UPRS Sodba I U 2815/2017-8

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji kot razlog za mednarodno zaščito navedel, da so nekdanji člani KGB od njega želeli, da bi se pridružil bandam, ki jih tvorijo tudi sami in da le-ti delujejo prorusko. Povedal jim je, da ga politika ne zanima in da tega ne želi. Odgovorili so mu, da če ga politika ne zanima, se bo ona začela ukvarjati z njim. V tem času je mamo doletela možganska kap in v bolnici je bilo njeno zdravljenje pomanjkljivo ter je očitno, da je bilo to posledica dejavnosti bivših agentov KGB-ja proti njemu. Sam je zasledoval in zbiral podatke o njih. Njegovo življenje je bilo s strani bivših pripadnikov KGB samo potencialno ogroženo, konkretno pa nikoli. Večkrat je sam odšel do raznih inštitucij in jim opisoval dogajanja in posredoval imena vpletenih, med drugim je odšel tudi do varnostne službe Ukrajine. Vendar so ljudje, ki jih je prijavil in o katerih je sam zbiral podatke, zasedali visoka mesta in ni prišlo do preiskav. Niso pa ga neposredno in fizično ogrozili, so ga pa pogosto zasledovali. Začeli so se mu dogajati različni telefonski klici in na njegovo dvorišče so začeli prihajati narkomani. Nekoč, ko se je vračal z vlakom, so ga trije Romi želeli ubiti z nožem. V nadaljevanju tožena stranka zelo podrobno pojasnjuje, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

2Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve odločbe navaja, da v tožnikovih izjavah sicer ni zaslediti bistvenih kontradiktornosti, so pa njegove izjave v veliki meri malo verjetne in neprepričljive. Iz njegovih navedb je mogoče zaključiti, da je povsem običajen državljan Ukrajine, ki nikoli ni imel visoke politične funkcije ali se prepoznavno politično udejstvoval niti ni opravljal visokih državnih funkcij. Po njegovih lastnih navedbah je opazoval določene osebe, ki so se zbirale na tržnici in po njegovem prepričanju delovale proti državi Ukrajini oziroma so delovale prorusko, zaradi česar je o tem poročal različnim organom v državi, za katere pa trdi, da niso ustrezno odreagirali. Malo verjetno in neprepričljivo je, da bi bil tožnik za določene ljudi, ki jih sam niti natančno ni opredelil in katerih imena ne pozna, so pa bivši agenti KGB, tako zanimiv, da bi mu sledili na vsakem koraku v izvorni državi in tudi zunaj nje in ga poskušali ubiti tako v izvorni državi kakor tudi izven nje. Če bi bile te osebe tako zelo vplivne, bi mu tudi poskušale preprečiti odhod iz države in bi preprečile izdajo potnega lista. Med drugim tožena stranka izpostavlja kot malo verjetne dogodke v zvezi z navedbami tožnika o poskusih umora oziroma poskusih zastrupitve. S tem v zvezi tožena stranka poudarja, da je tožnik te poskuse mnogokrat videl v nekih povsem običajnih situacijah, v katerih kakšni drugi osebi nikakor ne bi prišlo na misel, da jo želijo zastrupiti oziroma ubiti. Še posebej glede tega izstopajo navedbe v zvezi s tem, da so iz Londona poslali 78 let staro žensko, da bi tožnika zastrupila v Azilnem domu v Črni gori. Pri tem je bilo tožniku skrajno sumljivo, da si je želela pripraviti kavo. Spraševal se je, zakaj bi starejša ženska tako pozno pila kavo in hitro pomislil na poskus zastrupitve, zaradi česar je šel ven na ulico in jo opazoval skozi okno. Podobno je, ko je pri enem Romu v kupeju na vlaku ob premiku roke videl ročaj noža, tožnik sklepal, da ga želi ubiti. Enako velja tudi glede navedbe, da je na postaji vlaka, kjer je izstopal, videl dva zapuščena najstnika, zunaj postaje pa še velik črn avto in voznika pred njim in to je bilo tožniku tudi sumljivo in po njegovem ni bilo naključje. V Ukrajini so bili po njegovih navedbah v zasledovanje vključeni tudi vozniki avtobusa. Tožena stranka na tem mestu ne želi naštevati preostalih situacij, ki jih je navajal tožnik, želi le poudariti, da je večini skupno to, da je tožnik poskuse umora in zastrupitev, kakor tudi to, da mu sledijo, videl v nekih situacijah, ki objektivno gledano ne puščajo takšnega vtisa. Tožnikove izjave tožena stranka ocenjuje kot neprepričljive tudi zato, ker tožnik svojih, za postopek bistvenih navedb o ljudeh, ki so mu povzročali težave, ni znal konkretizirati. Govoril je zelo abstraktno, ko pa bi na poziv uradne osebe moral navesti konkretno ime organizacije, stranke in določenih ljudi, pa je imel težave. Na prvem osebnem razgovoru je trdil, da so ljudje, ki mu povzročajo težave, aktivni člani organizacije Peta kolona. Ko pa je bil pri drugem osebnem razgovoru opozorjen, da je Peta kolona splošni izraz za organizirano delovanje proti državi in bil pozvan, da navede konkretno, kako se je ta organizacija imenovala, je dejal, da bo govoril o ljudeh in ne o organizaciji in nato navedel karakteristike teh ljudi. Na vprašanje, če že ne pozna imena organizacije, katera politična stranka predstavlja to organizacijo, pa je odgovoril, da se boji sedaj zmotiti, ker so tiste stranke menjale svoja imena in že leta ni bil v Ukrajini. To so bile stranke, ki so bile lojalne stranki Janukoviča. Gre za predstavnike opozicije oziroma tistih, ki so izgubili svojo oblast. Te izjave pa so izrazito neprepričljive in bistveno prispevajo k dvomu v njegove navedbe. Prav tako je glede na njegovo zatrjevano angažiranje pri spremljanju teh oseb in zbiranju informacij o njih neverjetno, da imena stranke ali strank ne bi poznal. Imel je težave, ko je bil pozvan, da natančno navede, katerim osebam je sledil. Za nobeno od navedenih oseb se ni izkazalo, da bi zasedala kak pomemben položaj, saj je šlo pri konkretnem imenovanju za enega podjetnika in upokojenega ravnatelja osnovne šole. Tožena stranka navedb tožnika ni primerjala z informacijami o izvorni državi. Eden od razlogov je ta, da so individualne navedbe tožnika malo verjetne in neprepričljive, česar informacije o izvorni državi ne morejo sanirati. Drugi razlog pa je v delu, ko bi tožnikove navedbe sicer dopuščale primerjavo z informacijami o izvorni državi, a so le te navedbe tako abstraktne in nekonkretizirane, da jih z informacijami ni mogoče primerjati. Tožnik namreč ni navedel, za katero organizacijo, ki po njegovem mnenju deluje prorusko, sploh gre, ampak je ves čas uporabljal izraz Peta kolona in tudi po opozorilu uradne osebe ni navedel konkretnega primera organizacije. V delu, ko bi tožnikove navedbe bilo mogoče primerjati z informacijami o izvorni državi, tožnik teh navedb ni dovolj konkretiziral, da bi bilo to mogoče. Izrazito individualnih navedb, kot so podrobnosti poskusa zastrupitve in poskusov umora, pa zaradi njihove individualne narave ni mogoče primerjati z informacijami o izvorni državi. Poleg tega se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah članicah Evropske unije, v katerih pa ni zaprosil za mednarodno zaščito in tudi ni navedel utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil. Tudi ob vstopu v Republiko Slovenijo ni takoj poiskal zaščite. Dne 16. 6. 2017 se je sicer res sam oglasil na Policijski postaji Ljubljana Center, vendar pa je v Slovenijo vstopil že 15. 6. 2017.

3Tožnik torej svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s tem, da so ga v Ukrajini poskušali ubiti in ga tudi na drugačne načine nadlegovali in šikanirali, pri čemer pa to pripisuje osebam, ki v njegovi izvorni državi delujejo prorusko. Konkretneje teh oseb ni opredelil. Trdi pa, da so se zasledovanje in poskusi umorov nadaljevali tudi izven izvorne države. Zaradi teh razlogov se tudi ne želi vrniti v izvorno državo. Kot razlog za zaščito torej tožnik uveljavlja pripisano politično prepričanje. Trdi namreč, da je zavrnil sodelovanje z osebami, ki v njegovi izvorni državi delujejo prorusko in da je imel civilno iniciativo v domačem kraju, zaradi česar so ga začele te osebe preganjati. Torej ga določene osebe preganjajo, ker mu pripisujejo politično prepričanje, ki ni skladno z njihovim političnim prepričanjem in delovanjem. Tožena stranka je obrazložila, zakaj ocenjuje tožnikove izjave za malo verjetne in neprepričljive. Dodaja pa še, da četudi bi bile njegove izjave dovolj prepričljive, da bi jim bilo mogoče verjeti, tožnik še vedno ne bi izpolnjeval pogojev za priznanje statusa begunca, saj ni uspel izkazati, da ga državni organi kot subjekt zaščite ali niso sposobni ali ne želijo zaščititi. Izrecno je bil vprašan, ali je dejanja, ki jih je bil deležen v Ukrajini - sledenje, poskusi umora, grožnje po telefonu, zbiranje narkomanov na dvorišču - prijavil policiji. Tožnik na vprašanje ni odgovoril, ampak je začel na široko razlagati o razmerah v policiji v Ukrajini in njeni reformi in dodal, da če ni ničesar dosegel, ko se je v Ukrajini obrnil na najvišji organ, tudi ne bi ničesar dosegel v svojem domačem kraju. Nato je tožnik odgovoril nikalno na vprašanje, ali se je s svojimi problemi na kogarkoli obrnil. Dodal je, da se nikamor ni obrnil, saj se nimaš kam obrniti. Takšna pojasnila tožnika pa so neprepričljiva in v nasprotju z nekaterimi drugimi njegovimi izjavami in ravnanji in ne opravičujejo njegove opustitve iskanja zaščite v izvorni državi. Kot je razvidno, zaščite zase ni iskal. Vendar pa iz kopij listin, ki jih je predložil, izhaja, da pa je svoja opažanja različnim organom posredoval. Tožnik je dva meseca po dopisih raznim organom odšel iz izvorne države in ne more trditi, ali so ukrepali ali ne. Tožnik se ne more sklicevati, da v njegovih primerih ne bi ukrepali, ker niso ukrepali v primerih, ko je svoja zapažanja naslavljal na različne organe. Torej četudi bi bile izjave tožnika takšne, da bi jim bilo mogoče verjeti, ne bi bili izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca, saj v svoji izvorni državi ni iskal zaščite in ni uspel izkazati, da mu država zaščite ni sposobna ali ne želi nuditi.

4V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka tudi pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ker zaradi neprepričljivih in malo verjetnih izjav tožniku ni mogoče slediti, tudi ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 1. in 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožena stranka k temu še dodaja, da je splošno znano, da oborožen spopad poteka v dveh vzhodnih regijah Ukrajine, ki pa se nahajata daleč od tožnikovega domačega kraja. Prav tako ni nobenih ovir za potovanje tožnika do domačega kraja preko Kijeva ali kakega drugega mesta, saj je s konfliktom obremenjen le vzhodni del Ukrajine.

5Tožnik v tožbi navaja, da se je kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Vprašanjem se ni izogibal. Na vprašanje, ali se je v zvezi s svojimi težavami obrnil na koga v Ukrajini, je odgovoril, da se na nobenega ni obrnil, ker se ne moreš na nobenega obrniti. Glede zastrupitev v Črni gori je iz odgovora tožnika razvidno, da se je zadevo bal prijaviti, saj je rekel, da so ga ljudje provocirali, da bi naredil nekaj neprimernega. Navedbe, da ne bi ničesar več povedal, ne pomenijo, da tožnik noče sodelovati s toženo stranko, ampak je ocenil, da je povedal, kar je lahko. Zaradi svojih izkušenj je izredno nezaupljiv. Tožnik se je sam zglasil na policijski postaji Ljubljana Center in izrazil namen vložiti prošnjo za azil. Neutemeljen je očitek, da tožnik ni zaprosil za azil takoj, ko je bilo mogoče. Tožena stranka ga ni vprašala, zakaj ni za azil zaprosil že na mejnem prehodu in zato mu ne more očitati, da ni zaprosil za azil takoj, ko je bilo mogoče. Tožnik se je takoj naslednjega dne sam zglasil na policijski postaji in izrazil namero zaprositi za azil. Lahko da ni vedel, da lahko to stori na mejnem prehodu zaradi nezaupljivosti. Nikjer ni natančno določeno, kaj pomeni zaprositi za azil, kakor hitro je mogoče. Nadalje tožnik navaja, da s prijavo lokalnim oblastem ne bi nič dosegel, hkrati pa poudarja, da se organizacija, s katero ni želel sodelovati, poslužuje načinov delovanja, s katerimi ne pušča dokazov. Utemeljitev zavrnitve prošnje temelji zgolj na oceni tožene stranke, da so navedbe tožnika malo verjetne. Tožena stranka pa ni preverjala splošno dostopnih informacij o izvorni državi. Tožena stranka bi morala preveriti, kakšno je dejansko in pravno stanje v zahodni Ukrajini glede delovanja proruskih in podobnih skupin. S tem so bila kršena pravila o porazdelitvi dokaznega bremena, ki izhajajo iz 5., 6. in 9. točke prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Poleg tega tožena stranka ni preskrbela niti prevodov dopisov, ki jih je kot dokaz predlagal tožnik. Očitek, da so trditve tožnika malo verjetne, so preveč pavšalne. Poleg tega je bila tožena stranka dolžna oceniti tudi bodoče tveganje kršitev temeljnih človekovih pravic. Upravno sodišče je že izpostavilo, da je dokazni standard v azilnih zadevah nižji od dokaznega standarda t. i. ravnotežja med dvema različnima možnostima. Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo. Tak standard je v azilnih zadevah potreben, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko kršitev pravice iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Poleg tega je storila tožena stranka tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi ga seznanila o rezultatih dokazovanja in svojih očitkih ali ugotovitvah. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je dokazno breme res deljeno in ne leži zgolj na prosilcu za mednarodno zaščito, vendar pa mora prosilec najprej izpolniti svoj del dokaznega bremena. V konkretnem primeru pa ga ni izpolnil, saj so bile njegove navedbe v delih, ko bi morale biti zelo konkretne, precej abstraktne, brez navedbe konkretnih imen. Bil je izrecno pozvan k navedbi imena organizacije in imena stranke, ki to organizacijo zastopa, vendar teh imen tožnik ni navedel. Neutemeljen je tudi očitek, da tožena stranka ni prevajala listin, ki jih je tožnik predložil. Tožnik je bil pozvan, naj predstavi vsebino teh listin, kar je tudi storil in tožena stranka tudi ni nikjer oporekala vsebini teh listin. Tožnik je ob prisotnosti prevajalca imel možnost pojasniti vsebino teh listin. V zvezi z navedbo, da če je nekaj neverjetno, da to še ne pomeni, da se ni resnično zgodilo, pa tožena stranka navaja, da zavrnitev prošnje ne temelji samo na oceni malo verjetnosti izjav, ampak tudi na oceni, da tožnik ni uspel izkazati, da mu izvorna država ne more nuditi zaščite. Glede očitka kršitve načela zaslišanja stranke pa se tožena stranka sklicuje na stališče vrhovnega sodišča iz dveh sodb, kjer se je vrhovno sodišče opredelilo, da prosilca za mednarodno zaščito ni potrebno seznanjati z dokazno oceno. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba ni utemeljena.

8ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe.

9V zvezi s tožbeno navedbo, v kateri tožnik izraza nestrinjanje z oceno tožene stranke, da se je le deloma potrudil za utemeljitev svoje prošnje, sodišče pojasnjuje, da je potrebno upoštevati, da ta ocena tožene stranke ni niti edini in tudi ne ključni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. V tej zadevi je bistvenega pomena to, da je tožena stranka tožnikove navedbe ocenila kot malo verjetne in neprepričljive, saj ni izkazal, da bi bil v političnem življenju tako pomemben, da bi se njegovi nasprotniki tako intenzivno ukvarjali z njim, razen tega so neprepričljive tudi same navedbe o preganjanju, saj je tožnik opisoval povsem vsakdanje življenjske okoliščine, v katerih večina drugih oseb ne bi zaznala elementov preganjanja. Ključni razlog je tudi v tem, da četudi bi se izkazalo, da so tožnikove navedbe resnične, pa tožnik nikakor ni izkazal, da mu pristojni organi niso bili sposobni nuditi pomoči, saj se glede preganjanja s strani nedržavnih subjektov na pristojne organe ni obrnil.

10Pač pa se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da tožniku ni mogoče očitati, da prošnje v Republiki Sloveniji ni vložil v najkrajšem možnem času. Če jo je vložil naslednji dan po tem, ko je prestopil državno mejo, mu zaradi tega res ni mogoče očitati, da ni vložil prošnje v najkrajšem možnem času. Vendar pa ne glede na to obstajajo drugi ključni razlogi za to, da tožena stranka ni mogla ugoditi njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ki so bili v tej sodbi že navedeni.

11Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da tožnik s prijavo lokalnim oblastem glede svojih težav ne bi nič dosegel. Tožnik ne more trditi, da ne bi nič dosegel, če pa niti ni poskušal najti zaščite glede preganjanja (zasledovanja in podobno), ki naj bi se mu dogajalo.

12Glede tožbenih očitkov, da tožena stranka ni pridobila informacij o stanju v izvorni državi, pa sodišče pojasnjuje, da iz besedila prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 ne izhaja, da mora tožena stranka v vsakem primeru pridobiti informacije o izvorni državi. Besedilo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 se namreč glasi: „Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem:..“ . Iz navedenega besedila logično izhaja, da so dokazi, ki so našteti v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1 našteti zgolj primeroma in da ni nujno, da mora tožena stranka v vsakem primeru pridobiti vse možne dokaze, kot sledijo v nadaljevanju besedila prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Treba je namreč upoštevati, da skladno z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožena stranka je na 13. strani odločbe obrazložila, zakaj ni navedb tožnika primerjala z informacijami o izvorni državi, saj je navedla, da so individualne navedbe tožnika malo verjetne in neprepričljive, česar informacije o izvorni državi ne morejo sanirati. Nadalje je navedla, da so navedbe tako abstraktne in nekonkretizirane, da jih z informacijami ni mogoče primerjati in je v nadaljevanju obrazložitve to svoje stališče tudi pojasnila z naštevanjem konkretnih tožnikovih navedb. Torej je odločba v tem delu, zakaj tožena stranka ni pridobila informacij o izvorni državi, dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

13Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da tožena stranka ni priskrbela prevodov dopisov, ki jih je kot dokaz predlagal tožnik. Kot izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 10. 2017, je tožnik vsebino vsakega dokumenta sam pojasnil v prisotnosti prevajalke, zaradi česar tudi po mnenju sodišča ni bilo potrebno teh dokumentov prevesti.

14Ni se mogoče tudi strinjati s tožbenimi navedbami, da je očitek tožene stranke, da so trditve tožnika malo verjetne, preveč pavšalen. Tožena stranka je zelo natančno obrazložila, zakaj meni, da so trditve tožnika malo verjetne. Tožena stranka je to pojasnila na straneh 11, 12 in 13 izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju sodišče vsebine tega dela odločbe ne bo še enkrat povzemalo.

15Tožnik v tožbi tudi navaja, da mora pristojni organ vedno presojati, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti izpostavljen preganjanju. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da izhajajoč iz stališča, da pri tožniku niso bili ugotovljeni elementi preganjanja, logično izhaja, da potem tožniku tudi ne grozi nevarnost preganjanja v bodoče ob morebitni vrnitvi v izvorno državo.

16V zvezi s tožbenimi navedbami, da je dokazni standard v azilnih zadevah nižji od dokaznega standarda tako imenovanega ravnotežja med dvema različnima možnostima - torej nižji od 50 %, se sodišče strinja z argumenti tožene stranke, da v konkretnem primeru tožnik ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena, saj bi tudi po mnenju sodišča moral navesti bolj konkretne podatke o subjektih, ki naj bi ga preganjali, torej imena političnih strank, organizacij, ljudi ipd. Glede tega tudi sodišče meni, da svojega dokaznega bremena ni izpolnil do te mere, da bi lahko tožena stranka navedbe preverila z informacijami o izvorni državi.

17Glede tožbenih očitkov o kršitvi načela zaslišanja stranke, ki se nanašajo na to, da tožena stranka ni seznanila tožnika o rezultatih dokazovanja in o svojih očitkih in ugotovitvah, pa sodišče pojasnjuje, da toženi stranki ni potrebno vedno pred izdajo odločbe pojasnjevati, zakaj določenih navedb prosilca za azil ne sprejema, saj je to že stvar dokazne ocene, ki se izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi, na kar se po mnenju sodišča utemeljeno sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, pri čemer se sklicuje tudi na stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 215/2012 in I Up 493/2012.

18Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj je bil tožnik že zaslišan v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot tudi na dveh osebnih razgovorih, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.