VSL Sodba I Cpg 328/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 713,98 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 48.255,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2014 do plačila ter njen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov, tožeči stranki pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi niso sporna naslednja dejstva: tožena stranka je zamujala z izvedbo del; zamuda je bila tolikšna, da je imela tožeča stranka pravico pogodbeno kazen zaračunati v maksimalnem znesku; svojo namero, da bo toženi stranki pogodbeno kazen zaračunala, je tožeča stranka pravočasno notificirala. Med strankama je bilo sporno, kdaj je pogodbena kazen zapadla v plačilo oziroma kdaj je tožena stranka z njenim plačilom prišla v zamudo, tako da bi bila tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti.

6Pravdni stranki sta se za pogodbeno kazen za primer zamude pri izvedbi del (4. odstavek 251. člena Obligacijskega zakonika; OZ) dogovorili v 10. členu pogodbe, ki sta jo 18.2.2010 sklenili za izgradnjo športnega objekta pri V. V navedenem členu je določeno, da se pogodbena kazen obračuna pri končnem obračunu (2. odstavek 10. člena pogodbe). Zapisnik o končnem obračunu je bil sestavljen 18.12.2013, pri čemer znesek in zapadlost pogodbene kazni v njem nista določena. Tožeča stranka si je v tem zapisniku pridržala pravico preveriti upravičenost do pogodbene kazni, kar pa ne pomeni, da ni bila že takrat upravičena pogodbeno kazen zahtevati. Ni namreč potrebno, da se v izjavi o pridržanju pravice do pogodben kazni navede (natančno) višino pogodbene kazni, ki jo pogodbi zvesta stranka uveljavlja; zadošča, da jasno in nedvoumno izjavi, da vztraja pri pogodbeni kazni. Nenazadnje sta pravdni stranki določili tudi vse parametre za izračun, in sicer 5‰ (pet promilov) pogodbene cene za vsak dan zamude, največ 10% (deset odstotkov) od skupne vrednosti pogodbenih del (1. odstavek 10. člena pogodbe), tako da je bilo toženi stranki popolnoma jasno, koliko pogodbena kazen znaša.

7Pogodbena kazen varuje pogodbeno disciplino. Smisel zakonske določbe, da mora upnik dolžniku nemudoma ob izpolnitvi obveznosti sporočiti, ali uveljavlja pogodbeno kazen (5. odstavek 251. člena OZ), je v pravni varnosti dolžnika. Ta namreč ob upnikovem molku pri sprejemu obveznosti upravičeno sklepa, da se je upnik pogodbeni kazni odpovedal. Za pridobitev pravice uveljavljati pogodbeno kazen ne zadostuje, da je dolžnik opozorjen na možnost uveljavljanja pogodbene kazni, saj bi se s tem kršila pravna varnost dolžnika, ki tako ne more vedeti, ali bo sankcija sledila ali ne. Namen 5. odstavka 251. člena OZ je v tem, da pravočasno uveljavljanje zahteve za pogodbeno kazen odpravi negotovost, ali bo stranka, ki je zamudila, morala plačati še pogodbeno kazen (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, III Ips 66/2003 z dne 28.1.2004).

8Višje sodišče sicer pritrjuje stališču tožeče stranke (povzeto po sodbi Vrhovnega sodišča RS, III Ips 109/2001 z dne 6.6.2002), da lahko upnik izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni poda tudi prej, ne le ob prevzemu izpolnitve, pri čemer pa opozarja, da se slednje nanaša na situacijo, ko upnik v času, ko je dolžnik že v zamudi izjavi, da si to pravico pridržuje in mu je zato kasneje ni treba več ponavljati, ker je že z navedeno izjavo pridobil to pravico, za kar pa v tej zadevi ne gre. Ni namreč sporno, da je tožeča stranka že tekom gradnje večkrat navajala, da bo toženi stranki pogodbeno kazen zaračunala. Višje sodišče načeloma pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, in sicer, da so bile te izjave namenjene predvsem temu, da bi toženo stranko spodbujale oziroma silile k čimprejšnjemu zaključku del; šlo je torej za opozorila na možnost uveljavljanja pogodbene kazni, na kar bi lahko kazala tudi navedba v točki 4 zapisnika o končnem obračunu izvedenih del z dne 18.12.2013, kjer je navedeno, da je naročnik ugotovil zamudo pri izvedbi del, zato bo skladno z 10. členom Pogodbe z dne 18.2.2010 z aneksoma „preveril upravičenost do uveljavitve pogodbene kazni“. Ker pa v tej zadevi ni sporno, ali je tožeča stranka pogodbeno kazen zahtevala pravočasno in pravilno, pač pa, kdaj je tožena stranka s plačilom pogodbene kazni prišla v zamudo, se višje sodišče do pritožbenih navedb, v čem naj bi bilo ravnanje tožeče stranke v zvezi z uveljavljanjem pogodbene kazni pomanjkljivo oziroma nezadostno, ne opredeljuje. V postopku na prvi stopnji namreč ni bilo sporno, da si je tožeča stranka pravočasno pridržala pravico do pogodbene kazni.

9Upnik lahko zahteva pogodbeno kazen v času od zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti do njene izpolnitve. Kako in na kakšen način bo to pravico uveljavil (z direktnim zahtevkom do dolžnika, s pobotnim ugovorom, z ugovorom znižanja plačila dolžnikove terjatve in podobno), je stvar odločitve samega upnika. Od zahtevanega plačila pogodbene kazni naprej je dolžnik v zamudi, zato je od takrat dalje upnik upravičen tudi do zamudnih obresti od denarnega zneska zahtevane pogodbene kazni (299. člen OZ, prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 484/1995 z dne 12.12.1996). Tožeča stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni pojasnila, zakaj v skladu z napovedmi, da bo pogodbeno kazen zahtevala, na dolžnika ni naslovila nobenega zahtevka za plačilo, niti v obliki direktnega zahtevka oziroma računa niti z ugovorom znižanja plačila ali kakorkoli drugače, in to vse do 12.2.2014, ko je izstavila račun št. 1911-14-00067. V tem računu je kot datum zapadlosti navedla 14.3.2014 oziroma rok plačila 30 dni ter opozorila, da bo za nepravočasno plačilo pogodbene kazni zaračunala zamudne obresti. Šele s tem računom je tožeča stranka izrazila tudi zahtevo za plačilo zamudnih obresti za primer, da tožena stranka pogodbe kazni ne bi pravočasno plačala.

10V takem primeru, ko tožeča stranka – kljub temu, da bi plačilo pogodbene kazni v času od zamude z izpolnitvijo lahko kadarkoli zahtevala (z računom, pobotnim ugovorom, znižanjem plačila ali kakorkoli drugače), pa tega iz nepojasnjenega razloga ni storila vse do izdaje računa – ni mogoče pritrditi njenim navedbam, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom pogodbene kazni že 1.10.2011, to je dne, ki je bil določen kot datum dokončanja del. Tožeča stranka sicer ni bila dolžna izstaviti račun za plačilo pogodbene kazni, saj je za njeno upravičenost zadostovalo že dejstvo, da je tožena stranka z izpolnitvijo zamujala, toda brez direktnega zahtevka za plačilo, dolžnik v zamudo s plačilom ne more priti, v konkretnem primeru pa vsaj ne že na dan dokončanja del. Tožeča stranka ni izkazala, da bi od tožene stranke kadarkoli na kakršenkoli način (ustno, pisno, z izvensodnim opominom, z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti), zahtevala, naj izpolni svojo obveznost plačila pogodbene kazni, zaradi česar tožena stranka s plačilom pogodbene kazni ni mogla priti v zamudo (prim. 299. člen OZ). Višje sodišče ponovno opozarja, da v tem sporu ne gre za vprašanje, ali je tožena stranka pogodbeno kazen dolžna plačati ali ne, pač pa za vprašanje, ali je bila s plačilom pogodbene kazni v zamudi in od kdaj, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje. Prav tako opozarja, da ni jasno, zakaj je tožeča stranka – če je štela, da računa ni bila dolžna izdati in je tožena stranka s plačilom pogodbene kazni v vsakem primeru v zamudi že od 1.10.2011 – račun 12.2.2014 (to je po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko, ki se je začel 9.1.2014) vendarle izdala in v njem navedla rok, do katerega je treba pogodbeno kazen plačati, z opozorilom, da bo po tem datumu zaračunala tudi zakonske zamudne obresti. Tega tožeča stranka ni pojasnila niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi. Pravilna je zato odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka s plačilom pogodbene kazni ni bila v zamudi pred datumom, ki ga je kot rok plačila pogodbene kazni navedla tožeča stranka sama.

11Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.