VSL Sodba I Cpg 114/2018

I. Pritožba zoper točki III in IV izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža na družbi P. d. o. o., razveljavitev učinkov te pogodbe in vpisov v sodni register na temelju te pogodbe. Podrejeno je zahtevala še ugotovitev, da obstoji na temelju pogodbe o prenosu poslovnega deleža terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 25.050,00 EUR in pa, da je tožena stranka dolžna plačati 25.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku na plačilo 25.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodilo (točka III izreka) in je zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov (točka IV izreka). Zavrglo je tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da obstoji na temelju pogodbe o prenosu poslovnega deleža terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 25.050,00 EUR (točka II izreka). Ostale zahtevke je zavrnilo (točka I izreka).

3Zahtevek za plačilo 25.050,00 € se je nanašal na "Pogodbo o prenosu poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo P.". Med strankama niti ni bilo sporno, da sta 1. 10. 2013 sklenili navedeno pogodbo, in da sta jo sklenili v obliki notarskega zapisa (opr. št. SV 1080/13 - priloga A"). Z njo se je tožena stranka zavezala plačati 25.050,00 EUR za poslovni delež v 8 dneh od sklenitve pogodbe. Tožeča stranka je poslovni delež tudi odstopila.

4Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni celo niti trdila, da je plačala kupnino. Trdi le, da je prišlo do pobota terjatev. Terjatev tožeče stranke naj bi bila pobotana s terjatvijo tožene stranke na vračilo posojila.

5Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ima tožena stranka terjatev v višini 27.300,00 € iz posojilne pogodbe do družbe P. d. o. o. Ker terjatvi nista bili vzajemni, ugovor pobota ni bil utemeljen in ni pripeljal do prenehanja obveznosti plačila kupnine. Zamudne obresti so začele teči 9. dan po sklenitvi pogodbe. To pa je bil 10. 10. 2013.

6Zoper točki III in IV prvostopenjske sodbe je tožena stranka vložila pritožbo.

7V pritožbi navaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče narok za glavno obravnavo razpisati 4. 10. 2017. Ker naj bi tega ne storilo, naj bi kršilo 3. odstavek 48. člena ZFPPIPP. Pritožba nato našteva, katere dokaze je prvostopenjsko sodišče izvedlo. Meni pa, da je zavrnilo izvedbo ostalih predlaganih dokazov, in da je zato bilo dejansko stanje ugotovljeno nepravilno. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče na naroku za glavno obravnavo 4. 10. 2017 določilo osemdnevni narok za odgovor na navedbe tožeče stranke, naj bi toženi stranki kršilo pravico do izjave, ker naj bi nadaljnjih navedb tožene stranke ne upoštevalo. Hkrati pa naj bi prvostopenjsko sodišče ne dalo toženi stranki priložnosti, da bi navedla dejstva, ki bi bila pomembna za odločitev na drugačnem pravnem temelju. To naj bi storilo, ker ni razkrilo svojega pravnega stališča. Izdana naj bi bila sodba presenečenja.

8Nepravilna naj bi bila tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka namreč s primarnim tožbenim zahtevkom sploh ni uspela. Del podrejenega zahtevka je bil zavržen, le delu je bilo ugodeno. Zato naj ne bi bila pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni uspela le v majhnem delu.

9Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlagala je njeno zavrnitev. Povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni zahtevala.

10Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa je v izpodbijanem delu potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

11Tožeča stranka je utemeljeno uveljavljala zahtevek na plačilo 25.050,00 EUR za odsvojeni poslovni delež in zakonske zamudne obresti od 10. 10. 2013 naprej do plačila.

12Če pritožba očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, mora določno navesti, katera kršitev naj bi bila storjena in kako bi kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Takšen vpliv se domneva pri kršitvah iz 2. odstavka istega člena.

13Tožena stranka je sicer v pritožbi očitala prvostopenjskemu sodišču kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Očitki so očitno neutemeljeni, saj je bila toženi stranki dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vloge tožeče stranke so ji bile vročene, in tudi vabljena je bila na glavno obravnavo, ki se je je udeležila. Sama je na vloge tožeče stranke tudi odgovarjala. Njeni ugovori niso bili spregledani. Le uspešna ni bila z njimi.

14Kar je tožena stranka očitala prvostopenjskemu sodišču so bile torej kršitve procesnega prava po 1. odstavku 339. člena ZPP. Te pa so večinoma nedoločne. Pritožba namreč v ničemer konkretno ne izpodbija ugotovitev ali pravnih sklepanj prvostopenjskega sodišča, niti glede sklenitve prodajne pogodbe, niti glede neuspešnega uveljavljanja pobotnega ugovora. Katera dejstva naj ne bi bila ugotovljena, ker pravdni stranki nista bili zaslišani, pritožba ne navede.

15Utemeljen je sicer očitek, da je prvostopenjsko sodišče zgolj sprejelo dokazni sklep o tem, kateri dokazi se izvedejo. Ostalih dokaznih predlogov tožene stranke pa ni zavrnilo. Zavrnitve tudi ni obrazložilo. S tem je kršilo 2. odstavek 287. člena ZPP. Takšna kršitev je ostala brez posledic za pravilno odločitev iz dveh razlogov. Prvi je, da pritožba ne navaja, katero dejstvo zaradi takšnega ravnanja ni bilo ugotovljeno ali pa je bilo ugotovljeno nepravilno. Pritožba sploh ničesar ne navede glede tega, kaj je hotela tožena stranka izjaviti, pa naj bi po lastnih trditvah ne mogla.

16Drugi razlog pa je, da niti ni bilo treba izvajati dokazov. Prvostopenjsko sodišče je namreč presodilo, da sta stranki sklenili "Pogodbo o prenosu poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo P.". Tega tožena stranka sploh ni zanikala, niti predlagala kakršnegakoli dokaza v zvezi s tem. Tožena stranka je zgolj trdila, da je dajala P. d. o. o. posojila. Le glede tega je predlagala zaslišanje strank, kolikor se je postopek nanašal na podrejeni zahtevek. Glej odgovor na tožbo, str. 2 in 3 = l. št. 23. Dokazov glede pobotov sodišču niti ni bilo treba izvajati. Prvostopenjsko sodišče je namreč že na temelju trditev tožene stranke pravilno presodilo, da se takšna terjatev ne more pobotati s terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke. Tožena stranka in P. d. o. o. namreč nista isti osebi, tako da terjatvi nista bili vzajemni. Vzajemnost pa je predpostavka za pobot terjatev (311. člen OZ).

17Povsem splošen ostaja očitek, da sodišče toženi stranki ni dalo priložnosti za obrambo, ker ni razkrilo svojega pravnega stališča. Ponovno tožena stranka niti še v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da je sploh nameravala uveljavljati ali da je uveljavljala kakršnokoli obrambno sredstvo, ki bi bilo spregledano v teku prvostopenjskega postopka. Prvostopenjsko sodišče poleg tega tako ali tako v danih okoliščinah ni dolžno razkriti svojega pravnega stališča. Sodba presenečenja nastane šele, če sodišče odloči na pravnem temelju, s katerim stranki v teku prvostopenjskega postopka nista računali, niti mogli računati. Ta zadeva pa ni takšne vrste. Od samega začetka je tožeča stranka uveljavljala glavne in podrejene zahtevke. Že v tožbi je tožeča stranka sicer v zvezi z glavnimi zahtevki zatrjevala vsa potrebna dejstva glede sklenjene "Pogodbe o prenosu poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo P". Potem pa je na str. 6 tožbe pojasnila, da podrejeno zahteva plačilo kupnine, ker kupnina doslej ni bila plačana. Navedbe tožeče stranke niso puščale nobenega dvoma, na kakšnem pravnem temelju uveljavlja svoj zahtevek (1. odstavek 435. člena OZ), ta pravni temelj pa je eden napreprostejših v civilnem pravu sploh.

18Pritožba tudi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo zavrniti podredni dajatveni zahtevek zato, ker je zavrglo podredni ugotovitveni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve. ZPP ne pozna "celovite obravnave" podrednega zahtevka, na katerega se sklicuje pritožba. Vsak zahtevek se obravnava posebej, in se ga lahko zavrne, zavrže, ali pa se mu ugodi. Pravila, ki bi nalagalo sodišču, da zavrne dajatveni zahtevek zato, ker je zavrglo z njim povezani ugotovitveni zahtevek, preprosto ni.

19Utemeljeno meni pritožba, da bi moralo prvostopenjsko sodišče razpisati poravnalni narok ali pa narok za glavno obravnavo v dveh mesecih od prejema odgovora na tožbo (3. odstavek 48. člena ZFPPIPP). Odgovor na tožbo je prvostopenjsko sodišče prejelo 28. 4. 2017, narok pa je bil 4. 10. 2017. Očitno pa je takšen rok zgolj instrukcijski, saj ZFPPIPP ne določa nobenih pravnih posledic kršitve roka, vsaj ne takšnih, ki bi vplivale na utemeljenost zahtevkov tožeče stranke.

20Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Glavni zahtevki so bili vsi nedenarni, in zavrnjeni. Podrejeni zahtevki pa so bili delno nedenarni, delno pa denarni. Tožeča stranka je navedla le eno samo vrednost spornega predmeta. Ta je znašala 25.050,00 EUR in ni bila v nobeni povezavi z nedenarnimi zahtevki, kolikor so bili uveljavljani kot glavni zahtevki. S podrejenim denarnim zahtevkom je tožeča stranka uspela v celoti. Ni pa uspela s podrejenim ugotovitvenim zahtevkom, s katerim pa je zgolj zahtevala ugotovitev obstoja tiste terjatve, ki jo je sicer z uspehom uveljavljala z dajatvenim zahtevkom. Ni opornih točk za oceno višine neuspeha z glavnimi nedenarnimi zahtevki. Oceniti je mogoče le uspeh tožene stranke pri podrejenih zahtevkih. Tožeča stranka je s svojim edinim denarnim zahtevkom uspešna v celoti, je v celoti upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka. Tako pa je prvostopenjsko sodišče tudi odločilo.

21Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).