VSL Sodba II Cp 1614/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6. 6. 2018 ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki kot odgovorni urednici medija TV X naložilo objavo popravka z vsebino, kot izhaja iz nadaljevanja I. točke izreka omenjene odločbe. Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15-ih dni od prejema sodbe plačati stroške postopka v znesku 576,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega predpisa pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne (s stroškovno posledico). Bistveno za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe naj bi bilo vprašanje, ali je tožnik s tem, ko je zanikal navedbe iz obvestila o uveljavljanju zasebnih interesov tožnika in tudi prvega moža televizije Y A. A. ter z zanikanjem solo akcije tudi A. A., še vedno izvrševal svojo (osebno) pravico do popravka, vendar v širšem smislu (4. odstavek 26. člena ZMed), kot pravi sodišče, ali pa je s tem zahteval objavo popravka za drugega, kar ni dopustno. Enako velja tudi za zahtevani popravek, ki se poleg njega nanaša tudi na Vlado Republike Slovenije, v katerem tožnik zanika vprašljivo sodelovanje tudi Vlade RS s stališča korupcijskih tveganj. Sodišče naj bi zmotno uporabilo določbo 26. člena ZMed in de facto popravek za tretjega v zvezi z obvestilom, ki se neposredno nanaša na tretjega, ne pa na tožnika, zmotno štelo kot „prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerim prizadeti izpodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v obvestilu“. Pritožba pojasnjuje, kaj opredeljuje ločnico med popravkom trditev v novinarskem prispevku, ki se dejansko in nesporno ne nanašajo na tožnika in med popravkom „v širšem smislu“. Z navedbo novinarja o uveljavljanju zasebnih interesov prvega moža televizije Y A. A. in o očitani solo akciji slednjega in navedbi o vprašljivosti ravnanja Vlade RS s stališča korupcijskih tveganj pojmovno ni moglo biti poseženo v pravice in interes tožnika. Slednji namreč v delu popravka, ki se nanaša na A. A. in Vlado RS, direktno zanika trditve iz prispevka. To naj bi izhajalo iz trditev, ki jih pritožba v nadaljevanju omenja: „Ne drži navedba B. B., da naj bi zasebne interese uveljavljala ... in prvi mož televizije Y A. A., ki sta …“, „Torej ni šlo za solo akcijo ... A. A. ...“ in „Ne drži navedba B. B., da je sodelovanje....Vlade vprašljivo...“. Vse to po mnenju pritožbe ni „prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v obvestilu“ (torej popravek v širšem smislu), pač pa neposredno „zanikanje oz. popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb“ (torej popravek v ožjem smislu). Tožnik nima (pravnega) interesa za „popravljanje“ - torej neposredno zanikanje navedb, ki se nanašajo na A. A. in Vlado RS. Sodišče je tako zmotno uporabilo določbe 26. člena ZMed in toženi stranki s sodbo naložilo (tudi) objavo popravka, v katerem se neposredno zanikajo neposredne navedbe iz prispevka, ki se nanašajo na osebe, ki popravka niti niso zahtevale. Pravico do popravka je spremenilo v pravico dostopa do medija, ki ne obstaja. Držijo sicer navedbe sodišča v obrazložitvi, ki se nanašajo na teoretična izhodišča namena pravice do popravka in se sklicujejo na sodno prakso, vendar pa jih je napačno apliciralo. Pritožba pojasnjuje, kaj je namen dialoga, ki naj ga vzpostavi popravek. Pravica do popravka ni pravica svobode izražanja prizadetega, v okviru katere bi popolnoma svobodno in neomejeno „celovito in uravnoteženo predstavljal stanje“, kot pravi sodišče. Pravica popravka je poseg v svobodo izražanja medija in uredniške neodvisnosti, zaradi česar je zakonodajalec upravičenje prizadetega strogo vezal na osebno prizadetost in ga omejil na zanikanje navedb in dokaz drugih dejstev le v zvezi s tistimi trditvami, ki se nanašajo le nanj. Odveč je opozarjanje sodišča na več mestih sodbe na „nezanikane navedbe“. Koncept pravice do popravka vprašanje resnice namreč izključi. V konkretnem primeru je sodišče odgovorni urednici medija naložilo tudi objavo popravka v zvezi z lastnikom Y A. A. in Vlado RS, s katerim se kot neresnične označuje navedbe o obeh v prispevku, pri čemer toženi stranki ni bilo omogočeno dokazovanje resničnosti le-teh, poleg tega omenjena subjekta objave popravka sploh nista zahtevala. Tožnik širi svoj zahtevek preko pravice do popravka tako, da pod krinko prikaza nasprotnih dejstev in okoliščin v resnici navaja neresnice o tretjih. Tako denimo trdi, da naj bi „... bila sprejeta na upravnem odboru GZS, kjer je zadevo podprl tudi TV X“, kar ne drži. Pravda na objavo popravka ni mesto za ugotavljanje resničnosti dejstev, ki se nanašajo na nekoga tretjega. Tudi zato je prizadeti pri svoji pravici do popravka omejen tako, da lahko navaja le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo nanj samega.

3Pritožba ni utemeljena.

4Strinjati se je moč z naziranjem, da tožnik nima (pravnega) interes za „popravljanje“ oziroma zanikanje trditev, ki bi se nanašale zgolj na druge subjekte (v obravnavani zadevi sta to A. A. in Vlada RS). Vendar pa pritožba zaradi razumevanja spornega besedila (prispevka), ki je preozko, ne uvidi, da tožnik z vsebino zahteve, kot jo uveljavlja, ščiti svoje interese oziroma odgovarja na poseg v svojo sfero. Ali je ta njegova konkretna zahteva hkrati „koristna“ tudi za A. A. in Vlado RS, pa za presojo utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka oziroma pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve ni bistveno.

5Prej omenjena subjekta¹ se v tožnikovi zahtevi ne omenjata, ker bi se hotelo varovati njune pravice (interese), ampak ker sta v navedbah, na katere tožnik odgovarja, tesno (neločljivo) zaobsežena skupaj z njim. Teh navedb brez njunega omenjanja ni moč povzeti oziroma bi bil njihov kontekst drugačen (netočen). Skratka ne gre za to, da tožnik z zahtevano objavo popravka namenoma varuje interese tretjih oseb, ampak preprosto za dejstvo, da so v navedbah (iz novinarskega prispevka z dne 7. 3. 2018), na katere odgovarja, vsebovani tudi drugi subjekti. Z njihovo (njuno) izločitvijo to ne bi bile več iste navedbe.

6Ker je bilo v prispevku z dne 7. 3. 2018 sporočeno, da je bil tisti, s katerim (skupaj) naj bi v solo akciji pripravil osnutek (zakona) in ga posredoval v imenu celotne zbornice, A. A.,² je lahko tožnik to navedbo (pravilno) povzel in jo zanikal le z (obrazloženo) trditvijo, da ni šlo za takšno (zgolj) njuno³ skupno akcijo. Vsebina tožnikovega odgovora (pojasnila) natančno zrcali vsebino (kontekst) trditve iz prispevka, za katero meni, da je bilo z njo poseženo v njegov interes. Še bolj je ta tesna povezanost (dejansko neločljivost) razvidna pri (sporni) trditvi o vprašljivosti sodelovanja tožnika in Vlade RS s stališča korupcijskih tveganj. Glagol (nedoločnik) „sodelovati“ sam po sebi implicira obstoj več (oziroma vsaj dveh) subjektov. Z izločitvijo enega iz trditve (oziroma poskusu zanikanja le-te) ta postane nejasna (nesmiselna). Pritožba tožbenim zahtevam ugovarja, a ne pojasni, kako bi lahko tožnik (ne da bi se pri tem izgubil ne le kontekst/pravi pomen, ampak celo sama smiselnost trditve⁴) iz spornih navedb, „izluščil“ (in odgovarjal) na dele, ki naj bi se (domnevno) nanašali le nanj.

7V tem predhodno omenjenem oziru je moč razumeti tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v 20. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ob sklicevanju na določbo 4. odstavka 26. člena ZMed⁵ (pravica do popravka „v širšem smislu“),⁶ obrazložilo, da s konkretno vsebino zahtevanega popravka tožnik varuje svoje interese (sfero), kot tudi, da ni moč ocenjevati zgolj posamičnih stavkov (kar še toliko bolj velja v obravnavanem primeru, ko gre za vsebinsko tesno (neločljivo) omenjanje več subjektov v posameznih stavkih/povedih), ampak celotno sporočilno vrednost prispevka.⁷ Upoštevaje navedeno je tožnik zgolj točno in hkrati celostno⁸ odgovoril na navedbe, ki posegajo v njegove interese (sfero).

8Iz predhodno omenjenih razlogov pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje pravico do popravka spremenilo v (neobstoječo) pravico dostopa do medija, da je sledilo objavi popravka obvestila, ki se je nanašal na tretje osebe (ne da bi te tako objavo zahtevale), ter da je „prebilo“ strogo osebno noto pravice do popravka, ni prepričljivo. Posledično pa je neutemeljen tudi očitek o napačni uporabi 26. člena ZMed oziroma napačni „aplikaciji“ teoretičnih izhodišč pravice do popravka. Sodišče prve stopnje je namreč (v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) upravičeno ugotovilo, da vsebina tožnikove zahteve po objavi popravka ustreza vsebini in namenu te ustavno varovane pravice (glej 40. člen Ustave Republike Slovenije), to ugotovitev pa v nadaljevanju tudi prepričljivo pojasnilo.

9Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP⁹). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Ob tem, da pritožnica sama ugotavlja, da koncept pravice do popravka vprašanje resnice izključi, ni jasno njeno (zaradi v nadaljevanju navedenih razlogov tudi sicer zmotno) navajanje, da ji v zvezi s trditvami o obeh omenjenih ni bilo omogočeno dokazovanje njihove resničnosti.
² Uporabljena je bila dvojina (glej ugotovitve sodišča prve stopnje razvidne iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).
³ Torej z omenjanjem tudi A. A.
⁴ Kar je nazorno razvidno tudi samega pritožbenega „izluščenega“ povzemanja spornih trditev z izpuščanjem omembe tožnika.
⁵ Zakon o medijih, Uradni list RS, št. 35/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁶ Omenjeni odstavek določa, da z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.
⁷ Glej VSL sodbi II Cp 4190/2010 z dne 10. 11. 2010 in I Cp 1618/2011 z dne 11. 5. 2011.
⁸ V ta okvir (4. odstavek 26. člena ZMed) sodi tudi njegovo pojasnilo zanikanja trditve o solo akciji (ki naj bi jo izvedla z A. A.), v okviru katerega je omenil, da je šlo za skupno akcijo GZS, nadalje kdo vse je sodeloval pri pripravi predloga novele, kot (tudi) da naj bi zadevo na upravnem odboru GZS podprl tudi TV X. Pritožbena primerjava te zadnje trditve z navedbo, s katero bi nekdo želel v okviru zahtevane objave popravka kaznivo dejanje naprtiti tretjemu, je (v najboljšem primeru oziroma najmanj) pretirana.
⁹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.