UPRS Sodba I U 268/2017-11

I. Tožbi se ugodi. Sklep Banke Slovenije z oznako 26.00-032/2017 z dne 24. 1. 2017 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Banka Slovenije - tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka banki A. d.d. kot banki prevzemnici, v zvezi z izplačilom zajamčenih terjatev vlagateljev pri družbi B. d.d. - v stečaju, kot strošek postopka aktiviranja sistema jamstva v skladu s 467. členom Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI), priznala dejanske stroške v višini 23 423,52 EUR, v 2. točki izreka tožeči stranki naložila, da skupaj z drugimi udeleženci postopka - borznoposredniškimi družbami plača sorazmerni delež skupnih stroškov postopka aktiviranja sistema jamstva, ki glede na njen sorazmerni delež pri vplačilu sredstev za izplačilo zajamčenih terjatev pri B. d.d. - 32,5778%, znaša 7 630,86 EUR in v 3. točki izreka ugotovila, da je tožeča stranka 27. 9. 2016 omenjeni znesek kot plačilo sorazmernega dela stroškov postopka vplačala in s tem izpolnila obveznost, ki izhaja iz 2. točke izreka.

2Iz obrazložitve sklepa sledi, da se skladno z navedbami v Odločbi o vplačilu sredstev, potrebnih za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev št. SR-20.60-0091/16-001 z dne 1. 8. 2016, o stroških postopka aktiviranja sistema jamstva za terjatve vlagateljev, ki vključujejo dejanske stroške nastale banki prevzemnici v zvezi z opravljanjem njenih nalog v skladu z ZTFI, odloča s posebnim sklepom.

3Pri tem se ugotavlja, da je banka prevzemnica 1. 9. 2016 z dopisom št. 3156/184 in pripadajočim računom št. 1116026518-3040 z dne 1. 9. 2016 priglasila stroške, ki so ji nastali v postopku aktiviranja sistema jamstva za terjatve vlagateljev B. d.d. - v stečaju, in sicer v skupni višini 23 423,52 EUR za storitve, opravljene v obdobju od 13. 7. 2016 do 8. 10. 2016 na podlagi Odločbe o določitvi banke prevzemnice za namen izplačila zajamčenih terjatev vlagateljev št. SR-20.60-0017/16-001 z dne 12. 7. 2016. Na tej podlagi je tožena stranka že izdala sklep o vplačilu sredstev, potrebnih za povrnitev stroškov postopka za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev, s katerim je tožeči stranki naložila plačilo sorazmernega dela stroškov v znesku 7 630,86 EUR, kar je tožeča stranka v celoti izpolnila in hkrati vložila tožbo, ki ji je naslovno sodišče s sodbo z dne 13. 12. 2016 ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek toženi stranki.

4V ponovljenem postopku tožena stranka ugotavlja, da je banka prevzemnica hkrati s priglasitvijo stroškov podala tudi njihovo podrobno specifikacijo z ozirom na izvedene aktivnosti banke, povezane z ugotavljanjem zajamčenih terjatev in z ozirom na izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljem. Pri tem je upoštevala stroške priprave v znesku 15 041,67 EUR in stroške izplačil v znesku 4 157,94 EUR. Kot stroške priprave je opredelila stroške v zvezi z udeležbo na sestankih na Banki Slovenije in na Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP) ter proučevanje predpisov (3 125,00EUR), postopke in aktivnosti v zvezi z ugotavljanjem zneskov zajamčenih terjatev in pripravo zapisnika o stanju zajamčenih terjatev (5 208,33 EUR), pripravo obvestil za vlagatelje (2 083,33 EUR), pripravo navodil in postopkov za izplačila zajamčenih terjatev ter komunikacijo z vlagatelji (2 312,50 EUR) in izobraževanje zaposlenih o izvajanju procesov v zvezi z izplačilom (2 312,50 EUR). V zvezi s stroški izplačil je banka prevzemnica stroškovno ovrednotila prevzem, urejanje, kontrolo strukture podatkov in uvoz podatkov v aplikativno podporo (925,00 EUR), tiskanje in pošiljanje osebnih obvestil vlagateljem o znesku, pričetku in načinu izplačila (83,00 EUR), izvajanje gotovinskih izplačil (202,65 EUR), stroške dela v okviru rednega delovnega časa (2 158,33 EUR), arhiviranje podatkov (18,13 EUR) ter priprave poročil in zaključnega poročila o izvršenih izplačilih (770,83 EUR).

5Kot pravno podlago za priznanje stroškov banki prevzemnici tožena stranka navaja 113. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter drugi odstavek 321. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1), ki zagotavlja banki prevzemnici pravico do povrnitve dejanskih stroškov, povezanih z izplačilom zajamčenih vlog v primeru stečaja borznoposredniške družbe, to je v zvezi s postopkom aktiviranja jamstva iz prvega odstavka 467. člena ZTFI. Ker pojma dejanskih stroškov zakon ne opredeljuje podrobneje, se napolni z ustrezno razlago, po tej pa je treba z ozirom na siceršnji položaj in dejavnost banke prevzemnice kot dejanski strošek upoštevati tiste stroške, ki pomenijo polno lastno ceno banke v zvezi z aktivnostmi, ki so potrebne za izplačilo zajamčenih terjatev.

6Pri opredelitvi teh aktivnosti je potrebno izhajati iz nalog, ki jih ima banka prevzemnica po določbah ZBan-1 oziroma ZTFI v primeru stečaja borznoposredniške družbe in konkretnega izplačevanja zajamčenih terjatev. Pri ugotavljanju stanja zajamčenih terjatev naloge banke prevzemnice vključujejo opravila in aktivnosti za podporo procesom, ki jih sicer vodijo organi v postopku stečaja (stečajni upravitelj in ATVP), medtem ko avtonomnih pooblastil in pristojnosti banka prevzemnica pri tem nima. Mora pa nujno upoštevati potrebe navedenih organov in postopkov, ki jih le-ti vodijo zaradi ugotovitve stanja zajamčenih terjatev, in torej izvaja aktivnosti in opravila, ki so potrebna, da navedeni organi ugotovijo stanje terjatev ter zagotovijo pogoje za njihovo poplačilo.

7Pri izplačilu zajamčenih terjatev vlagateljem pa naloge banke obsegajo opravila in aktivnosti, ki so običajna pri izvrševanju plačilnih storitev z izplačilom sredstev prejemniku (denarno nakazilo), in obenem ustrezno prilagojena posebnim okoliščinam, pri čemer izplačilo temelji na zapisniku, ki ga potrdita ATVP in Banka Slovenije, izvede pa iz sredstev, ki jih banki prevzemnici zagotovi Banka Slovenije iz prispevkov, ki jih vplačajo člani sistema. Navedeno terja prilagoditev internih postopkov za izplačilo zajamčenih terjatev, obveščanje posameznih upnikov o dobroimetju in o postopku izplačila, prav tako pa tudi vodenje evidence o izvršenih plačilih, hrambo dokumentacije ter obveščanje Banke Slovenije o izvršenih plačilih.

8Tožena stranka je z Odločbo o določitvi banke prevzemnice banki prevzemnici naložila, da skupaj z družbo B. d.d. - v stečaju na podlagi podatkov, ki jih zagotovita stečajni upravitelj in ATVP, ugotovi zneske zajamčenih terjatev vlagateljev ter zapisnik posreduje ATVP in Banki Slovenije, kar je tudi storila. Iz zapisnika je razvidno, da je banka prevzemnica aktivno sodelovala s stečajnim upraviteljem pri preverjanju podatkov ter da so predstavniki banke redno sodelovali na sestankih z upraviteljem, ATVP in Banko Slovenije v zvezi z ugotavljanjem terjatev ter dajali pojasnila organom v zvezi s svojimi ugotovitvami, do katerih so prišli pri pregledu podatkov. Po potrditvi zapisnika je Banka Slovenije banko prevzemnico obvestila o prenosu sredstev za izplačilo terjatev in o začetku izplačevanja ter od banke zahtevala, da jo redno obvešča o opravljenih izplačilih in o vseh drugih pomembnih dejstvih ter nato predloži zaključno poročilo in dokumentacijo, ki je bila podlaga za izplačilo.

9Glede na povedano tožena stranka ugotavlja, da je banka prevzemnica v specifikaciji navedla aktivnosti, ki so bile dejansko potrebne za izplačilo, vključno s pripravo aplikativne podpore in z ustrezno organizacijo poslovanja ter z izobraževanjem zaposlenih, ki bodo sprejemali zahtevke vlagateljev za izplačilo. V tem delu gre namreč za položaje, ki so z vidika običajnega izvrševanja plačilnih transakcij (plačilnih storitev) neobičajni in enkratni in mora zato banka svoje delovanje, ko gre za izplačevanje zajamčenih terjatev, temu ustrezno prilagoditi (pri sprejemu zahtevkov in pri podajanju pojasnil vlagateljem). V preostalem delu so aktivnosti, ki jih navaja banka, po oceni tožene stranke takšne, kot so običajno povezane z izvrševanjem denarnih nakazil (kot običajna plačilna storitev) in zato ni dvoma o tem, da so potrebne in upravičene. Banka prevzemnica je tudi redno poročala Banki Slovenije o izvedenih aktivnostih in predložila končno poročilo ter zagotovila primopredajo dokumentacije. S tem je po oceni tožene stranke izvedla vse aktivnosti iz specifikacije, le-te pa ocenjuje kot nujne in neposredno povezane z izvajanjem nalog banke prevzemnice, kot izhajajo iz ZTFI, Odločbe o določitvi banke prevzemnice in iz zahtev Banke Slovenije v zvezi z izplačilom zajamčenih terjatev. Pomislekov tožena stranka tudi nima v zvezi s priglašeno višino dejanskih stroškov ter jih ocenjuje kot ustrezne in razumne ter skladne s kompleksnostjo procesa ugotavljanja zajamčenih terjatev. Zato je ponovno odločila tako, kot sledi iz 1. točke izreka. K povrnitvi stroškov mora tožeča stranka prispevati v enakem deležu, kot je tisti, s katerim je prispevala k izplačilu zajamčenih terjatev, to pa je 32,5778% skupnih stroškov postopka, kar znaša 7 630,86 EUR. V nadaljevanju obrazložitve se ugotavlja še (enako, kot sledi iz izreka), da je tožeča stranka znesek v višini 7 630,86 EUR že plačala in da je s tem njena obveznost izpolnjena.

10Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

11V tožbi na prvem mestu navaja, da tožena stranka k izpodbijani odločbi (pravilno: sklepu) ni priložila računa, ki ga je izdala banka prevzemnica, niti specifikacije stroškov, navedenih v računu in da se zato o računu in specifikaciji tožeča stranka ne more izjasniti. Napačna pa je tudi pravna podlaga, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo (pravilno: sklep), saj po stališču tožbe določba 467. člena ZTFI ne more biti podlaga za odločitev o stroških.

12Če bi sodišče ne sledilo navedenim ugovorom, pa tožeča stranka podrejeno ugovarja izpodbijanemu sklepu še iz drugih razlogov, ki jih navaja v nadaljevanju tožbe.

13Tako najprej trdi, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker obrazložitev ne vsebuje vseh razlogov po 214. členu ZUP. V tej zvezi navaja, da tožena stranka ni pojasnila razlogov za odločitev, niti glede višine zaračunanih stroškov niti glede specifikacije in njihovega obsega. Prav tako ni nikjer navedena pravna podlaga za izračun posameznih postavk, npr. cenik banke prevzemnice, zapisnik oziroma poročilo o obsegu opravljenega dela, temveč so zneski posameznih aktivnosti zgolj abstraktno oziroma pavšalno opredeljeni. Ob tem pa ni priložen noben dokument, iz katerega bi izhajal dejanski obseg aktivnosti in ovrednotenje teh aktivnosti, npr. urna postavka določene osebe, ki je izvajala aktivnosti, kar pomeni da obstaja samo (subjektivna) ocena tožene stranke tako glede obsega kot višine obračunanih stroškov, ta pa ne more predstavljati temelja za zahtevano plačilo od tožeče stranke.

14Dalje navaja, da banka ni upravičena do vseh stroškov, ki naj bi bili navedeni v specifikaciji. Razlogi tožene stranke v tem delu so si v nasprotju, poleg tega pa se tožeča stranka z interpretacijo vloge banke prevzemnice, kakršna izhaja iz obrazložitve sklepa (kot zgolj tehnična izvedba podpornih, to je plačilnih funkcij v postopku stečaja nad borznoposredniško družbo) ne strinja. Pri tem opozarja, da v predmetnem stečajnem postopku pogoji za aktiviranje jamstvene sheme sploh niso bili preverjeni oziroma, da je banka sama izrazila pomisleke glede upravičenosti aktiviranja jamstvene sheme, kot to sledi iz citata v Zapisniku o zajamčenih terjatvah vlagateljev moje delnice C. d.d. - v stečaju z dne 29. 7. 2016. Poleg tega so bili vsi podatki in dokumentacija, ki so bili podlaga za pripravo Zapisnika o zajamčenih terjatvah, pridobljeni izključno s strani stečajnega upravitelja in je banka prevzemnica opravila zgolj logično kontrolo podatkov, ni pa podrobno analizirala in preverjala ostalih faktorjev, ki bi lahko vplivali na izračun zneska zajamčenih terjatev.

15Dalje banka prevzemnica ni upravičena do povrnitve stroška „priprava navodil in postopkov za izplačila zajamčenih terjatev ter komunikacijo z vlagatelji“, stroškov v zvezi z udeležbo na sestankih na Banki Slovenije in ATVP ter za preučevanje predpisov ter stroška za izobraževanje zaposlenih, saj gre za zadeve, področje oziroma sistem, ki ga mora imeti banka, ki je imenovana za banko prevzemnico, že vzpostavljenega in zato stroška vzpostavitve le-tega ne more prevaliti na tretje osebe. Gre za del njenih zakonskih dolžnosti, ki jih ima kot strokovnjak na področju opravljanja bančnih storitev, aktivnosti, ki jih navaja tožena stranka v obrazložitvi pa predstavljajo del običajnega poslovanja banke prevzemnice. Kolikor sistema nima vzpostavljenega, pa je tožena stranka ne bi smela imenovati za banko prevzemnico in je zato odgovornost za nastale stroške tako na strani Banke Slovenije kot banke prevzemnice in ne na strani tožeče stranke. Pojem dejanski stroški iz drugega odstavka 321. člena ZBan-1 v zakonu niso opredeljeni, v nobenem predpisu pa ni podana pristojnost, da pojem razloži Banka Slovenije in še manj, da je s tem pojmom mogoče zajeti vsa in katerakoli opravila banke prevzemnice.

16Sicer pa po stališču tožbe stroški banke prevzemnice pomenijo strošek stečajnega postopka in zato ni podlage za povračilo stroška od borznoposredniških družb, ki so vplačale v jamstveno shemo. Da morajo stroške banki prevzemnici pokriti borznoposredniške družbe, ne določa noben predpis. Po vsebini pa stroški, do katerih je upravičena banka prevzemnica skladno s 354. členom ZFPPIPP spadajo med stroške stečajnega postopka, saj gre pri izplačilu zajamčenih vlog za dejanje, aktivnosti oziroma obveznosti, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka. K temu tožeča stranka dodaja, da je v tretjem odstavku 329. člena ZBan-1 določeno, da se stroški banke prevzemnice povrnejo po pravilih o stroških stečajnega postopka, kar bi bilo potrebno uporabiti smiselno tudi za konkretni postopek.

17Pravne podlage po navedbah v tožbi tudi ni za delitev stroškov banke prevzemnice med stranke po sorazmernem deležu glede na vplačila sredstev za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev pri stečajnem dolžniku. Zato je izpodbijani sklep arbitraren in s tem nezakonit tudi iz tega razloga.

18Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

19Tožba je utemeljena.

20V obravnavanem primeru so sporni stroški A. d.d. kot banke prevzemnice v okviru aktiviranja jamstva za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev do borznoposredniške družbe B. d.d. - v stečaju.

21Po drugem odstavku 321. člena ZBan-1, ki se v skladu s 160. členom ZTFI uporabi tudi za primer stečaja borznoposredniške družbe, ima banka prevzemnica pravico do povrnitve dejanskih stroškov, povezanih z izplačilom zajamčenih vlog. Kateri konkretno so ti stroški, oziroma naloge, ki jih opravi banka prevzemnica in jih posledično lahko zaračuna, iz zakona ne izhaja. Po drugem odstavku 466. člena se banki prevzemnici nalaga izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev, s tem da je v 326. člena ZBan-1, ki se na podlagi določb 160. člena ZTFI uporablja smiselno, v tem okviru (izplačila zajamčenih vlog) določeno še, da banka prevzemnica pred začetkom izplačevanja zajamčenih vlog skupaj z borznoposredniško družbo ugotovi stanje vseh zajamčenih vlog na dan izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka nad banko in zapisnik pošlje Banki Slovenije. Enako sledi iz odločbe, s katero je bila A. d.d. v skladu z drugim odstavkom 466. člena ZTFI s strani tožene stranke določena za banko prevzemnico.

22Ne gre torej za zgolj izplačevanje zajamčenih vlog v tehničnem smislu, temveč so naloge banke prevzemnice širše in se nanašajo tudi na ugotavljanje oziroma preizkušanje terjatev iz naslova vlog, ki se štejejo kot zajamčene ter posredovanje teh podatkov pristojnim organom (Banki Slovenije oziroma preko Banke Slovenije tudi sodišču, ki vodi stečajni postopek).

23Za izstavitev računa s strani A. d.d., na katerem temelji izpodbijani sklep, torej obstoji pravna podlaga. Računu je priložena (in je bila že v prvem postopku) specifikacija opravil, ki po presoji sodišča zadosti zahtevi po opisu del oziroma opravil, ki jih je izvedla A. d.d. v funkciji banke prevzemnice, oziroma ne odstopa od nalog, ki jih je bila dolžna opraviti v skladu z zakonom in odločbo in kar je po presoji sodišča pravilno in dovolj izčrpno pojasnjeno že v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tako se pravilno in skladno z zakonsko ureditvijo ugotavlja, da zakon (ZBan-1 in ZTFI) določata zgolj splošne naloge, ki jih opravlja banka prevzemnica, oziroma da ne določata podrobneje njenih opravil oziroma aktivnosti v zvezi z izvajanjem konkretnih nalog. Zlasti so nedorečene naloge banke prevzemnice pri ugotavljanju stanja zajamčenih terjatev, ki jih tožena stranka (zato) upravičeno opredeli kot podporne procesom, ki jih sicer izvajajo organi v postopku stečaja - stečajni upravitelj in Agencija za trg vrednostnih papirjev in v tem smislu banki prevzemnici z odločbo nalaga, da „na podlagi podatkov, ki jih banki prevzemnici zagotovita stečajni upravitelj in ATVP ugotovi zneske zajamčenih terjatev... ter zapisnik posreduje ATVP in Banki Slovenije“. Razlogi sklepa v tem delu niso kontradiktorni, kot se očita v tožbi, temveč se z njimi zgolj napolni ne dovolj jasna zakonska ureditev in v tem okviru presodi aktivnosti iz specifikacije, ki je priložena računu. Vse to, kar se navaja v specifikaciji, pa je bilo po nespornih navedbah tožene stranke tudi storjeno, zato tožeča stranka z ugovori, ki se nanašajo na opredelitev opravljenih del, kakršna izhaja iz specifikacije, po presoji sodišča ne more uspeti. Uspeti tudi ne more z ugovorom, da izpodbijani sklep v tem pogledu ni obrazložen, saj je iz razlogov razvidna tako pravna podlaga kot utemeljitev posameznih postavk iz specifikacije po vsebini. Po podatkih spisov je bila specifikacija skupaj z računom priložena prvemu izdanemu sklepu o stroških in se je torej tožeča stranka že v prvem postopku seznanila z njeno vsebino. Poleg tega je vsebina specifikacije v celoti povzeta v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in zato ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru, da tožeča stranka ne pozna njene vsebine ter da zato ni mogoče preizkusiti izpodbijane odločitve.

24Res pa je, da ostaja nepojasnjen izračun oziroma višina posameznih postavk iz specifikacije, saj iz omenjenih listin in iz upravnih spisov ni razvidno, na čem temelji. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da so zneski v računu z dne 2. 11. 2016 in priloženi specifikaciji določeni zgolj pavšalno in da zato ni mogoče ugotoviti na čem temeljijo, oziroma kakšen je bil dejanski obseg opravljenega dela. Gre za nekakšno oceno in ne za ceno dejansko opravljenih del, oziroma to vsaj iz računa oziroma priložene specifikacije ni razvidno. Da gre (zgolj) za oceno vrednosti tistega, kar je bilo narejeno, je mogoče sklepati tudi na podlagi podatkov, ki so v spisih in po katerih so zneski iz specifikacije, ki je priložena računu, povsem enaki kot ocenjena vrednost posameznih postavk in aktivnosti kot celote, ki je razvidna iz računa z dne 23. 8. 2016 in specifikacije, ki je bila predložena banki Slovenije še pred izvršitvijo aktivnosti iz odločbe. Zgolj ocena stroškov oziroma vrednosti opravljenih del pa za priznanje zaračunanih stroškov kot stroškov dejansko opravljenih del ne zadošča, temveč bi moralo biti dejansko, kot se zahteva v tožbi, že iz računa oziroma iz njegovih prilog razvidno tudi, na čem izračunani zneski kot dejanski stroški banke prevzemnice iz 321. člena ZBan-1 temeljijo. Šele kot takšni pa se potem stroški banke prevzemnice lahko naložijo v plačilo tožeči stranki.

25Da bi ne obstajala dejanska in pravna podlaga za zahtevek po povračilu stroška banke prevzemnice od borznoposredniških družb, ki so vplačale v jamstveno shemo, se namreč sodišče s tožečo stranko ne strinja. Podlago je najti v določbah ZTFI, po katerih se izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev borznoposredniške družbe v stečaju opravlja s strani Banke Slovenije v njenem imenu in za račun borznoposredniških družb iz prvega odstavka 464. člena, to je borznoposredniških družb, ki jamčijo za izplačilo zajamčenih terjatev vlagateljev in med katere nedvomno in obenem nesporno sodi tudi tožeča stranka. V njihovo breme pa sodijo posledično tudi vsi stroški, ki nastanejo v tej zvezi Banki Slovenije in med katere sodijo tudi stroški povezani z izplačilom zajamčenih terjatev in s tem dejanski stroški banke prevzemnice.

26Tretji odstavek 329. člena ZBan-1, kot pravilno opozarja tožena stranka, pa se niti smiselno več ne uporablja za stečaj borznoposredniških družb, kar pomeni da ni več podlage za uveljavljanje stroškov banke prevzemnice po pravilih o stroških stečajnega postopka, kot je to veljalo pred spremembo napotitvene določbe prvega odstavka 160. člena ZTFI. Zato pa se tudi ti stroški kot terjatev na podlagi aktiviranja jamstva (preko Banke Slovenije) uveljavljajo v stečajnem postopku nad borznoposredniško družbo (468.a člen ZTFI).

27Ker pa ti stroški (banke prevzemnice) kot dejanski stroški njenih storitev iz razlogov sklepa še vedno niso razvidni, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter ga vrnilo toženi stranki, da o višini stroškov ponovno odloči. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

28Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

29Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. točke drugega odstavka 361. člena ZBan-2.