VSL Sodba II Cpg 9/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 33183/2017 z dne 20. 4. 2017 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 106,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z obrestmi.

2Zoper sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne, izpodbijano sodbo pa potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7Tožeča stranka v tej zadevi od tožene stranke zahteva plačilo zapadlih računov, izdanih za dobavo toplote od od 23. 3. 2016 do 23. 11. 2016 za odjemno mesto na naslovu N. Toploto je dobavljala celotni stavbi, za odjemno mesto je bila 1992 sklenjena pogodba, delilnik pa je bil določen tako, da je na prostore, ki jih ima sedaj v lasti tožena stranka, odpadel 57% delež. Iz dejanskih ugotovitev nadalje izhaja tudi, da je tožena stranka vse do leta 2016 izstavljene račune plačevala, potem pa prekinila s plačevanjem, ne da bi račune kakorkoli reklamirala.

8Tožena stranka preostanka noče plačati, ker trdi, da je bila njena nepremičnina z ID št. 001 v celotnem letu 2016 ogrevana iz lastne toplotne črpalke, zaračunani delež pa je pretiran, saj njeni prostori predstavljajo le 16% stavbe.

9Po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje je naslednje: Tožeča stranka dobavlja toploto do skupnega odjemnega mesta z več odjemalci na N., tožena stranka pa je lastnica posameznih delov na tem naslovu in je od leta 2010 do 2016 račune plačevala. Pri tem ni mogoče pritrditi pritožnici, da sodišče teh dejstev ne bi smelo šteti za priznana zato, ker je tožena stranka izpostavila, da se ogreva iz lastnega vira. Iz povzetka trditev toženke v izpodbijani sodbi, ki ga pritožnica ne napada, namreč izhajajo njene trditve, da se je iz lastne toplotne črpalke ogrevala šele v letu 2016.

10Ker, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tožeča stranka toplotno energijo dovaja zgolj do skupnega odjemnega mesta, je na podlagi 18. točke 3. člena in šestega odstavka 34. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote in hladu iz distribucijskega omrežja za geografsko območje Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 47/2012, 92/2012, v nadaljevanju: Splošni pogoji) pravilen tudi zaključek sodišče prve stopnje, da je z dnem, ko je tožena stranka postala lastnica posameznih delov v tej stavbi, sklenjeno tudi pogodbeno razmerje s tožečo stranko.

11Glede na to pa so nerelevantne nadaljnje pritožbene trditve, da tožeča stranka ni izkazala, da bi v njen prostor dobavljala toploto. V trditveni in dokazni sferi tožene stranke je bilo namreč izkazovanje, da je za spremembo priključitve na sistem pridobila soglasje tožeče stranke (prim. prvi odstavek 270. člena Energetskega zakona - EZ-1). Slednja je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, namreč po pooblastilu Mestne občine Ljubljana soglasodajalka za tovrstne posege v prostor.

12S pritožbenimi trditvami v zvezi z ugotovitvijo deleža tožene stranke, ki po delilniku odpade na toženo stranko, tožena stranka napada dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta znaša 57%, kar v tem pritožbenem postopku ni dovoljeno. Kadar pa je s pogodbo dogovorjeno, da je osnova za razdelitev stroškov dobave toplote med posamičnimi odjemalci toplotne energije za zadevno odjemno mesto delilnik stroškov, predložen s strani odjemalcev, tožeča stranka kot dobavitelj toplotne energije v način delitve ne more (ne sme) posegati¹ (obveznost pa je tudi neodvisna od tega, ali oziroma koliko je odjemalec ogrevanje dejansko uporabljal).²

13Skladno s prvim odstavkom 43. člena Splošnih pogojev so odjemalci na skupnem odjemnem mestu še pred sklenitvijo pogodbe o dobavi in odjemu toplote dolžni distributerju toplote posredovati razdelilnik stroškov dobavljene toplote, s katerim si v odstotkih razdelijo celotno obveznost plačila stroškov oskrbe s toploto in drugih storitev na skupnem merilnem mestu. Ker se po tretjem odstavku istega člena razdelilnik lahko spremeni le na način, kot je določen za prvo sprejetje in se upošteva s prvim naslednjim obračunskim obdobjem, ko distributer toplote prejme razdelilnik stroškov v svoje vložišče, pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da delilnik ni veljaven pravni akt. Upoštevaje Splošne pogoje je tožena stranka (skupaj z ostalimi odjemalci na skupnem odjemnem mestu) tista, ki vpliva na deleže, po katerih se deli strošek skupnega odjemnega mesta. Splošni pogoji namreč veljajo za vse odjemalce toplote in hladu preko distribucijskega omrežja.

14Pritožba torej ni utemeljena in ker tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je višje sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Tako Sodba II Ips 77/2011 z dne 12. 9. 2013, in npr. VSL sodba I Cpg 1035/2015 z dne 23. 9. 2015, VSL sodba II Cpg 1185/2015 z dne 27. 10. 2015.
² Tako VSL sodba I Cp 1058/2015 z dne 20. 8. 2015.