VSL Sklep V Cpg 471/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženi stranki prepovedala kakršnakoli uporaba znamke "B.", št. 201770914, registrirane pri Uradu RS za intelektualno lastnino za izdelke in storitve v razredih 16, 35, 38, 41 in 42, zlasti, da je dolžna tožena stranka umakniti vse obstoječe objave, v katerih znamko uporablja v nazivu svoje predstave ter vse promocijsko in tržno blago, ki je označeno s to znamko, zlasti torbe, značke, majice, vino in podobno. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog za plačilo denarne kazni v višini 1.000,00 EUR za vsakokratno kršitev prepovedi uporabe znamke ter zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavarovanja.

2Presodilo je, da tožeča stranka ni z verjetnostjo izkazala, da bi ji brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda in tudi ne, da bi bile neugodne posledice, ki bi brez izdane začasne odredbe nastale za tožečo stranko hujše kot neugodne posledice, ki bi nastale toženi stranki, če bi bila izdana neutemeljena začasna odredba (točki b) in c) drugega odstavka 123. člena Zakona o industrijski lastnini, v nadaljevanju ZIL-1).

3Proti sklepu je pritožbo vložila tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in 123. členom ZIL-1. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Zahtevala je še povrnitev stroškov postopka zavarovanja.

4Pritožnica v pritožbi navaja:

- Da je sodišče je prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo vseh dejavnikov pri vrednotenju škode, ki nastaja tožeči stranki. Prezrlo je trditve tožeče stranke, da je načrtovala uporabo znamke B. tudi za lastne potrebe in je v predlogu pogodbe, ki jo je poslala toženi stranki, zahtevala, da je v primeru uporabe znamke potrebno navajati tudi ime tožeče stranke kot imetnice znamke. Tožeča stranka znamke „B.“ ni vrednotila zgolj materialno, temveč je imela znamka zanjo globlji pomen. Tožeča stranka je želela poudariti mehke dele znamke, kot so vrednote, stališča, temperament, značaj in slog. Sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo moralne komponente znamke in se do teh trditev tožeče stranke ni opredelilo. Zato ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP.

- Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s kreditom v višini 150.000,00 EUR. Da je tožeča stranka kredit najela za namen izvedbe muzikala B. izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 16. 6. 2017, iz katerega izhajajo pogoji, ki jih je A. sporočila tožeči stranki, med drugim 60.000 USD avansa ob podpisu pogodbe. Zmotno je presodilo tudi ponudbo za nabavo promocijskega materiala pri družbi P. d. o. o., saj se ponudba izrecno nanaša na tisk promo materialov „za projekt B.“.

- Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sama povzročila nastop okoliščin, ko gre z verjetnostjo sklepati, da bi v primeru izdaje začasne odredbe toženi stranki nastale hujše, neugodne posledice, kot tožeči stranki brez izdaje začasne odredbe. Licenca pravic na muzikalu G. ne predpisuje imena muzikala G., ki ga prejemnik uporablja v državi izvedbe muzikala, temveč prejemniku licence naroča, da si to ime izbere sam. Tožeča stranka je za kršitev izvedela šele 28. 2. 2018 in je predlog za izdajo začasne odredbe vložila 1. 3. 2018. V predlogu je poudarila, da je treba v obravnavanem primeru odločiti brez obravnave, še preden tožena stranka začne s promocijo prodaje kart in podobno. Zato je argumentacija sodišča prve stopnje glede na navedene okoliščine absurdna. Tožena stranka v zvezi s prijavo znamke tožeče stranke ni vložila ugovora zoper registracijo znamke, kar bi lahko storila v roku treh mesecev po objavi. Zato ji je mogoče očitati hudo malomarnost pri poslovanju in kršitev pravic iz blagovne znamke, saj ni preverila ali je naziv, ki si ga je izbrala za ime predstave, že zaščiten kot znamka.

- Tožena stranka škode, ki naj bi ji nastajala, ni izkazala. Predložila je zgolj članke, ki pa ne izkazujejo nastanka kakršnihkoli stroškov. Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe vstopnice še niso bile v prodaji, prav tako pa v javnosti še ni bilo plakatov in letakov. Promocijski materiali, dani novinarjem, ki so se udeležili novinarske konference 28. 2. 2018 ne morejo predstavljati takšne vrednosti, da bi zaradi kasneje izkazane neutemeljenosti izdane začasne odredbe tožena stranka trpela hujše neugodne posledice, kot tožeča stranka v primeru neizdaje začasne odredbe. Ker pa je bil sklep izdan šele 12. 4. 2018, pa so se v tem času vstopnice že začele prodajati, čemur bi se tožena stranka lahko izognila, saj je bila o predlogu in tožbi tožeče stranke v tem času že seznanjena. Zato je tožena stranka tista, ki je povzročila nastop okoliščin, ki ji prinašajo hujše potencialne neugodne posledice in ne tožeča stranka, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

- Sodišče prve stopnje ni podalo ustrezne dokazne ocene, saj je sledilo zgolj navedbam tožene stranke, medtem ko navedbam in dokazom tožeče stranke ni sledilo, pri tem pa ni navedlo, zakaj smatra dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, kot neverodostojne, navedbe in dokaze tožene stranke pa kot verodostojne.

5Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba ni utemeljena.

7Zmotno je prepričanje pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje začasno odredbo v obravnavanem primeru izdati v najkrajšem možnem času brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja nasprotne stranke. Po tretjem odstavku 123. člena ZIL-1 so za primer, ko predlagatelj zahteva izdajo začasne odredbe brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja nasprotne stranke, predpisani dodatni pogoji. Predlagatelj mora izkazati za verjetno, da bi kakršnokoli odlašanje z izdajo začasne odredbe povzročilo imetniku nastanek težko nadomestljive škode. Tožeča stranka je sicer v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da je pomembno, da se začasno odredbo izda takoj ter s tem omeji škoda, ki že nastaja in tudi še bo nastala tožeči stranki. Ker pa trditev o težko nadomestljivi škodi v primeru odlašanja pri izdaji začasne odredbe ni konkretizirala, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za izdajo začasne odredbe vročilo toženi stranki v odgovor.

8V skladu z drugim odstavkom 121.a člena ZIL-1 je kršilec znamke dolžan plačati imetniku pravice odškodnino, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v obsegu, ki je enak dogovorjeni ali običajni licenčini.

9Sodišče prve stopnje je verjetno višino škode, ki naj bi nastajala tožeči stranki zaradi kršitve znamke, ugotavljalo na podlagi ponudbe tožeče stranke za podpis pogodbe o uporabi znamke z dne 28. 2. 2018. Na navedeni podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, kolikšna naj bi bila višina materialne škode, ki bi jo zaradi kršitve blagovne znamke utrpela tožeča stranka ter presodilo, da gre za reverzibilno škodo. Postopalo je pravilno. Licenčnina, ki jo je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, predstavlja odmeno za uporabo znamke, ki bi jo imetnik znamke prejemal od kršilca v primeru pogodbene rabe pravice, s tem pa tudi obseg škode, ki bi jo v primeru kršitve znamke utrpela tožeča stranka.

10Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni verjetno izkazala, da je najela kredit v višini 150.000,00 EUR in da so ji nastali stroški za promocijski material po ponudbi P. d. o. o.. Ker gre za pretekle dogodke, bi tožeča stranka nastanek navedene škode verjetno izkazala le, če bi predložila listine iz katerih bi izhajalo, da je sredstva prejela oziroma plačala. Listine iz katerih izhaja le možnost nastanka navedenih stroškov, za verjetnost obstoja terjatve ne zadošča. Dokazov v tej smeri pa tožeča stranka ni predložila.

11Pritožnica s trditvami, da je kljub ponudbi toženi stranki še vedno načrtovala uporabo znamke B. za lastne potrebe ter, da je s pogodbo zahtevala, da je v primeru uporabe znamke potrebno navajati tudi ime tožeče stranke kot imetnice znamke, verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode ne more izkazati, zato izpodbijani sklep ni obremenjen s pomanjkanjem razlogov o odločilnih dejstvih, kot navaja pritožnica. Trditve tožeče stranke glede mehkih delov znamke in njenega globljega pomena je smiselno mogoče razumeti kot zatrjevanje nastanka nematerialne škode, ki naj bi ji nastajala v zvezi z okrnitvijo razlikovalnega učinka in ugleda znamke. Ker tožeča stranka znamke še ni uporabljala in znamka ni zaživela, ne more priti do okrnitve njenega ugleda oziroma težko nadomestljive škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela na tej podlagi. Dejstvo, da je znamko nameravala uporabljati s svojim imenom, ki je javnosti poznano kot ime uveljavljenega organizatorja kulturnih prireditev, pa v zvezi z razlikovalnim učinkom obravnavane znamke ni odločilno.

12Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje o reverzibilnosti škode, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi morebitne kršitve njenih pravic.

13V zvezi s presojo nastanka težko nadomestljive škode in tehtanjem neugodnih posledic za pravdni stranki tudi ni pomembna kronologija dogodkov, na katero se sklicuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje, kot že rečeno, ni bilo dolžno izdati začasne odredbe v postopku ex parte, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji. Tudi s sklicevanjem na malomarnost tožene stranke, ki da ni ugovarjala prijavi registracije znamke tožeče stranke, tožeča stranka s pritožbo ne more uspeti. Slednje na odločitev v obravnavanem primeru nima nobenega vpliva.

14Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi morala tožena stranka izkazati, da ji že nastajajo stroški zaradi ponovnega tiskanja vstopnic, plakatov in letakov, izdelavo novega promocijskega blaga in podobno. Ta škoda bi toženi stranki nastala šele, če bi bila predlagana začasna odredba izdana. Za presojo verjetnosti nastanka te škode zadošča ugotovitev, da je tožena stranka v času, ko je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe, že začela prodajati vstopnice in razpolagala s promocijskim materialom, kar pa med strankama ni bilo sporno, saj je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe na strani 6 sama navajala, da tožena stranka že trži izdelke označene z njeno znamko in da se bo prodaja vstopnic začela 5. marca 2018. Pri tehtanju težko nadomestljive škode, ki nastane eni in drugi stranki, se upošteva škoda, ki bi utegnila nastati, če bi začasna odredba bila izdana oziroma če ne bi bila izdana.

15Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do odločilnih dejstev in svojo obrazložitev ustrezno utemeljilo. Pavšalni pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje sledilo le trditvam in dokazom tožene stranke, ter povsem prezrlo trditve in dokaze tožeče stranke, ne držijo.

16Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 123. členom ZIL -1 in 15. členom ZIZ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do končne odločitve v sporu (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 123.členom ZIL-1 in 15.členom ZIZ).