VDSS Sodba Pdp 364/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženke iz naslova odpravnine v višini 11.452,50 EUR bruto z obračunom in odvodom predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2015 do 8. 10. 2015 ter od 12. 7. 2017 do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika iz naslova odškodnine v višini 250.820,46 EUR (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna za tožnika od bruto zneska odpravnine 11.452,20 EUR obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2015 do 8. 10. 2015 ter od 12. 7. 2017 do plačila, pod pogoji potrjene prisilne poravnave (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 2.844,82 EUR z obrestmi (IV. točka izreka) ter odločilo, da toženka sama krije svoje stroške postopka.

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Navaja, da se ne strinja z zaključki prvostopnega sodišča, navedenih v 16. točki obrazložitve, da naj bi toženka že ob sklenitvi sporazuma z dne 20. 2. 2015 vedela za terjatve, ki jih uveljavlja v pobot, zaradi česar naj bi se s podpisom tega sporazuma tem terjatvam odpovedala. Poudarja, da se je sporazum nanašal le na medsebojne terjatve, ki so obstajale v trenutku sklenitve sporazuma. Odškodninska terjatev pa je lahko znana šele, ko se ve za višino škode in njenega povzročitelja. Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je šele po podpisu sporazuma izvedela, da je tožnik povzročil premoženjsko škodo v višini 250.820,46 EUR, ko je direktor A.A. pridobil listinsko dokumentacijo, med drugim strokovno mnenje B. fakultete Univerze v C. z dne 1. 6. 2015, iz katerega nedvoumno izhaja, da tožnik kot direktor proizvodnega sektorja ob odpremi D. kreme ni ravnal s pravili stroke. Iz SMS sporočil nedvomno izhaja, da je bil tožnik seznanjen s t.i. bombiranjem izdelka še pred izdobavo kupcem v E., kar je potrdila tudi priča F.F.. Tožnik, ki je bil odgovoren tudi za področje kakovosti ni poskrbel, da se izdelek ne bi odposlal v E. oz. je dovolil, da se je izdelek dal na trg, pri tem pa v nasprotju s pravili živilske stroke ni poskrbel, da bi se pred odpremo izvedel ustrezen test sterilnosti, kot to izhaja iz Strokovnega mnenja za analize „G.“ D. kreme z dne 1. 6. 2015, ki ga je izdelala B. fakulteta.

Toženka očita prvostopnemu sodišču tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je bila storjena zato, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem živilske stroke za področje mlekarstva, saj gre pri pravilnosti in strokovnosti ravnanj tožnika za strokovna vprašanja, za presojo katerih sodišče nima potrebnih znanj.

Toženka predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno da to sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožniku je bila pritožba vročena in je nanjo odgovoril ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6V tej zadevi je pritožbeno sodišče že dvakrat odločalo. Prvič je s sklepom opr. št. Pdp 375/2016 z dne 17. 11. 2016 sodbo prvostopnega sodišča opr. št. Pd 91/2015 z dne 28. 1. 2016 na pritožbo toženke razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Drugič je s sklepom opr. št. Pdp 894/2017 z dne 14. 12. 2017 na pritožbo toženke razveljavilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 165/2016 z dne 8. 9. 2017 ter zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek, v katerem je odločilo z izpodbijano sodbo.

7Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem živilske stroke. S tem naj bi bila storjena kršitev po 8. točki 2. ostavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila toženki kršena pravica do dokazovanja. Vendar mora stranka na podlagi 1. odstavka 286.b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Toženka navedene kršitve pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, v pritožbenem postopku pa tudi ni navedla, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti. Poleg tega je toženka predlagala izvedbo dokaza z navedenim izvedencem z namenom dokazovanja strokovnosti ravnanja tožnika v zvezi s spornim proizvodom D. kremo, kar pa za rešitev spora ni relevantno in zato sodišče tega dokaza utemeljeno ni izvedlo.

8V tej zadevi je tožnik od toženke uveljavljal plačilo odpravnine, ki sta jo stranki dogovorili v sporazumu o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2015 in ki naj bi tožniku bila izplačana najkasneje 1. 5. 2015, odtlej z zamudnimi obrestmi. Toženka tožniku odpravnine ni plačala in ko je vložil tožbo je toženka v pobot uveljavljala svojo terjatev do tožnika. Navedeni pobot pa naj bi bil v nasprotju z določilom v omenjenem sporazumu, v katerem je določeno, da so s plačilom odpravnine medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da ni odprtih zadev niti na strani delodajalca (toženke) in niti na strani delavca (tožnika). Tudi v kolikor bi v pobot uveljavljana terjatev res obstajala, je določilo v sklenjenem sporazumu potrebno šteti kot odpust dolga skladno z določili Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.). OZ v 1. odstavku 319. člena določa, da obveznost preneha, če upnik izjavi tožniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. S splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove dopustil (322. člen OZ).

9Toženka je v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljala svojo terjatev, ki po svoji naravi predstavlja odškodninsko terjatev delodajalca zoper svojega bivšega delavca. Toženka je uveljavljala škodo, ki jo je utrpela iz naslova reklamacije D. kreme, za to škodo pa naj bi bil odgovoren tožnik, ki je kot vodja proizvodnega sektorja dovolil, da se je ta krema odpremila kupcu v E., čeprav je vedel za „bombiranje“ izdelka in da je tak izdelek škodljiv za zdravje ljudi. Izpostavilo se je vprašanje, ali je toženka ob podpisu sporazuma z dne 20. 2. 2015 vedela za to škodo in da je zanjo odgovoren tožnik, pa mu je s sklenitvijo sporazuma dolg iz te škode odpustila.

10Toženka je trdila, da je šele po podpisu sporazuma z dne 20. 2. 2015 izvedela, da je tožnik s svojim ravnanjem v času zaposlitve pri toženki povzročil premoženjsko škodo v višini 250.820,46 EUR. Direktor toženke je šele po podpisu sporazuma pridobil listinsko dokumentacijo, med njimi strokovno mnenje z dne 1. 6. 2015 (B/2), iz katerega naj bi izhajalo, da ob odpremi D. kreme v E. tožnik kot direktor proizvodnega sektorja ni ravnal v skladu s pravili stroke. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženka že ob sklenitvi sporazuma vedela za terjatev, ki jo je uveljavljala v pobot in se ji je s sklenitvijo sporazuma odpovedala. Zato je zaključilo, da je pobotni ugovor neutemeljen. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, česar sedaj ne ponavlja več. K temu pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

11Toženka se je v zvezi z višino v pobot uveljavljane škode že v prvi pripravljalni vlogi sklicevala na specifikacijo „poslovno sodelovanje s kupcem iz tujine - E.“ (B/9) z dne 11. 8. 2014, ki je podpisana s strani takratnega direktorja toženke I.I.. Iz te specifikacije izhaja, da se je toženka že avgusta 2014 zavezala, da bo kupcu iz E. stroške odškodnine mesečno plačevala po 10.000,00 EUR. To obveznost je toženka očitno tudi izpolnjevala, saj je sedanji direktor A.A. na zaslišanju povedal, da se je škoda poravnala z obročnimi plačili in je ob „njegovem prihodu“ (A.A. je po podatkih iz AJPES funkcijo direktorja nastopil 5. 2. 2015) saldo neporavnane škode znašal 84.000,00 EUR. Iz izpovedb prič F.F. ter H.H. tudi izhaja, da se je v zvezi z reklamacijo kreme D. s strani takratnega direktorja I.I. imenovala posebna komisija (vodil naj bi jo finančnik J.J. ali vodja splošnega sektorja K.K.), ki pa ni ugotovila, da bi bil kdo odgovoren za to škodo, tudi ne tožnik. Prav tako sedanji direktor naj ne bi ponovno ugotavljal odgovornosti za reklamacijo. Iz navedenih dejstev izhaja, da je bil dogodek v zvezi z reklamacijo D. kreme pri toženki precej odmeven in je bila škoda v zvezi s tem dokumentirana z verodostojnimi listinami (tudi knjigovodskimi). O škodi in povzročitelju so torej vedeli od direktorja toženke do finančno računovodske in splošne službe, kar pomeni, da se je toženka s svojimi vodstvenimi in strokovnimi službami zavedala vseh podrobnosti o škodi in tudi o realnih možnostih za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Zato je nerelevantno tudi, če bi novi direktor šele po podpisu sporazuma izvedel za tožnikovo odgovornost, ker ga ni nihče seznanil o tem, da je bila imenovana komisija, ki je ugotavljala vzroke nastanka škode in da o tem tudi ni našel nobenega dokumenta. Bistveno je, da je sedanji direktor kot poslovodni organ tožniku odpustil dolg, za katerega je toženka vedela in bi zanj moral vedeti tudi on. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi zapisalo, da se v obligacijskih odnosih ne more kot relevantno vednost pravne osebe šteti le vednost zakonitega zastopnika, temveč se glede na okoliščine primera preverja, ali se lahko vednost pravne osebe pripiše vednosti nižjih stopenj organizacijske strukture pravne osebe (VIII Ips 195/2014). Tudi na podlagi navedenega je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je pobotni ugovor toženke neutemeljen.

12V posledici ugotovitve, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika iz naslova odškodnine za povzročeno škodo, pri čemer terjatev tožnika do toženke iz naslova odpravnine niti ni bila sporna in obstoja te terjatve toženka s pritožbo neposredno ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženki, da tožniku obračuna in izplača vtoževano odpravnino pod pogoji prisilne poravnave skladno s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. St 4591/2015 z dne 9. 5. 2016. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, odmerjena skladno s 3. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP ter Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015).

13Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP, 1. odstavek 155. člena ZPP, 1. odstavek 165. člena ZPP).