VDSS sodba Psp 241/2014

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2012 in št. ... z dne 17. 3. 2012 ter posledično tudi vtoževano izplačilo predčasne starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 9. 1991 do 17. 11. 1999 na podlagi mednarodnega Sporazuma o vprašanjih nasledstva.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da sodba nekritično ponavlja ustaljeno sodno prasko, ki jo podpira tudi Vrhovno sodišče RS, Ustavno sodišče RS pa niti ene od dosedanjih ustavnih pritožb ni hotelo sprejeti v obravnavo, zato je že nekaj takih primerov na Evropskem sodišču za človekove pravice. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, zaradi izmikanja in ignoriranja argumentiranih tožbenih navedb. Vztraja, da je zahtevano priznanje predčasne pokojnine za obdobje od 1. 9. 1991 do 16. 11. 1999 na podlagi mednarodnega Sporazuma o vprašanju nasledstva novo pravno dejstvo, zato ni mogoče trditi, da je bilo o pravici že pravnomočno odločeno, ker je bila odločitev sprejeta na podlagi ZPIZVZ. Gre torej za zavajanje, vsaj nenamerno, če ne morda tudi zavestno ter s tem protislovje v argumentaciji, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče se je izmaknilo tudi tožbenemu ugovoru (verjetno mišljeno tožbenemu predlogu) na prekinitev postopka in sprožitev zahteve za oceno ustavnosti pravnih praznin v ZPIZVZ oz. v zakonodaji nasploh, ki po njegovem mnenju onemogočajo, da bi upravičencem po MSVN v Sloveniji lahko bile priznane njihove pravice.

Glede pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava poudarja, da so stališča v izpodbijani sodbi globoko napačna. Morda najočitnejša in najhujša napačna uporaba MSVN je v ponavljajočih se in vsem ugovorom izmikajočih se zatrjevanjih, da je z MSVN Slovenija prevzela obveznosti izplačevanja že priznanih pokojnin. Vztraja na stališču, da je Slovenija dolžna zagotoviti neposredno uporabo 8. člena MSVN. V socialnih sporih se vztrajno ignorira preprosto in tudi laiku lahko dojemljivo dejstvo, da za Slovenijo zavezujoča mednarodna pogodba vprašanje vojaških pokojnin ureja bistveno drugače, kot nekaj let pred tem sprejeta domača zakonodaja v ZPIZVZ. MSVN priznava pripadnikom bivše JLA pravico do pokojnine po predpisih SFRJ, ZPIZVZ pa razen v 4. odst. 2. člena sicer prav tako, vendar pod nekaterimi dodatnimi pogoji, ki po MSVN ne pridejo v poštev, še zlasti ne skoraj absurdni pogoj, da pokojnine ne dobi, kdor ni bil v času od 18. 7. do 18. 10. 1991 na rednem letnem ali bolniškem dopustu, v suspenzu, itd.. Če nekomu ni bila priznana pravica do pokojnine po ZPIZVZ to še ne pomeni, da mu pravica ne pripada po MSVN, kajti o tej je treba odločiti izključno po predpisih SFRJ, ne pa po dodatnih pogojih iz ZPIZVZ-a.

V pritožbi obširno povzema materialnopravne argumente k rednim in izrednim pravnim sredstvom v drugih zadevah kot npr. iz pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo IV Ps 198/2009 z dne 18. 11. 2010, revizije zoper drugostopenjsko sodbo Psp 266/2008 z dne 7. 5. 2008 in Psp 2/2006 z dne 21. 3. 2007 ali ustavne pritožbe, kjer je zlasti izpostavljeno, da Slovenija z ZPIZVZ še ni realizirala svoje obveznosti po MSVN, in da je 8. člen MSVN neposredno uporabljiv tudi iz vidika kršitve ustavne pravice do pokojnine iz 50. člena Ustave RS in zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem oz. med strankama nespornem dejanskem stanju, ter pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 350. člena v zvezi z 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Zgolj zato, ker v izpodbijani sodbi ni opredelitve do vseh, v tožbi zatrjevanih argumentov, ki naj bi po stališču pritožnika utemeljevali izplačilo vojaške predčasne pokojnine tudi za obdobje od 1. 9. 1991 do 17. 11. 1999 neposredno na podlagi mednarodnega Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS, št. 20/2002; v nadaljevanju MSVN), v pisnem odpravku sodbe ni prišlo do bistvene kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Takšna kršitev bi bila namreč podana le, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker bi bil izrek bodisi nerazumljiv, ali bi nasprotoval sam sebi ali razlogom sodbe, ali sodba sploh ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oz. bi bili ti nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Navedenih pomanjkljivosti izpodbijana sodba seveda nima. V pritožbi zatrjevani razlogi, ki se izključno nanašajo na vprašanje možnosti priznanja vtoževanih zneskov pokojninske dajatve neposredno na podlagi MSVN ter očitki, da se sodišče ni opredelilo do vseh argumentov tožbe, po katerih naj bi pravni temelj za izplačilo vtoževane predčasne vojaške starostne pokojnine predstavljal MSVN, že po svoji naravi lahko pomenijo le pritožbeni razlog nepravilne oz. zmotne uporabe materialnega prava. Neopredelitev prvostopenjskega sodišča do vseh drugačnih argumentov tožnika, zaradi katerih naj bi MSVN predstavljala neposredni pravi temelj za pozitivno odločitev o tožbenem zahtevku, ne more pomeniti bistvene kršitve procesnega prava, kot neutemeljeno zatrjuje v pritožba.

Načeloma je potrebno soglašati z stališčem pritožnika, da ima stranka pravico dobiti odgovore na svoje argumentirane trditve, predloge ali materialnopravno naziranje. Vendar se je sodišče dolžno opredeliti le do tistih navedb, ki so za razsojo zadeve odločilnega pomena. Tako v okoliščinah konkretnega primera, ko ima tožnik od 17. 11. 1999, ko je pridobil slovensko državljanstvo, hkrati pa mu je bilo s 16. 11. 1999 ustavljeno izplačevanje predčasne starostne pokojnine pri nosilcu zavarovanja v A., že priznano pravico do izplačevanja predčasne pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (z odločbo št. ... z dne 26. 7. 2000), po oceni pritožbenega sodišča ni razloga za postopanje po 156. členu Ustave RS.

Po navedeni določbi ustave je namreč sodišče postopek dolžno prekiniti in sprožiti ustavno sodno presojo ko meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Dejstvo, da je bil Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/1989 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZVZ) sprejet pred ratifikacijo MSVN pa ob pravilnem materialnopravnem stališču prvostopenjskega sodišča, da navedena mednarodna pogodba ni neposredno uporabljiva, samo po sebi seveda ne pomeni, da bi v ZPIZVZ ali celo v drugih predpisih, ki niso niti identificirani, obstaja protiustavna pravna praznina. Ker je bila v predsodnem postopku glede na izrecno zahtevo tožnika, zadeva obravnavana izključno po MSVN in z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma zakonito zavrnjena, ni nobenega razloga, da bi sodišče v tem sodnosocialnem sporu postopalo po 156. členu Ustave Republike Slovenije.

Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanje, vključno z izplačevanjem pokojnin vojaškim zavarovancem bivše SFRJ, je že načeloma mogoče priznavati le pod pogoji, določenimi z zakonom. Ustava RS v 50. členu namreč izrecno določa, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Hkrati je država v 2. odst. 50. člena ustave zavezana, da normativno ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje. Prav v skladu s to določbo ustave je Republika Slovenija po razpadu SFRJ z ZPIZVZ zagotovila izplačevanje pokojnin svojim državljanom, ki so bili zavarovani po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ št. 7/1985) in pod določenimi pogoji tudi tujim državljanom. Pravzaprav je to storila že z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91) oz. na njegovi podlagi leta 1992 sprejetim Odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/1992). Glede odloka ki je začasno, do do sprejema ZPIZVZ urejal izplačevanje vojaških pokojnin, in je na predlog bivšega Sodišča združenega dela Republike Slovenije bil tudi v ustavno sodni presoji pa je prav ustavno sodišče že leta 1994 (odločba št. U-I-89/93, objavljena v Uradnem listu RS št. 9/1994) ugotovilo, da ni bil v neskladju z ustavo.

Novo nastale države na območju bivše SFRJ so šele leta 2002 uspele skleniti Sporazum o vprašanjih nasledstva, v katerem so se v bistvu dogovorile o medsebojnih pravicah in obveznostih glede vprašanj, vključenih v sporazum, (7. člen MSVN). Poleg drugih medsebojnih pravic in obveznosti, torej tudi o pokojninah v prilogi E, ki je sestavni del sporazuma. Glede na 3. člen SMVN so tako v prilogi E dogovorjeni pogoji, po katerih države pogodbenice rešujejo vprašanja pokojnin. V 2. členu priloge E so se naslednice bivše SFRJ zavezale, da prevzamejo tudi odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njihovi državljani, ki so bili vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačujejo. Obveznosti iz mednarodne pogodbe, ki je hierarhično višja od nacionalne zakonodaje, pa je Republika Slovenija uredila že pred sprejemom MSVN, in sicer v svoji nacionalni zakonodaji. Torej je dejansko predhodno poskrbela za uresničevanje naknadno dogovorjenih pravic in obveznosti držav pogodbenic iz MSVN.

Glede na vsebino in namen MSVN tako le na njegovi podlagi ni mogoče priznavati izplačevanja vojaške predčasne starostne pokojnine, kot zmotno meni pritožnik. Materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da MSVN ni neposredno uporabljiv za odločanje o posamičnih pravicah in je identično v vseh dosedanjih judikatih, je povsem pravilno in edino sprejemljivo. Prav zaradi tega je z izpodbijano zavrnilo sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka utemeljeno zavrnjen in mora iz istih razlogov tudi pritožba ostati brezuspešna.

Dogovor pogodbenic v 8. členu MSVN seveda v ničemer ne vpliva na materialnopravno stališče iz predhodne točke te obrazložitve. V navedenem določilu so se namreč države pogodbenice na podlagi načela vzajemnosti dogovorile za sprejem potrebnih ukrepov v skladu s svojim notranjim pravom tako, da se določbe sporazuma priznajo in uveljavljalo med drugim tudi pred njihovimi sodišči. Republika Slovenija obveznosti iz 8. člena MSVN dejansko uresničuje z zagotavljanjem varstva pravic v sodno socialnih sporih. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) namreč zagotavlja sodno varstvo pravic zoper drugostpenjske, v upravnem postopku dokončne posamične uprave akte nosilca in izvajalca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Dejstvo, da se tožeča stranka ne strinja z materialnopravnim stališčem, da MSVN ni neposredni pravni temelj za odločanje o vtoževanem izplačilu predčasne vojaške starostne pokojnine tudi za obdobje od 1. 9. 1991 do 17. 11. 1990 samo po sebi zagotovo ne pomeni, da v Republiki Sloveniji nebi bile spoštovane zaveze iz 8. člena navedene mednarodne pogodbe.

Ker niti preostale, obširne pritožbene navedbe oziroma t.i. argumenti iz rednih ali izrednih pravnih sredstev, vključno iz ustavne pritožbe v drugih Ps in Psp zadevah, glede na bistveno pravilno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča niso sprejemljivi ali so sicer pritožbeni argumenti pravno popolnoma irelevantni in zato ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijanje, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in razsoditi, kot v izreku te sodne odločbe.