VSK Sklep II Cpg 95/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep okrajnega sodišča v I. in III. točki izreka in tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) zavrglo (I. točka izreka); glede stroškov postopka pa je odločilo, da se stroškovni predlog tožene stranke za povrnitev njenih pravdnih stroškov zavrne (II. točka izreka).

2Tožena stranka je pritožbo vložila zoper odločitev iz II. točke izreka, torej zoper odločitev o pravdnih stroških. Navedla je, da bi tožeča stranka morala umakniti tožbo, ko je bila njena terjatev v stečajnem postopku priznana, da pa je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je bila v sporu vtoževana terjatev v celoti priznana v stečajnem postopku, in da zato nima več pravnega interesa za vodenje postopka. V zvezi s pravdnimi stroški pa je izpostavila, da ima priznanje terjatve v stečajnem postopku enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Ker je v stečajnem postopku bila priznana terjatev tožeče stranke, kot to ugotavlja tudi sodišče v točki 5 izpodbijanega sklepa, je bila tožba nepotrebna. Zato pritožnica meni, da bi moralo sodišče odločiti, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritrditi je sicer stališču pritožbe, da ima priznanje terjatev v stečajnem postopku enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. To je nenazadnje upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče, ko je tožbo tožeče stranke prav zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ker je bila njena terjatev priznana v stečajnem postopku, zavrglo (osmi odstavek 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)). Vendar pa nima prav, ko zatrjuje, da je bila zaradi priznanja terjatve v stečajnem postopku tožba tožeče stranke nepotrebna. Tožbo je tožeča stranka, kot upnica iz naslova bančnega posojila, vložila, ker tožena stranka (takrat kot prva toženka) ni redno odplačevala tega posojila. Ob vložitvi je bila torej tožba za tožečo stranko potrebna, saj je z njo uveljavljala svojo pravico do sodnega varstva. Tožena stranka ne sme spregledati dejstva, da je toženka G., d.o.o. vseskozi, navkljub stečajnemu postopku nad to družbo, isti pravni subjekt.

5Pritrditi je tudi ugotovitvi iz pritožbe, da se je terjatev tožeče stranke obravnavala v dveh postopkih. Tako v pravdnem postopku kot tudi v stečajnem postopku se je odločalo o obstoju iste terjatve. Vendar ta dva postopka nista potekala vzporedno, ampak se je od tedaj dalje, ko je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, o upnikovi terjatvi odločalo v stečajnem postopku. Sodna praksa se je že izrekla, da je v takšnem primeru potrebno šteti, da predstavlja stečajni postopek nadaljevanje pravdnega postopka¹. Priznanje terjatve v stečajnem postopku, ki jo je opravil stečajni upravitelj, pa je mogoče šteti tudi v pravdnem postopku kot pripoznavo terjatve v smislu 316. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6Ker do pripoznave v obravnavanem primeru ni prišlo takoj po vložitvi tožbe, še preden bi se tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari², tožena stranka ne more zahtevati povrnitve svojih stroškov pravdnega postopka (157. člen ZPP). Upoštevajoč odločanje o terjatvi tožeče stranke v obeh postopkih, je torej mogoč le zaključek, da je glede stroškov postopka šteti, da je tožeča stranka v pravdi (navkljub zavrženju tožbe) uspela s svojim zahtevkom zoper toženo stranko. Enaka bi bila odločitev glede stroškov postopka tudi v primeru, če bi tožeča stranka takoj po pripoznavi terjatve v stečajnem postopku umaknila tožbo.

7Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

¹ glej npr. sklep VSL I Cpg 725/2014
² Toženka se je protivila plačilu preostanka dolga s trditvami, da izračun ni jasen, pa tudi s sklicevanjem na sporazum, ki naj bi ga sklenili pravdni stranki o nadaljevanju odplačevanja dolga.