VSL Sodba II Cp 2831/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na parcelah št. 1 in 2 k.o. X, ki naj bi jih tožeča stranka skupaj s svojimi predniki priposestvovala. Nepremičnini sta bili zaplenjeni dedu tožeče stranke A. P. na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ko 177/46 z dne 23. 3. 1946. Ker država nepremičnin iz posesti njegovemu pravnemu predniku nikoli ni vzela, jih je imel ves čas v zakoniti in dobroverni posesti. Pozneje je posest izročil svoji hčerki J. (tožnikovi materi), ki je posest pozneje prenesla na tožnika.

2Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi pritožbe obsežno polemizira z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zakonite podlage za priposestvovanje ni dokazala in ponavlja, da je imela nepremičnine v posesti najmanj od dneva zaplembe dne 30. 1. 1948 in da so jih pravni predniki uporabljali na podlagi zakona kot bivši lastniki. Zakonite in dobroverne posesti zaradi zaplembe niso izgubili, izgubili so samo lastninsko pravico, posest pa je bila vseskozi dobroverna. Pritožnik in njegovi pravni predniki so nepremičnini upravičeno uporabljali kot bivši lastniki, nihče jim ni dal povoda, da bi dvomili v svojo dobrovernost.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Izpostavila je, da tožeča stranka niti v pritožbi ne zatrjuje lastninske posesti, ampak večkrat navede, da so predniki po podržavljenju nepremičnine uporabljali kot bivši lastniki, zato pogojev za priposestvovanje ni.

4Pritožba ni utemeljena.

5V pritožbenem postopku ni sporno, da sta parceli, ki sta predmet tega postopka, kmetijsko oziroma gozdno zemljišče, da sta bili s pravnomočno sodbo v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. Ko 177/46 z dne 23. 3. 1946, zaplenjeni tožnikovemu staremu očetu A. P. in v zemljiško knjigo vpisani kot splošno ljudsko premoženje ter da nista bili predmet darilne pogodbe, ki o je tožnik sklenil svojo s pokojno materjo, niti predmet dedovanja po njej.

6Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo jasne in popolne razloge, ki niso v nasprotju sami s seboj, prav tako ne nasprotujejo vsebini spisa, pravilno je uporabilo tudi določila materialnega prava. Sodišče tudi ni kršilo pravice tožeče stranke do izjave v postopku, obravnavalo je vse pravno pomembne navedbe in se do njih opredelilo. Nestrinjanje tožeče stranke s to opredelitvijo pa ne utemeljuje odvzema možnosti obravnavanje pred sodiščem. Takšnega zaključke ne utemeljuje niti zavrnitev nekaterih dokaznih predlogov. Pravica do izvedbe predlaganega dokaza namreč ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posameze dokazne predloge, če je zavrnitev upravičena ter ustrezno obrazložena. Tožeča stranka niti v pritožbi ne navede katero pravno pomembno dejstvo je zaradi opustitve posameznega dokaza nepopolno in nepravilno ugotovljeno, medtem ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, zakaj je nekatere dokazne predloge tožeče stranke zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja, da so bili nepotrebni, ker za odločitev zadoščajo že izvedeni dokazi. Sodišče svoje odločitve ni oprlo na listine, ki so bile predložene po prvem naroku, zato tožniki niso potrebovali dodatnega časa, da se o njih izjavijo.

7Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta je napravljena skrbno in popolno ter v skladu s pravili logičnega mišljenja in življenjskimi izkušnjami. Vrednotenje posameznih dokazov in posledično ugotovljeno dejansko stanje je pravilno, jasno in dosledno obrazloženo. Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da posest tožeče stranke ni bila dobroverna.

8Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavlja, da tožeča stranka tudi v pritožbi večkrat ponovi, tako kot je to storila že v postopku na prvi stopnji, da so njeni pravni predniki najmanj od leta 1946, ko sta bili nepremičnini zaplenjeni njegovemu staremu očetu, uporabljali zemljišči in ju imeli v posesti kot bivši lastniki in sta bili v zemljiško knjigo posledično vpisani kot splošno ljudsko premoženje. Nobenega dvoma ni, da dobrovernosti ni, saj tožeča stranka ve, da nepremičnini pripadata Republiki Sloveniji. Tožniku in njegovi materi je bilo znano, da sta bili parceli v letu 1946 zaplenjeni staremu očetu, zato tudi nista bili predmet darilne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil s svojo pokojno materjo, niti predmet dedovanja po njej. Zgolj uporaba zemljišča ne predstavlja pravice uporabe, ki bi bila lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in ne izkazuje tožnikove dobroverne posesti, ob njegovem ugotovljenem zavedanju, da sta bili obe nepremičnini v letu 1946 njegovemu staremu očetu zaplenjeni. Nedobroverni posestnik ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo.

9Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Ker je tožeča stranka v pritožbenem postopku propadla, nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama. Tožena stranka stroškov z odgovorom na pritožbo ni priglasila (168. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).