VSK Sodba I Cp 519/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec E.P. dolžan tožnikoma plačati 93.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2011 dalje v roku 15 dni. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnikoma povrniti stroške tega postopka v znesku 5.366,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo do plačila.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo toženec. V pritožbi navaja, da sta tožnika vložila nesklepčno tožbo, saj iz trditev v tožbi ne izhaja, da bi moral toženec plačati 93.500,00 EUR. Trditve v tožbi in v nadaljnjih vlogah si med seboj nasprotujejo in so dokazno nepodprte. Tožnika sta spremenila trditveno podlago. V kasnejših vlogah sta navajala, da sta tožencu izročila 144.000,00 EUR in je toženec njima izročil zlato 7.500 gramov, česar pa toženec ni storil. Zatrjevala sta še, da jima je v letu 2011 toženec vrnil del denarja in da jima dolguje še 93.500,00 EUR. Sodišče tudi samo ugotavlja, da je izpoved tožnikov nasprotujoča in ni verodostojna. Kljub temu pa je njunemu zahtevku ugodilo ter je iz zapisa z dne 8.11.2011 z vsebino "E. uzel robo (beseda prečrtana); sau dug i još duž. 93.500,00 EUR", podlaga za sprejeto odločitev. Tožnika sta zatrjevala, da je predstavljal ta znesek vračilo kupnine za nedobavljeno zlato in da ni podlaga v zapisu z dne 8.1.2011. Sodišče je odločilo v zadevi, čeprav je bila tožba nesklepčna. Za vsak posel je potrebna podlaga. Podlaga je tudi neposreden razlog za obveznost. V konkretnem primeru tožnika trdita, da sta tožencu 8.1.2010 izročila 144.000,00 EUR za nakup 7.500 gramov zlata, kar toženec zanika. Sodišče bi se moralo do teh trditev določno opredeliti in odločitev opreti na dokaze. Takšne sodbe, kot jo je izdalo, ni mogoče preizkusiti, zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Do navedb in dokazov toženca se niti ni opredelilo. Če je zapis, na katerega je oprlo odločitev, priznanje dolga, bi moralo to v sodbi jasno zapisati. Zapis je za toženca sporen, saj ne gre za priznanje dolga, ampak potrjuje njegove navedbe, da je prevzel blago in izključuje navedbe tožnikov, da bi dolg temeljil na vračilu kupnine za nakup zlata. Sodišče tudi ni raziskalo, zakaj je bila prečrtana beseda "robo". Sodišče odločitve ne bi smelo opreti na SMS sporočilo in elektronsko sporočilo. Teh sporočil ni pošiljal toženec. Toženec je že osem let upokojenec in telefonske številke, iz katere je bilo sporočilo SMS poslano, ni uporabljal. Računalniško pa je nepismen. Sodišče se v podkrepitev odločitve sklicuje na izpoved priče M., ki je le potrdila, da je toženec z njenim posredovanjem uveljavljal terjatev, ki s spornim postopkom ni v povezavi. Toženec je predlagal zaslišanje odvetnice M. kot priče zaradi presoje verodostojnosti pričevanja priče Vu. Priča je zanesljivo potrdila srečanje z odvetnikom Z.V., ki ga je slednji zanikal. Priča M. je tudi potrdila, da je bil predmet dogovora pobotanje terjatev z izdelki - etiketami. Toženec je poslovno razmerje s tožnikoma v preteklosti oblikoval na podlagi tradicije, ki izhaja iz območja K. in M. Upoštevala se je družinska tradicija trgovanja z zlatom in njegova vrednost je bilo merilo "zlata klavzula". Listine obračunov iz leta 2007 in 2008 potrjujejo poslovno razmerje, kot ga je predstavil toženec. Iz teh listin izhaja, da so stranke na določen termin ugotavljale stanje medsebojnih obveznosti oziroma terjatev. Prav te listine so po mnenju toženca odločilne za presojo oziroma razjasnitev okoliščin, ki so bile podlaga za nastanek obveznosti. Tožnika v tem sporu prikrivata dejansko stanje zaradi pričakovane premoženjske koristi. Toženec je svoje trditve dokazal z listinami, z logičnim sklepanjem pa tudi zaokrožuje dejansko stanje. Sodišče pa je pri odločanju izhajalo le iz "međusobne pozajmnice", ki jo razlaga v nasprotju s tem kar je zapisano in v nasprotju z razmerjem, kot je obstajalo med strankama. Iz te listine tožnika uporabljata zgolj denarni znesek 144.753,00 EUR s trditvijo, da sta 8.1.2010 izročila tožencu denar za nakup zlata in da jima je 8.1.2011 toženec vrnil le del tega denarja in sicer 65.728,00 EUR, saj je imel s seboj tudi zlato, ki pa ga nista hotela prevzeti, zato naj bi podpisal dolg v znesku 93.500,00 EUR. Vendar ta listina tega ne dokazuje oziroma bi morala tožnika vsaj ustrezno pojasniti, kdaj in zakaj je bila prečrtana beseda "robo", kdo je to besedo prečrtal, saj sta sama hranila listino. Čeprav motiv za presojo poslovnega razmerja med pravdnima strankama ni pravno pomemben, pa posredno lahko dokazuje resnično poslovno razmerje med pravdnima strankama. Prvotno sta tožnika trdila, da je bil nakup zlata namenjen za proizvodnjo, v nadaljevanju sta povedala, da nikoli nista ničesar proizvajala in sta spremenila motiv v borzno špekulacijo. Glede nakupa zlata na področju R.H. so predpisi drugačni kot na območju R.S.. Promet z investicijskim zlatom na področju R.S. ni podvržen plačilu davka, medtem ko so predpisi R.H. določali, da je naložbeno zlato obdavčeno z davkom 22 % z dodatnim davkom na luksuz 30 %. Torej je na območju R.H. zlato cca. 58 % dražje od vrednosti na prostem evropskem trgu. Promet, ki sta ga pojasnila tožnika, se je odvijal v P., zato toženec ni imel nikakršne bojazni pred državnimi službami, pač pa sta ga imela tožnika. Toženec vztraja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in da je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, da je odločitev najmanj preuranjena, povsem neživljenjska in zato predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Toženec neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje odločalo po nesklepčni tožbi. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, da sta tožnika sicer v tožbi res zatrjevala, da sta tožencu izročila 9.425,01 grama zlata in da jima je toženec zanj dolgoval 159.228,00 EUR. Te navedbe so očitno povzetek vsebine zapisa "međusobne pozajmice" z dne 8.6.2009, ki je bil kot dokaz priložen tožbi. Vendar je v nadaljevanju tožeča stranka navedbe popravila in dopolnila ter zatem skozi ves postopek navajala, da je med pravdnima strankama v letu 2009 bil sklenjen dogovor, po katerem bo toženec nabavil večjo količino investicijskega zlata, tožnika pa sta mu za to zlato vnaprej izročila 144.753,00 EUR. Dogovorjeno je bilo, da se denarni znesek obrestuje 10 %, zato je skupni dolgovani znesek znašal 159.228,00 EUR. Toženec jima zlata ni dobavil in iz tega razloga je 8.1.2011 prišlo do podpisa obračuna. Ta obračun izkazuje ista listina, na kateri je z roko pripisano, da toženec dolguje še 93.500,00 EUR, in ker tega zneska ni vrnil, sta v tem sporu zahtevala, da sodišče tožencu naloži vračilo tega zneska. Tožba s temi navedbami je bila sklepčna, zato je sodišče prve stopnje pravilno o zahtevku odločalo na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Pri tem ni imelo lahkega dela, saj so bile navedbe strank obširne, nasprotujoče in z relativno malo dokaznega materiala. To pa iz razloga, ki ga je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, da sta pravdni stranki delno prikrivali medsebojno poslovanje, ker posli med njima očitno niso bili povsem legalni (tako 8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kljub temu je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, saj je predvsem listinske dokaze analitično ocenilo vsakega posebej in zatem z medsebojno primerjavo in povezavo ter sprejelo logično končno oceno, ki v celoti prepriča. Pri tem je kot bistven štelo že zapis na "međusobni pozajmici", ki ga je pisal toženec in iz katerega izhaja, da je bil 8.6.2009 sklenjen med pravdnima strankama dogovor, po katerem vsaka od pogodbenih strank nekaj dolguje oz. prejme: toženec očitno denarni znesek. Še bolj logično je sklepanje, da toženec dolguje tožnikoma denarni znesek v znesku 93.500,00 EUR, zaradi pripisa, ki ga je lastnoročno naknadno, to je 8.1.2011 na tej listini napisal in podpisal toženec. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje ne bi imelo nobenega smisla (teže), če bi izjavo o dolgu napisal in podpisal upnik. Edino logično je, da je znesek, ki ga dolguje napisal dolžnik (torej toženec). Okoliščina, da je v tem zapisu prečrtana beseda "robo" ob teh ugotovitvah nima odločilnega pomena, zato tudi če se do te okoliščine sodišče prve stopnje ni opredelilo, dokazna ocena ni pomanjkljiva. Glede na tožbeni zahtevek je moralo predvsem raziskati, kdo dolguje sporni denarni znesek (ali tožnika, kot je zatrjeval toženec ali toženec, kot sta ves čas postopka navajala tožnika). Da dejansko obstaja toženčev denarni dolg do tožnikov je ugotovilo tudi iz drugih dokazov, to je SMS sporočila in e-sporočila. Oba dokaza je v sodbi logično argumentiralo v 14. točki obrazložitve in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na to obrazložitev. Pritožbene navedbe, da se na ta dva dokaza sodišče ne bi smelo opreti, niso prepričljive. SMS je bil poslan iz telefonske številke družbe, ki je v lasti toženca in njegovega sina. Okoliščina, da je toženec že osem let upokojen, ne dokazuje, da sporočila ni poslal on, saj je očitno posloval še tudi po upokojitvi, kar dokazuje že ugotovitev, da je med pravdnima strankama do leta 2009 gotovo obstajalo določeno poslovno razmerje (točka 9 obrazložitve sodbe), pa tudi "međusobna pozajmica", ko je še 8.1.2011 (torej pred štirimi leti) toženec zapisal obračun. Trditev, da je toženec računalniško nepismen, je brez vsake dokazne podlage, pa tudi neprepričljiva, saj je v e-sporočilu toženec odvetniku Z.V. napisal, da se tožnikoma obvezuje plačati znesek 31.195,00 EUR, preostanek v znesku 68.477,00 EUR pa po zaključku sodnega postopka, ki je tekel po njegovi tožbi pred sodiščem v P. proti bratu tožnikov. Ker je to e-sporočilo toženec poslal odvetniku Z.V. na odvetnikov predlog po razgovoru, ki so ga v zvezi s sporom reševali na sestanku in se zneski v celoti ujemajo, je neprepričljivo, da za tem tekstom ne bi stal toženec, pa ne glede na to, ali je e-sporočilo napisal sam, ali ga je po njegovem naročilu pisal zanj kdo drug. Pritožba izpodbija dokazno oceno še s trditvijo, da sodišče ni upoštevalo dokazov, ki jih je ponudil toženec. Ne pove pa katerih. Do izpovedi priče M.M. se je sodišče prve stopnje opredelilo (točka 17 obrazložitve). Drugih dokazov, razen toženčeve izpovedi, ki ni bila logična, pa ni ponudil.

5Dokazna ocena izpodbijane sodbe v celoti prepriča, je tudi povsem jasno in razumljivo napisana, zato nikakor ni mogoče pritrditi niti pritožbeni trditvi, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožba se tako pokaže kot neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene absolutne bistvene kršitve postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).