VSL Sklep II Cp 1172/2018

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se tožencu kot direktorju in edinemu lastniku družbe M. d.o.o. oziroma katerikoli tretji fizični ali pravni osebi prepove odsvojitev in obremenitev 100% poslovnega deleža te družbe v korist tožnice, do pravnomočne rešitve tega postopka in še za čas 60 dni po pravnomočnosti postopka in se v sodnem registru odredi izvedba predlaganega vpisa; da se tožencu kot direktorju navedene družbe oziroma katerikoli tretji fizični ali pravni osebi, v zavarovanje zahtevka tožnice, prepove obremenitev in odtujitev nepremičnin (kot so razvidne iz tega dela izreka sklepa); da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Jesenicah pri navedenih nepremičninah zaznamuje izdana začasna odredba v korist tožnice; da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve; da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka zavarovanja z začasno odredbo.

2Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče ugotovilo verjetnost obstoja terjatve, zaključilo pa, da tožnica ni verjetno izkazala obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Izpostavlja, da je toženec edini družbenik družbe M. d.o.o. in njen edini zakoniti zastopnik, tako da lahko neovirano razpolaga s premoženjem te družbe, ki pa predstavlja skupno premoženje. Toženec z izdajo začasne odredbe ne more biti oškodovan, lahko pa znatno oškoduje tožnico v primeru njene neizdaje. Ne samo nepremičnine, tudi samo družbo lahko toženec kadarkoli proda. Sodišče bi moralo navedeno upoštevati, ne pa, da se drži le zakonskih določil. Obstoji velika nevarnost, da bo sedaj, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, toženec odtujil velik del premoženja družbe, ki sta ga bivša zakonca ustvarila skupaj v času trajanja zakonske zveze. Sodišče nepravilno ugotavlja, da družba ni stranka postopka. Tožnica je pojasnila, da je toženec že prodajal skupno premoženje, in obstoji velika in upravičena bojazen, da bo s tem nadaljeval (lahko tudi samo fiktivno, z namenom, da oškoduje tožnico). Tožnici bo tako nastala nenadomestljiva škoda, ki je ne bo mogoče popraviti. Če pa ima toženec poštene namene, mu s predlagano začasno odredbo ne bo nastala nobena škoda. Še vedno bo lahko oddajal v najem vse apartmaje.

3Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Tožnica od sodišča zahteva ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank 100% poslovni delež družbe M. d.o.o. in premoženje te družbe, z deležem pravdnih strank vsakega do 1/2; da odloči, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 192.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2017 dalje (iz naslova vrednosti poslovnega deleža) ter znesek 300.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2017 dalje (iz naslova že prodanih apartmajev), oboje v roku 15 dni. V zavarovanje zahtevkov je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se tožencu kot direktorju in edinemu lastniku navedene družbe oziroma katerikoli drugi osebi, prepove odsvojitev in obremenitev poslovnega deleža družbe, kakor tudi obremenitev in odtujitev nepremičnin v lasti te družbe.

6Sodišče prve stopnje je predlog utemeljeno zavrnilo (270, 272. člen ZIZ). Pravilno je pojasnilo, da v skupno premoženje pravdnih strank lahko spada le poslovni delež v družbi, ne pa premoženje te družbe ali pa sama družba, ki je samostojen pravni subjekt, ločen od toženca¹ in da v posledici tožnici ni uspelo niti s stopnjo verjetnosti izkazati tožbenega zahtevka na ugotovitev, da premoženje družbe sodi v skupno premoženje pravdnih strank (in ne tožbenega zahtevka na izplačilo zneskov, ki naj bi jih toženec že pridobil s prodajo dela nepremičnin v lasti te družbe). Tožnica s predlogom za izdajo začasne odredbe predlaga prepoved obremenitve in odsvojitve nepremičnin v lasti družbe, ki ne predstavljajo skupnega premoženja pravdnih strank, niti družba ni stranka tega postopka niti tožnica ne pojasni, kako naj bi morebitno odtujevanje nepremičnin vplivalo na poslovni delež, glede katerega pa je nedvomno, najmanj s stopnjo verjetnosti, izkazala, da sodi v skupno premoženje. V zvezi s poslovnim deležem pa tožnica ni podala prav nobenih navedb glede subjektivne ali objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena, 1.alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Sklicevala se je le na prodajo nepremičnin (apartmajev) v lasti družbe. O tem, da bi toženec s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ) ni mogoče govoriti. Da z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, pa je glede poslovnega deleža podala le pavšalne in nekonkretizirane navedbe (tako v predlogu, kot v pritožbi)², kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

7Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

¹ Primerjaj odločbe VSRS II Ips 905/2008, VSL I Cp 3151/2010, II Cp 1067/2013.
² Konkretno se je sklicevala le na preteklo in s tem grozeče nadaljnjo odtujevanje nepremičnin v lasti družbe.