VSRS Sklep II DoR 178/2013

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali prvi odstavek 190. člena Zakona o pravdnem postopku velja tudi v primeru sporov glede stvarnih pravic na nepremičninah?“

1Tožeča stranka je od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je s priposestvovanjem postala lastnica dela nepremičnine parc. št. 45 k. o. ..., ki predstavlja gospodarski objekt z zemljiščem v obsegu približno 1,5 metra okrog gospodarskega objekta. Zahtevala je tudi, naj sodišče ugotovi, da je obenem priposestvovala brezplačno služnostno pravico hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 47 k. o. ... in sicer v po vsej dolžini parc. št. 45 k. o. ... v širini 3 oziroma 2,5 metra.

2Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi izdajo začasne odredbe o prepovedi odsvojitve in obremenitve parc. št. 45 k. o. ... Takoj po vložitvi tožbe je prvotni toženec, sedaj že pokojni A. A. 37/100 parc. št. 45 k. o. ... prodal O. O. Ta je uspel vložiti predlog za vpis lastninske pravice na podlagi sklenjene prodajne pogodbe mesec dni pred vknjižbo prepovedi odsvojitve in obremenitve. Tožnik je, ko je to ugotovil, hotel tožbo razširiti še na O. O., vendar ta ni soglašal s spremembo, zato je zoper O. O. vložil novo tožbo in predlagal združitev pravd. Sodišče prve stopnje njegovemu predlogu ni ugodilo.

3Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je ugotovitev lastninske pravice in služnostne pravice na podlagi priposestvovanja mogoče doseči le tako, da se s tožbo zajame vse solastnike nepremičnine. Pojasnilo je, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker pri stvarnopravnih zahtevkih pride ta določba v poštev zlasti takrat, ko obstoj stvarne legitimacije veže na posest toženca, da pa uporaba te določbe nima nobenega učinka, če je pridobitelj po posebnih pravilih postal lastnik stvari. Poudarilo je, da pridobitelja varuje načelo dobre vere in se zato pravnomočnost sodbe ne bi mogla razširiti še na novega pridobitelja.

4Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo le glede odločitve o stroških postopka, sicer pa je pritožbo zavrnilo. Pojasnilo je, da bi tudi v primeru, če bi sodišče združilo obe pravdni zadevi, vsaka od njiju ohranila samostojnost in s tem ne bi bilo mogoče sanirati napake, ki izhaja iz zgrešene pasivne legitimacije. Pritrdilo pa je tudi stališču sodišča prve stopnje, da 190. člen ZPP tožnika ne varuje v primeru pridobitve stvarnih pravic na nepremičninah, glede katerih velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Opozorilo je, da bi tožnik moral ob vložiti tožbe uporabiti institut zaznambe spora ali pa potem, ko se je izkazalo, da je toženec del nepremičnine odsvojil, umakniti tožbo v tej zadevi in vložiti novo tožbo zoper oba solastnika skupaj.

5Zoper takšno odločitev tožeča stranka vlaga predlog za dopustitev revizije. Obširno povzema tek postopka, zlasti dogajanje v zvezi s predlogom za združitev zadev in izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki obravnavanja zadev ni želelo združiti. Opozarja, da je do odsvojitve dela nepremičnine prišlo šele po vložitvi in vročitvi tožbe in meni, da bi sodišči prve in druge stopnje morali uporabiti 190. člen ZPP, saj ji je dobro vero pridobitelja v obravnavani zadevi uspelo izpodbiti. Opozarja, na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 62/2009, ki potrjuje njeno stališče. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanja, ali prvi odstavek 190. člena ZPP velja tudi v primeru sporov glede stvarnih pravic na nepremičninah,v kolikor se izpodbije dobra vera pridobitelja nepremičnine.

6Predlog je utemeljen.

7Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije tudi zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o vsebinsko enakih tožbenih zahtevkih zoper O. O. (opr. št. II DoR 247/2013). Sodišče je tudi tožbena zahtevka zoper O. O. zavrnilo, ker bi morala biti tožena oba solastnika. Vrhovno sodišče je predlog tožeče stranke za dopustitev revizije zavrglo, ker tožeča stranka kljub temu, da gre za dva zahtevka z različno pravno in dejansko podlago, ni navedla diferencirane vrednosti spornega predmeta.

8Zadeva II DoR 247/2013 se od obravnavane zadeve razlikuje v tem, da v postopku po tožbi zoper O. O. po vložitvi tožbe ni prišlo do odtujitve nepremičnine, saj je bila tožba zoper O. O. vložena po tem, ko mu je pokojni A. A. že odsvojil del nepremičnine parc. št. 45 k. o. ... V obravnavani zadevi pa je bila ob vložitvi tožbe nepremičnina še v izključni lasti A. A., zato je odločitev o pravilnosti zavrnitve obeh tožbenih zahtevkov, tako zahtevka glede priposestvovanja lastninske pravice kot zahtevka glede priposestvovanja služnostne pravice, odvisna od rešitve enakega pravnega vprašanja: ali bi sodišče moralo uporabiti 190. člen ZPP. Zato je Vrhovno sodišče v tej zadevi na podlagi petega odstavka 367. člena ZPP odločilo, da je predlog za dopustitev revizije dovoljen kljub temu, da je za oba zahtevka navedena le enotna vrednost spornega predmeta.

9Vrhovno sodišče pa je ocenilo tudi, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP izpolnjeni in je zato predlogu za dopustitev revizije ugodilo.