VSM Sodba IV Kp 24441/2015

I. Pritožba zagovornika obdolžene V.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 24441/2015 z dne 30. 10. 2017 obdolženo V.Š. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po členu 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Oškodovanko S.K. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.422,63 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po določbi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolžena dolžna plačati potrebne izdatke oškodovanke in nagrado ter potrebne izdatke njene pooblaščenke, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom, povrnitve vseh preostalih stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona pa jo je po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je odločilo še, da je dolžna plačati stroške kazenskega postopka, nastale s privedbo na glavno obravnavo, v znesku 36,30 EUR.

2Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti obtožbe ter odloči, da stroški obdolženke in njenega zagovornika bremenijo proračun, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3Zagovornik je v pritožbi predlagal, da se ga na podlagi 378. člena ZKP povabi na sejo pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče ga o seji ni obvestilo, svojo odločitev pa opira na določbo 445. člena ZKP, po kateri sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Prvostopno sodbo je izreklo okrajno sodišče, vsled česar uporaba določbe 378. člena ZKP, na katero zagovornik naslanja svoj predlog, ne pride v poštev, predsednik senata in senat pritožbenega sodišča pa nista prišla do spoznanja, da bi bila navzočnost strank za razjasnitev stvari na seji koristna, pri čemer tudi zagovornik svojega predloga v tej smeri ni utemeljil.

4Pritožba je neutemeljena.

5Stališču pritožbe, da izpodbijana sodba v pretežnem delu temelji na nejasnih razlogih, ki so v precejšnji meri s seboj v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni pritrditi. Kateri razlogi napadene sodbe naj bi bili nejasni in v pretežni meri s seboj v nasprotju, pritožba ne pojasni, obstoja take kršitve pa ni odkrilo pritožbeno sodišče niti pri uradnem preizkusu napadene sodbe, opravljenem po določbi 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP.

6Pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona pritožba z ničemer ne obrazloži. Tako ne pojasni, katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja in v čem bi naj bila. Preizkus napadene sodbe, opravljen po določbi 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, pa kršitve kazenskega zakona ni razkril, vsled česar je pritožba, podana iz tega pritožbenega razloga, brez vsakršne podlage.

7Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov niti o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženka storila očitno ji kaznivo dejanje. Tako svojo ugotovitev je v napadeni sodbi tudi prepričljivo in pravilno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

8V čem bi naj bile izpovedbe oškodovanke pomanjkljive, pritožba, ki to trdi, ne pojasni. Prav tako povsem pavšalno zatrjuje, da le pregled spisa pokaže, da obdolženi očitano kaznivo dejanje ni dokazano, oziroma da, kot navaja, "obstaja vsaj utemeljen sum, da ga ni storila", zaradi česar bi jo bilo, ob upoštevanju ustavne domneve nedolžnosti in zahtevane stopnje gotovosti za izrek obsodilne sodbe, potrebno oprostiti. Pritožba nadaljuje z zatrjevanjem, da v zadevi ni neizpodbitnih dokazov in tudi ne relevantnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče obdolženo spoznati za krivo. Opozarja na neselektivnost spisa in neobstoj objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja ter izraža prepričanje, da gre v obravnavani zadevi zgolj za dolg civilnopravne narave, in da bi obdolžena ravnala drugače, če bi imela denar za ustrezno pravno pomoč. Zatrjuje, da obdolžena ni vedela za okoliščine, da je njena odpoved delovnega razmerja oškodovanki nezakonita in je zato ravnala v pravni zmoti. Če bi bila na to opozorjena na način, ko bi se oškodovanka poslužila prijave na inšpekcijske službe, zadolžene za delovnopravno območje, bi svojo zmoto lahko popravila.

9Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe oškodovanke in listinskih dokazov pravilno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izrečena oškodovanki, v nasprotju s prvim odstavkom 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), torej nezakonita ter da se je obdolženka zavedala protipravnosti svojega dejanja in ga tudi hotela storiti, tedaj je ravnala v krivdni obliki direktnega naklepa. Obdolžena je namreč vedela, da ima oškodovanka pravico do dopusta za nego in varstvo otroka v trajanju 260 dni, v obdobju od 13. 2. 2010 do 30. 10. 2010, in ji v času, ko je koristila starševski dopust in še en mesec potem, upoštevajoč določbo prvega odstavka 115. člena ZDR, ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pa je storila dne 18. 7. 2010, pri čemer je delovno razmerje oškodovanki poteklo z dnem 30. 10.2010. Navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb oškodovanke, sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju Pd 178/2010 z dne 22. 3. 2011, iz katere izhaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi oškodovanki nezakonita, pri čemer je ta sodba potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 613/11, kakor tudi na podlagi sklepov CSD Ljutomer z dne 19. 11. 2009 in 18. 12. 2009, iz katerih izhaja, da je oškodovanka upravičena do izrabe dopusta za nego in varstvo otroka s polno odsotnostjo z dela v trajanju od 13. 2. 2010 do 30. 10. 2010, pri čemer sta bili odločbi poslani tudi obdolženki, njun prejem pa je potrjen s podatki pošte (priloga C1 spisa).

10Pritožbena trditev, da obdolženka ni vedela, da je njena odpoved delovnega razmerja iz poslovnih razlogov oškodovanki nezakonita, ter da je ravnala v pravni zmoti, nima podlage v podatkih, zbranih v dokaznem postopku. Oškodovanka je obdolženko opozorila na odločbi centra za socialno delo, iz katerih izhaja, da je upravičena do porodniškega dopusta v trajanju od 31. 10. 2009 do 12. 2. 2010 ter do izrabe dopusta za nego in varstvo otroka v trajanju od 13. 2. 2010 do 30. 10. 2010, obdolženka pa je bila dolžna poznati delovnopravne predpise in jih je prav gotovo tudi poznala, saj se nanje v odpovedi delovnega razmerja oškodovanki (l. št. 57) tudi sklicuje. V pravni zmoti ravna samo tisti, kateremu je kljub njegovi pripravljenosti ravnati se po pravu, onemogočeno, da bi izpolnil tako obveznost in pravna zmota je podana zgolj takrat, ko bi v enakih razmerah do nje prišlo pri vsakomur in bi bila torej neizogibna. Okoliščina, da storilec le delno pozna pravno pravilo, ni nujno že upravičen razlog za pravno zmoto o celovitem pravnem pravilu, ker se od storilca, ki je delno poznal pravilo, utemeljeno sme pričakovati, da mora in more svoje pomanjkljivo znanje dopolniti¹. Na pravno zmoto bi se torej obdolženka lahko sklicevala zgolj, če iz upravičenih razlogov ne bi vedela, da je njeno ravnanje v nasprotju s pravom. Po določbi drugega odstavka 31. člena KZ-1 ni upravičenih razlogov za pravno zmoto, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju, ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. Obdolženka, ki je imela s.p. in je zaposlovala tri osebe, kot je sama navedla, je bila dolžna poznati delovnopravno zakonodajo, iz dejstev, da se je nanjo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi oškodovanke tudi sklicevala, ter da je pri pogodbi vztrajala kljub temu, da je bila s strani oškodovanke opozorjena na vsebino določbe prvega odstavka 115. člena ZDR, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je zavedala protipravnosti svojega dejanja in dejanje in je dejanje hotela storiti.

11Dejanje obdolženke, kot je opisano v izreku napadene sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 in pritožba nima prav, ko navaja, da je ravnanje obdolženke zgolj civilnopravne narave, da bi oškodovanka plačilo svojega zahtevka lahko dosegla drugim potem. Slednje je tudi v nasprotju s podatki kazenskega spisa, iz katerih izhaja, da je oškodovanka podala predlog za izvršbo in vložila tožbo na delovno sodišče, ki je odločilo tudi o njenem premoženjskem zahtevku, pa ji obdolžena škode, povzročene s kaznivim dejanjem, ni poravnala.

12Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, je pritožba, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

13Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne napada, pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo v tem delu preizkusilo po določbi 386. člena ZKP in ugotovilo, da ni nobenih razlogov za spremembo obdolženki izrečene kazenske sankcije v njeno korist. Prvostopno sodišče ji je namreč izreklo kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, z njo pa ji določilo najkrajšo možno preizkusno dobo in nizko kazen zapora, ki ustreza teži storjenega kaznivega dejanja, stopnji obdolženkine krivde, kakor tudi ugotovljenim olajševalnim okoliščinam.

14Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

15Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem splošnih del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 192.