ne bi bilo treba. Tako je ravnala v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskih razmerij, v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ter tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ne le, da je malomarno plačala nekaj, česar ji ne bi bilo treba, temveč kljub naročilu svojega naročnika ni vložila ugovora. S tem je kršila načelo prepovedi povzročanja škode. Ker je sodišče takemu ravnanju pritrdilo, je kršilo materialno pravo. Nadalje navaja, da iz obrazložitve ni razvidno, na kateri pravni podlagi je sodišče odločilo, saj se sklicuje na več določb (na dve pravni podlagi), ki sta si sami s sabo, s tem pa sodba v nasprotju, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodaja, da je sodišče odločalo mimo podlage pravdnih strank, saj tožeča stranka ni zatrjevala, da je toženec vozilo prepustil tretji osebi in da ni imel njenega soglasja, da vozilo prepusti tretji osebi. S tem je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka. Opozarja še na eno bistveno kršitev, in sicer je sodišče zapisalo, da ni pomembno, ali gre za prometni prekršek ali kazen, pri čemer je samo ugotovilo, da gre za pogodbeno nadomestilo za parkiranje. Sodišče ne pojasni, katero določbo je toženec kršil, prav tako pa tožeča stranka ni zatrjevala, katero pogodbeno obveznost naj bi toženec kršil, zato je sodišče tudi tu odločalo mimo trditvene podlage. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe

3Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Gre za spor, katerega vrednost ne presega 2.000 EUR, zato sodišče v tem postopku uporablja pravila o sporu majhne vrednosti. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka. Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).¹ Tega se pritožnik zaveda, saj v pritožbi izrecno navede, da pritožbo vlaga iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka, medtem ko je dejansko stanje, pravi, korektno ugotovljeno.

6Ključni dejanski ugotovitvi sta pravzaprav le dve. Prva je ta, da sta imeli pravdni stranki sklenjeno pogodbo o finančnem leasingu, na podlagi katere je toženec upravljal vozilo na Hrvaškem. Druga pa je ta, da je bil v zvezi s parkiranjem tega vozila na Hrvaškem izdan najprej račun, nato pa sklep o izvršbi (izdan po hrvaškem notarju) za pogodbeno nadomestilo za parkiranje. Povedano drugače: vozilo je bilo na Hrvaškem parkirano tako, da parkirnina ni bila plačana. Ključno (materialnopravno) vprašanje je, kdo je tisti, ki je dolžan plačati parkirnino in z njo povezane stroške izvršbe.

7Toženec je trdil, to ni bila njegova obveznost ter da bi, če bi tožeča stranka v svojem imenu vložila ugovor v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga je izdal hrvaški notar, povedal, kdo je vozil. Na ta način bi lahko hrvaški upnik plačilo izterjal od neposrednega uporabnika. Toda, kaj to pomeni? Pomeni, da toženec priznava, da parkirnina ni bila plačana ter da obstoj terjatve hrvaškega upnika ni sporen. Vprašamo se torej lahko le, kakšna je pravilna pot do njenega poplačila? Ali neposredno od dejanskega uporabnika, za kar se zavzema pritožnik, ali pa zaporedno – upnik od lastnika vozila, ta od leasingojemalca (toženca), ta pa od dejanskega uporabnika, ki mu je prepustil vozilo v uporabo? Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je pravilna druga pot.

8Pravdni stranki sta bili v pogodbenem razmerju. Tega toženec ne zanika in ni nikoli zanikal. V pogodbi (prilogi A 1 in A 2) je pravzaprav več določb, na podlagi katerih je mogoče utemeljiti toženčevo obveznost. Te je sodišče prve stopnje izčrpno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Skupno jim je to, da se je toženec pogodbeno zavezal, da bo poravnal vso škodo in vse stroške, ki bi nastali ob uporabi vozila. Očitek o obstoju bistvene kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni na mestu. Pritožbeno sodišče sicer ocenjuje, da je neposredna pravna podlaga za vtoževano terjatev sedma alineja 2. odstavka VI. člena splošnega dela pogodbe (priloga A 1), kjer se je toženec zavezal, da bo redno plačeval vse kazni v zvezi z nezakonito in nepravilno uporabo vozila ter bo v primeru, če bo kazen poravnala tožeča stranka, njej, skupaj z zamudnimi obrestmi, poravnal plačano kazen na način, kot bo določila ona.

9Kot rečeno, vozilo v času veljavnosti pogodbe o leasingu enkrat ni bilo pravilno parkirano. Popolnoma vseeno je, ali se sankcija za nepravilno parkiranje imenuje kazen, globa ali pogodbeno nadomestilo za parkiranje. Gre posledico nepravilnega parkiranja, in v takem primeru se je toženec, kot je bilo povzeto zgoraj, zavezal plačati tožeči stranki tisto, kar bo ta iz tega naslova plačala upniku. Da je tožeča stranka terjatev² plačala, ne nasprotuje načelom in pravilom obligacijskega prava, na katere se sklicuje pritožnik, saj sam obstoj te terjatve (neplačana parkirnina) za toženca nikdar ni bil sporen. Tožeča stranka je torej plačala nekaj, kar izvira iz uporabe vozila,³ katerega lastnica je, od toženca pa je plačani znesek po pogodbeni podlagi upravičeno terjala nazaj. Ali in kako bo toženec od dejanskega uporabnika vozila (za katerega v pritožbi trdi, da je imel celo soglasje tožeče stranke, da mu ga prepusti v uporabo) to izterjal/regresiral, pa ni stvar tega postopka.

10Ostale pritožbene navedbe so po povedanem pravno neodločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da relativnih kršitev postopka v sporu majhne vrednosti (pritožnik uveljavlja dve taki) ni dopustno uveljavljati, absolutno bistvenih pa, kot že pojasnjeno, sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

11Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, zato je odločitev odpadla.

¹ Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP), a v obravnavani zadevi ne gre za tako situacijo.
² Čeprav toženec v pritožbi višine konkretizirano ne prereka, pritožbeno sodišče pripominja, da bi bila višina terjatve enaka ne glede na to, kdo bi bil dolžnik, ko terjatev enkrat ni bila prostovoljno izpolnjena.
³ Vseeno je, ali je tožeča stranka plačala terjatev po sklepu o izvršbi, lahko bi jo tudi na podlagi računa ali zgolj poziva hrvaškega upnika.