VSL Sodba in sklep I Cpg 346/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 641,88 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se sprememba tožbe ne dovoli (1.), s sodbo pa, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 41.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 do plačila (2.). Tožeči stranki je še naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.799,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3).

2Zoper navedeno sodno odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodno odločbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Med strankama je bilo sporno, ali je tožena stranka za tožečo stranko opravljala posle posredovanja pri sklepanju posojilnih pogodb, ki jih je tožeča stranka kot posojilodajalka sklenila s posamičnimi posojilojemalci (kot je trdila tožena stranka), ali pa je šlo pri tem za kombinacijo navideznih pogodb, ki so prikrivale dejanske posojilne pogodbe, sklenjene med tožečo stranko kot posojilodajalko in toženo stranko kot posojilojemalko (kot je trdila tožeča stranka). Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženi stranki: ugotovilo je , da je bila med pravdnima strankama sklenjena posredniška pogodba in da je na podlagi posredovanja tožene stranke tožeča stranka sklepala posojilne pogodbe s posamičnimi posojilojemalci (med drugim z družbami U. d. o. o., H. d. o. o. in M. s. p., ki jim je dala posojilo v skupnem znesku 41.000,00 EUR). Z navedenimi zaključki se pritožbeno sodišče strinja, saj jih podpirajo prav vsi izvedeni dokazi in jih pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti niti zasejati dvom v njihovo pravilnost. Ponudba tožene stranke z dne 25. 1. 2001 (priloga A9), je popolnoma jasna in nedvoumna glede vsebine storitev, ki jih je tožena stranka ponudila tožeči stranki (in tožeča stranka sprejela), prav tako so popolnoma jasne in nedvoumne pisne posojilne pogodbe, ki jih je tožeča stranka kot posojilodajalka sklenila s posamičnimi posojilojemalci (U., H., M.). Pogodbe so se izvrševale v skladu z zapisanimi in prevzetimi obveznostmi; tožena stranka je poiskala posojilojemalce, se z njimi dogovorila o višini posojila, pogojih njegovega vračila ter sredstvih zavarovanja in pripravila vsebino posojilnih pogodb, vse, kot se je zavezala v ponudbi A9. Tožeča stranka pa je po podpisu posojilnih pogodb sredstva nakazala posameznim posojilojemalcem, ki so prevzeli obveznost, da ji posojilo vrnejo s pripadajočimi pogodbenimi in zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa so se zavezali plačati še dogovorjeno provizijo. Skupna volja vseh udeležencev je iz navedenega povsem jasno razvidna in je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Skladno s prvim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se namreč določila pogodb uporabljajo tako, kot se glasijo in kadar je pogodbena volja jasno in nedvoumno izražena, ni potrebna nikakršna razlaga pogodbe. Skupna volja in namen strank se ugotavljata le v primeru nejasnosti ali nerazumljivosti posameznih pogodbenih določil, takšne pa v obravnavanem primeru niso.

5Pravilen je bil torej tudi nadaljnji zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala navideznosti pogodb. Konstrukt navideznosti, ki ga je v obravnavanem primeru ustvarila tožeča stranka, je tudi v materialnopravnem in procesnem oziru povsem nesklepčen. Po trditvah tožeče stranke je šlo za „kombinacijo navideznih pogodb“; navidezna naj bi bila posredniška pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, kot tudi posojilne pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in posamičnimi posojilojemalci; vse te pogodbe pa naj bi prikrivale dejansko sklenjene posojilne pogodbe med tožečo stranko kot posojilodajalcem in toženo stranko kot posojilojemalcem (po logičnem razlogovanju pa naj bi bile v resnici sklenjene tudi prikrite posojilne pogodbe med toženo stranko kot posojilodajalcem in posamičnimi posojilojemalci). Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da ni mogoče, da bi navidezna pogodba ustvarjala učinke za tretjega, le da so tretji v obravnavanem primeru posojilojemalci (in ne tožena stranka, ki je stranka tega spora). Za tretje, ki niso stranke tega postopka, ni mogoče ustvariti konstrukta navidezne oz. prikrite pogodbe. Tožeča stranka v tem postopku ne more uveljavljati navideznosti posojilnih pogodb, ki jih je sklenila s posamičnimi posojilojemalci, saj ti niso stranke tega postopka in na njihov položaj tudi morebitno ugotovljena navideznost posredniške pogodbe s toženo stranko ne bi imela nikakršnega učinka. Zgolj ugotovljena navideznost posredniške pogodbe (in ugotovitev prikrite posojilne pogodbe med tožečo in toženo stranko) pa ne zapre s strani tožeče stranke zatrjevanega kroga navideznih in prikritih pogodb, in je zato zahtevek nesklepčen. Tožeča stranka bi v primeru uspeha v tem postopku dobila dodatnega dolžnika poleg obstoječega iz iste posojilne pogodbe, kar pa ji niti po lastnih trditvah ne pripada. Sodba II Ips 994/2006, na katero se sklicuje pritožba, je obravnavala situacijo, v kateri ugotovitev navideznosti razmerja med navideznim (slamnatim) in resničnim posojilojemalcem (ki sta bila, oz. njuni pravni nasledniki, tudi stranki tega postopka) ni imela nikakršnih učinkov na položaj tretjega-posojilodajalca, saj je Vrhovno sodišče jasno zapisalo, da posojilna pogodba, sklenjena med posojilodajalcem in navideznim posojilojemalcem ni navidezna.

6Pritožba ima prav, da je bilo dokazno breme tožeče stranke v smeri dokazovanja navideznosti pogodbe izjemno težko. Vendar to nikakor ne pomeni, da obstajajo utemeljeni razlogi za njegovo olajšanje. Nasprotno. Določila o navideznosti pogodbe namreč trčijo v temeljno načelo obligacijskega prava „pacta sunt servanda“, t.j. načelo, da se pogodbe, takšne, kot se glasijo, vzdržijo v veljavi in takšne tudi izvršijo. Navidezna pogodba zato predpostavlja strinjanje strank o njeni navideznosti. Pri navidezni pogodbi je pravno poslovna volja obeh strank zaigrana in je podana hotena, zavestna in sporazumna neskladnost med resnično voljo vseh pogodbenikov na eni strani in njuno formalno izjavo volje navzven. Samo pod tem pogojem, če se vsi udeleženci navideznega razmerja strinjajo glede njegove navideznosti, ni razloga, da bi pravni red takšno pogodbo varoval. Če je pravnoposlovna volja zaigrana le na eni strani, če torej samo ena stranka misli, da sklepa drugačno pogodbo, kot je navzven razvidna, gre za njen miselni pridržek in drugi stranki varstva iz pogodbe, kot je zapisana, ni mogoče odreči.

7Mogoče so sicer situacije, da katera od strank, ki se je ob sklenitvi navidezne pogodbe strinjala z njeno navideznostjo, svoje mnenje kasneje spremeni in to zanika. Zato nasprotni stranki ni mogoče odvzeti pravice, da v postopku pred sodiščem dokaže navideznost pogodbenega razmerja, t.j. pravnoposlovno voljo druge pogodbene stranke, da sklene navidezno in prikrito dejansko pogodbo, kar pa dokaznega položaja stranke bistveno ne olajšuje. V obravnavanem primeru ni bilo posebne potrebe po dokazovanju pravnoposlovne volje tožeče stranke, saj ne zadostuje, če je samo ona mislila, da sklepa navidezno pogodbo. Dokazati bi morala strinjanje tožene stranke, v navedeni smeri pa niti ni ponudila nobenega za to primernega dokaza, pač pa se je sklicevala le na t.i. indice, t.j. na dejanske okoliščine, ki naj bi tvorili ustrezen indični krog. Vendar pa tudi vsi indici, na katere se v pritožbi ponovno sklicuje, dokazujejo le, da je tožena stranka opravljala posle posredovanja in tudi nadaljnjega upravljanja s posojili, tako, da je za tožečo stranko ne samo poiskala posojilojemalce, pač pa se z njimi dogovorila tudi o vsebini posojilnih pogodb, pogojih in rokih odplačila, sredstvih zavarovanja, sestavljala in pošiljala obračune obresti in na podlagi sklenjenih cesijskih pogodb opravljala tudi izterjavo tožeči stranki neplačanih obveznosti. Če tožeča stranka ni vplivala na vsebino in pogoje posamezne posojilne pogodbe, je to pripisati le dejstvu, da je v skladu s posredniško pogodbo vse storitve v zvezi s sklepanjem teh pogodb in nadaljnjega upravljanja s posojili prepustila toženi stranki. Sicer pa bi bila tudi domnevna prikrita posojilna pogodba s toženo stranko sklenjena z enako neaktivnostjo tožeče stranke, zato ni razumljivo, v čem naj bi tovrstni indici dokazovali navideznost posredniške pogodbe.

8Predvsem pa tožeča stranka ni navedla prav nobenih dejstev o motivih in nagibih strank za sklenitev navideznih pogodb. Le te namreč v pravnem prometu niso običajne, še zlasti pa niso naključne. Navideznost je vedno obojestransko zavestna in hotena, zato ima svojo podlago (kavzo), ki jo predstavljajo določeni subjektivni ali objektivni razlogi, zaradi katerih stranke ne sklenejo tiste pogodbe, ki jo v resnici želijo skleniti. V obravnavanem primeru je tako tudi povsem izostala razlaga, zakaj naj bi posojilo tožeče stranke namesto dejanskega (tožene stranke) vzel navidezni posojilojemalec.

9Pravilen je bil nadalje tudi zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala kršitev pogodbene obveznosti tožene stranke. Na podlagi 844. člena OZ je posrednik odgovoren za škodo, ki nastane eni ali drugi stranki, med katerima je posredoval, če nastane škoda zaradi tega, ker je posredoval za osebo, za katero je vedel, ali bi bil moral vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz pogodbe, ter sploh za vsako škodo nastalo po njegovi krivdi. Posrednikova obveznost je torej le obligacija prizadevanja, če se stranki ne dogovorita drugače, kar pomeni, da je dolžan ravnati le kot dober in skrben gospodarstvenik, ni pa odgovoren za izpolnitev pogodbe, pri kateri je posredoval. Tožeča stranka ni trdila, da je tožena stranka ob sklenitvi posojilnih pogodb vedela, da posojilojemalci ne bodo mogli izpolniti prevzetih obveznosti. Tudi ni zatrjevala, da bi tožena stranka s pogodbo o posredovanju prevzela tudi rizik morebitnega neplačila s strani posojilojemalcev, kot tudi ne zagotovila, da se bodo v pogodbah o posojilih dogovorjena zavarovanja vračil posojil izkazala za zadostna in uspešna. Ne drži, da tožeča stranka ni imela nikakršnih možnosti vplivanja na vsebino posojilnih pogodb. V skladu z 841. členom OZ se naročnik ni dolžan spustiti v pogajanje za sklenitev pogodbe z osebo, ki jo je našel posrednik in tudi ne skleniti z njo pogodbe s strani posrednika predlaganimi pogoji. Tožeča stranka kot posojilodajalka je imela vse možnosti zahtevati od tožene stranke kot posrednika, da zagotovi primernejša zavarovanja vračila posojila. Trditve tožeče stranke o ustreznejših zavarovanjih, ki da bi jih moral priskrbeti toženec, so povsem pavšalne in presplošne, da bi jih bilo mogoče v postopku na prvi stopnji obravnavati. Tožeča stranka bi morala natančno pojasniti, katero ustreznejše zavarovanje je bilo pri posameznem dolžniku ob sklenitvi posojilne pogodbe na voljo, saj bi bilo mogoče šele v posledici tega ugotoviti, katero konkretno opustitev je mogoče očitati tožencu. V zvezi z očitkom neprijave terjatev iz posojilnih pogodb v stečajnih postopkih posojilojemalcev pa je že sama tožeča stranka navajala, da se v teh stečajnih postopkih stečajna masa ni oblikovala, kar pomeni, da morebitna opustitev prijave terjatve ni povzročila nobene škode.

10S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na relevantne pritožbene razloge. Ker le-ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zavrnilo je tudi pritožbo zoper sklep o nedovolitvi spremembe tožbe. Tožeča stranka je prvotno tožbo spremenila (zvišala) le v obrestnem delu in sicer tako, da je zahtevala zakonske zamudne obresti od zgodnejše zapadlosti posameznih zneskov glavnice 41.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dovolilo, ker da situacija (v kateri bi bila dovolitev spremembe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama), ni podana, ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da dovolitev spremembe tožbe ne more biti odvisna od ocene sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Vendar pa si tožeča stranka v obravnavani procesni situaciji, ko je tožbo spremenila samo glede stranske terjatve (obresti), tožbeni zahtevek za plačilo glavnice pa je bil pravilno zavrnjen, od ugoditve pritožbe zoper sklep o nedovolitvi spremembe tožbe ne more obetati nikakršne pravne koristi.

11Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo toženi stranki, ki jih je višje sodišče odmerilo v višini nagrade za odgovor na pritožbo (1125 OT), materialnih izdatkov v višini 21,25 EUR, in 22% DDV.