VSRS Sklep I Up 95/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, vložene skupaj s tožbo, da se do pravnomočne odločitve sodišča o tožbi zadrži izvrševanje odločbe Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju JSS MOL), št. 3653-2362/2017-18 3217 z dne 18. 12. 2017. S slednjo je prva toženka odločila, da K. M., ..., ne izpolnjuje splošnih pogojev za upravičenost do neprofitnega stanovanja ter da se z mesecem januarjem 2018 začne za stanovanje na naslovu ..., zaračunavati tržna najemnina v višini 501,41 EUR. Župan Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil z odločbo, št. 3523-26/2017-28 z dne 12. 3. 2018.

2V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnica s svojimi navedbami in priloženimi listinami ni izpolnila niti trditvenega niti dokaznega bremena glede pogoja težko popravljive škode.

3Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica (v nadaljevanju pritožnica) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izda predlagano začasno odredbo oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4V odgovoru na pritožbo druga toženka Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Prva tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. čl. ZUS-1).

7V obravnavani zadevi se predlog začasne odredbe nanaša na zadržanje izvrševanja odločbe prvo tožene stranke, izdane na podlagi tretjega odstavka 90. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1)¹, s katerim je tožena stranka kot najemodajalka odločila o (ne)upravičenosti najemnika do nadaljevanja neprofitnega najemnega razmerja in določila novo višino najemnine.

8Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

9Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Vrhovno sodišče ob tem še opozarja na že večkrat sprejeto stališče, da materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode.²

10Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru pritožnica ni ustrezno zatrjevala niti izkazala težko popravljive škode.

11Vrhovno sodišče tudi sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pritožnica podala zgolj pavšalne, hipotetične in nekonkretizirane navedbe o težko popravljivi škodi, saj tudi samo ugotavlja, da pritožnica sploh ni zavezanka za plačilo najemnine po izpodbijani odločbi in da bi morebitna (prisilna) izvršitev izpodbijane odločbe bremenila K. M. ter tako ne bi ogrozila preživljanja pritožnice in njenih sinov. Pa tudi sicer plačevanje oziroma prisilna izterjava denarnih obveznosti sama po sebi ne pomeni težko popravljive škode, saj gre za materialno škodo, ki je praviloma iztožljiva. Vrhovno sodišče dodaja, da neposredna posledica izpodbijane odločbe prvo tožene stranke prav tako ne more biti morebitna odpoved najemnega razmerja³, saj se z izpodbijano odločbo najemno razmerje ne odpoveduje, niti ni neposredna posledica izpodbijane odločbe prenehanje najemnega razmerja, temveč se z njo zgolj spreminja višina najemnine zaradi neizpolnjevanja pogojev za upravičenost do neprofitnega stanovanja s strani upravičenca. Na drugačno presojo in s tem na pravilnost izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje glede neizkazanosti obstoja težko popravljive škode zato ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe glede ogroženosti preživljanja pritožnice in njenih sinov zaradi z izpodbijano odločbo določene najemnine ter glede možnosti izgube doma, ki jih je pritožnica sicer navajala že v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Pritožbene navedbe glede pritožničine dejanske nezmožnosti razveze zakonske zveze s K. M. pa so povsem pavšalne in neizkazane⁴, zato se Vrhovno sodišče do njih posebej ne opredeljuje. Glede pritožbenega očitka neizvedbe glavne obravnave pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je že večkrat zavzelo stališče, da narava odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe terja hiter postopek, zato sodišče prve stopnje (praviloma) ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka, ampak odloča na podlagi dejstev, navedenih in verjetno izkazanih v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe. Zato od sodišča ni mogoče zahtevati izvedbe dokazov (zaslišanja prič, postavitve izvedencev in podobno), ki bi potrdili (ali ne) zatrjevano verjetnost nastanka težko popravljive škode (npr. sklepi I Up 168/2010 z dne 9. 5. 2013, I Up 28/2010 z dne 4. 2. 2010, I Up 154/2010 z dne 27. 5. 2010, I Up 22/2008 z dne 24. 1. 2008), oziroma bi bilo to dopustno zgolj v izjemnih primerih, to pa ni primer v obravnavani zadevi.

12Vrhovno sodišče pa opozarja, da je po ustaljeni sodni praksi obstoj procesnih predpostavk za tožbo pogoj za odločanje sodišča o začasni odredbi, ki jih mora ugotoviti sodišče prve stopnje. Ker pa odločitev v obravnavani zadevi ne posega v pravice drugih strank, se je glede na vsebino spora ter skladno z načelom prepovedi reformatio in peius (prepoved poslabšanja položaja posameznega pritožnika, če se je pritožil samo ta) omejilo zgolj na to, da je pritožbo obravnavalo po vsebini⁵, vendar pa to ne pomeni, da Vrhovno sodišče sicer šteje, da so procesne predpostavke za ta upravni spor podane. Po ustaljeni upravno sodni praksi mora vsakdo, ki v upravnem sporu nastopa kot tožnik, izkazovati obstoj procesnih predpostavk, katerih izpolnjenost je v pristojni presoji samega sodišča, ki ni vezano na predhodna stališča oziroma odločitve upravnega organa. Tako mora sodišče tožbo vselej zavreči, če ugotovi, da izpodbijani akt ne posega v pravni položaj tožnika (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), prav tako pa tudi v primeru, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje bo tako upoštevaje navedeno pred vsebinsko obravnavo tožbe moralo najprej ustrezno ovrednotiti okoliščine, ki se nanašajo na vprašanja: (1) ali gre v konkretnem primeru sploh za upravni akt, o katerem se odloča v upravnem sporu, (2) ali je pritožnica sploh lahko tožnica v obravnavanem postopku (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), kot tudi (3) ali ima pritožnica pravni ali morda zgolj dejanski interes, torej ali (pri)tožnica s tožbo v upravnem sporu sploh varuje svoje neposredne, na zakon oprte pravice in pravne koristi. Sodišče prve stopnje bo tako moralo glede na vse navedeno odločiti, ali so sploh podane navedene procesne predpostavke za vodenje postopka.

13Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

14Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Tretji odstavek 90. SZ-1 določa: „Če najemnik ni več upravičen do neprofitnega stanovanja, se najemna pogodba lahko spremeni v najemno pogodbo za tržno stanovanje po merilih in postopku, ki ga določi pravilnik, ki ga izda minister. “
² Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v odločbi I Up 247/2017 z dne 15. 12. 2017.
³ Gre za bodoče negotovo dejstvo, s katerim ni mogoče utemeljevati težko popravljive škode.
⁴ Poleg tega si te pritožbene navedbe prihajajo v nasprotje s pritožničinimi navedbami v tožbi, da se s K. M. dogovarjata o sporazumni razvezi zakonske zveze (drugi odstavek na 3 strani tožbe).
⁵ Poleg tega je tožnica vložila ti. odložitveno začasno odredbo iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, morala pa bi glede na to, da se izpodbijani akt ne izvršuje po določbah ZUP, kvečjemu vložititi ureditveno začasno odredbo iz tretjega odstavka tega člena.