VSL Sodba II Cp 1488/2017

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da v petnajstih dneh tožnici plača 29.856,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2015 in 2.153,18 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Opozarja, da je o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno, zato bi bilo potrebno tožbo zavreči. Poudarja, da je zgolj nepravdno sodišče pristojno za delitev skupnega premoženja, sodišče pa bi tudi moralo upoštevati, da določen del premoženja še ni razdeljen. Napada dejanske ugotovitve o tem, da pravdni stranki s skupnimi prihranki ne razpolagata več. Do obogatitve toženca zato ni moglo priti.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 52. členu določa, da zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno, lahko pa se dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje ali njegov del ali da ga upravlja in z njim razpolaga, upoštevaje koristi drugega zakonca. Če pride do nedovoljenega razpolaganja s skupnim premoženjem, drugi zakonec lahko uveljavlja obligacijski zahtevek. V tem primeru v skupno premoženje sodi terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.¹

6O skupnem premoženju pravdnih strank, bivših zakoncev, in deležu na njem je bilo že pravnomočno odločeno. S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 651/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 36/2015 je bilo ugotovljeno, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo denarna sredstva, ki se delno nahajajo na računu toženca in delno na računu tožnice; vsaka od strank pa ima polovičen delež. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta brez soglasja drug drugega že dvignila vsak svoj del denarnih sredstev, in sicer tožnica sredstva v višini 32.743,71 EUR, toženec pa v višini 92.457,47 EUR. Ker je toženec s svojega računa dvignil bistveno več denarja, je tožnica v tej pravdi zahtevala, da ji povrne znesek, ki presega njegov delež.

7Ne držijo pritožbene trditve, da je bilo o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno. Iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 651/2010 namreč izhaja, da je sodišče tožničin zahtevek za plačilo 47.000 EUR in toženčev zahtevek za plačilo 10.815,35 EUR zavrnilo, ker pravdni stranki nista izkazali posebnih okoliščin, ki bi upravičevale delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku.² V skladu s 118. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) se namreč v pravdi presojajo le obseg in deleži na skupnem premoženju, nato pa se premoženje (načeloma) razdeli v nepravdnem postopku. Sodišče je tožnici hkrati očitalo, da ne zahteva delitve celotnega (denarnega) premoženja ter zapisalo, da glede na navedbe strank najverjetneje obstaja še drugo skupno premoženje (osebno vozilo in druge premičnine).

8Tožnica tako v zgoraj navedenem postopku ni uveljavljala terjatve, ki naj bi nastala zaradi tožnikovega nedovoljenega razpolaganja s skupnimi sredstvi, temveč je zahtevala delitev skupnih prihrankov tako, da ji toženec izplača njen delež. Predmet odločanja v prejšnjem postopku tako ni bila tožničina terjatev zaradi toženčeve neupravičene obogatitve, temveč predlog za delitev premoženja v pravdnem postopku, za kar pa se sodišče prve stopnje ni odločilo. O tožbenem zahtevku, ki je predmet odločanja v konkretni zadevi, tako še ni bilo pravnomočno odločeno. Ob tem ni ovira, da tožnica na tak način dejansko doseže delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku. Sodna praksa namreč že ves čas dopušča, da bivši zakonec s svojim zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, če za to obstajajo utemeljene okoliščine. Slednje nastopijo tudi v primeru, če je eden od zakoncev skupno premoženje odsvoji.³ V nepravdnem postopku namreč v takšnem primeru ni kaj deliti.

9V prejšnjem postopku se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem toženčeve neupravičene uporabe skupnih sredstev. Ker je med strankama nesporno, da zahtevana sredstva predstavljajo skupno premoženje, tožencu pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da s sredstvi še razpolaga (nesporno je, da jih na računu ni, kje so, pa ni pojasnil), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženec s posplošenim izpodbijanjem dokazne ocene v tem delu ne more uspeti.

10V odgovor pritožniku velja še dodati, da niti v tem niti v drugem postopku ni podal ugotovitvenega zahtevka, da v skupno premoženje sodijo še druge stvari. Ker sodišče strankam v skladu z načelom dispozitivnosti lahko zagotovi pravno varstvo le na njihovo zahtevo in v obsegu zahtevka, toženec pa takšne zahteve ni podal, je potrebno šteti, da v skupno premoženje sodijo zgolj denarna sredstva, katerih višina je ugotovljena s pravnomočno sodbo. Slednje pa ne pomeni, da toženec v drugi pravdi ne more uveljavljati, da v skupno premoženje sodi še kakšna stvar⁴.

11Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravno pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo očitanih ali kršitev, na katere je ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP, vsebovana pa je v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 19/2016 z 18. 2. 2016.
² V resnici gre torej za odločitev o odklonitvi odločanja (v pravdnem postopku), ne pa za vsebinsko zavrnitev tožbenega zahtevka.
³ Tako na primer odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 211/2014 z 28. 1. 2016.
⁴ Pravnomočna odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja in zato ne preprečuje nove pravde za ugotovitev, da še druga stvar spada v skupno premoženje. Res pa je, da načeloma velja ugotovitev sodišča o deležih iz prve pravnomočne odločitve za vse premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času zakonske zveze, in je obstajalo v času ugotavljanja deležev zakoncev. Delež se namreč ugotavlja na skupnem premoženju kot celoti in ne na posamezni stvari, ki je predmet konkretnega postopka (tako odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 624/2008 s 13. 5. 2010).