VSL Sodba I Cp 495/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 642,57 EUR v roku 15, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 25488/2016 s 17. 3. 2016, po katerem je toženka tožniku dolžna plačati glavnico v skupni višini 37.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in izvršilne stroške. Toženki je naložilo plačilo dodatnih pravdnih stroškov v znesku 2.536,75 EUR.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo pravnomočnega sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave opr. št. ..., s katerim je bilo odločeno, da se potrdi delež poplačila terjatev upnikov v višini 30 %, z rokom poplačila do poteka štirih let od dneva potrditve pravnomočnosti prisilne poravnave. Ker je terjatev tožnika nastala pred 3. 5. 2016, bi sodišče določila poravnave moralo upoštevati.

3Pritožba ni utemeljena.

4Kot navaja pritožnica sama, je bil nad njo uveden postopek poenostavljene prisilne poravnave. Za slednjo velja specialno določilo četrtega odstavka 221.b člena ZFPPIPP, po katerem se v postopku poenostavljene prisilne poravnave 212. do 218. člen tega zakona smiselno uporabljajo, in sicer tako, da pravni učinek poenostavljene prisilne poravnave velja zgolj za terjatve, ki so navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221. člena ZFPPIPP.

5V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da sodi v trditveno in dokazno breme dolžnika, nad katerim se vodi postopek poenostavljene prisilne poravnave, da je vtoževana terjatev sploh vsebovana v posodobljenem seznamu terjatev, ki ga je vložil v postopku prisilne poravnave.¹ Temu bremenu toženka ni zadostila ne v prvostopenjskem postopku niti v pritožbi, kjer se sklicuje le na ureditev poplačila iz poenostavljene prisilne poravnave, ne omenja pa terjatev iz posodobljenega seznama, za katere učinki dogovorjene prisilne poravnave veljajo. Toženka izhaja iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve, ki so nastale do sklepa o uvedbi tega postopka zaradi insolventnosti, kar pa glede na že navedeno ne drži. Da terjatev tožnika v posodobljeni seznam terjatev ne sodi, se je pritožbeno sodišče prepričalo tudi z vpogledom v ta seznam, ki ga je k odgovoru na pritožbo, v kateri je toženka prvič izpostavila postopek poenostavljene prisilne poravnave, pravočasno predložil tožnik.

6Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

7Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa povrniti njegove stroške, ki jih je imel s sestavo odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo in predstavljajo stroške odgovora, povečane za materialne stroške in davek na dodano vrednost, v skupni višini 642,57 EUR. Te stroške je toženka tožniku dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

¹ Primerjaj odločbe VSL I Cpg 1096/2016, VSL I Cpg 1055/2015, VSL I Ip 395/2017.