VSC Sklep Cpg 4/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 767/2015 z dne 28.9.2017 izreklo: ″Zahtevek tožeče stranke, da je drugotožena stranka solidarno dolžna plačati tožeči stranki znesek 468.203,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: [...] dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo, se v celoti zavrne kot neutemeljen. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki poravnati nastale pravdne stroške v skupnem znesku 8.201,45 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.″

2Zoper sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitve ustavnih pravic ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov prvostopnega in pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka, v odločbi o njihovi odmeri dalje do plačila.

3Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

4Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila.

5V odgovoru na pritožbo meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne

6Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7Pritožba je utemeljena.

8Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi najprej pojasni, da je v sporni zadevi razsojeno s sodbo II Pg 499/2010 z dne 20.10.2014, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke zoper prvo toženo stranko (... d.o.o.) in drugotoženo stranko (P. D.) v višini 468.203,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, za znesek 35.134,80 EUR pa zahtevek zavrnilo, prav tako pa tudi zavrnilo zahtevek zoper tretjetoženo stranko (C. T.) v celoti. Zoper sodbo sta se pritožili prva in drugotožena stranka in pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Cpg 120/2015 z dne 24.9.2015 pritožbi delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo v delu, ki se je nanašal na tek obresti, v preostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka glede prvotoženke potrdilo, medtem ko je pritožbi drugotožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki glede drugega toženca razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper zavrnilni del I. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje pa je prvotožena stranka vložila revizijo in v zvezi z revizijo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo III Ips 36/2016 z dne 13.6.2017 revizijo zavrnilo.

9Tako se je v ponovljenem postopku odločalo glede drugotožene stranke.

10Sodišče prve stopnje je povzelo dosedanji potek postopka in ugotovitve v tem postopku: (-) tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala povračilo škode, ki je nastala pri pridobivanju uporabnega dovoljenja za bencinski servis L., odškodninsko odgovornost prvotoženke je utemeljevala na njeni kršitvi pogodbenih obveznosti po sklenjeni kupoprodajni predpogodbi št.... z dne 25.7.2007 in prodajni pogodbi št.... z dne 13.8.2008, drugotožencu, ki je bil zaposlen pri prvotoženki, pa je očitala, da je kršil svoje dolžnosti odgovornega nadzornika gradnje in da je brez podlage preklical izjavo o zanesljivosti objekta L.; (-) da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta tožeča stranka kot kupec in prvotožena stranka kot prodajalka 25.7.2007 sklenila kupoprodajno predpogodbo št. ... (v nadaljevanju: predpogodba), na podlagi katere je prvotožena stranka zgradila za tožečo stranko bencinski servis na lokaciji L., zavezala se je izvesti tudi tehnični pregled ter pridobiti uporabno dovoljenje za objekt, usklajen z opremo, ki jo dobavi kupec, nadalje sta se stranki dogovorili, da se za vsa dodatna dela in večjo površino parcele, ki niso zajete v predpogodbi, sklene aneks k tej pogodbi; (-) da sta dne 13.8.2008 tožeča stranka kot kupec in prvotožena stranka kot prodajalka sklenili prodajno pogodbo št.... (v nadaljevanju: pogodba), na podlagi katere je prodajalka prodala in izročila kupcu v njegovo takojšnjo last, posest in uživanje nepremičnino (bencinski servis) z vsemi pravicami in dolžnostmi za dogovorjeno kupnino v znesku 955.200,00 EUR brez DDV in je ta znesek predstavljal dokončno obveznost kupca po pogodbi in po predpogodbi, ki je postala sestavni del te pogodbe; (-) da je nesporno tudi, da prvotožena stranka uporabnega dovoljenja ni pridobila; (-) da bi po odločbi Upravne enote Žalec z dne 17.4.2008 prvotožena stranka morala kot investitor odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene ob tehničnem pregledu, a jih ni; (-) da se tudi na pisne pozive tožeče stranke za odpravo pomanjkljivosti prvotožena stranka ni odzvala, saj ni imela urejenega pogodbenega razmerja z izvajalcem gradbenih del za bencinski servis L. in ji ta ni želel izročiti dopolnjene PID dokumentacije; (-) da se je prvotožena stranka v pravdnem postopku sklicevala na ponarejeno lažno dokumentacijo, pri čemer ta v kazenskem postopku kot takšna ni bila ugotovljena; (-) da je v revizijskem postopku bilo ugotovljeno, da revizijski ugovor prvotožene stranke ni utemeljen in je revizijsko sodišče pritrdilo sodiščema nižjih stopenj, da je bila pogodbena dolžnost prvotožene stranke, da pridobi uporabno dovoljenje in s tem v zvezi priskrbi in v spis vloži vso potrebno dokumentacijo in če je bila dokumentacija tožeče stranke nepravilna, bi si kot vlagateljica zahteve za pridobitev uporabnega dovoljenja morala prizadevati za pridobitev ustrezne dokumentacije; (-) da je revizijsko sodišče tudi ocenilo, da na prevzeto obveznost prvotožene stranke kot investitorja, da kot investitor pridobi uporabno dovoljenje za objekt, ne more vplivati zatrjevano ravnanje tožeče stranke, ki naj bi s protipravnimi ravnanji posegla v zemljišče prvotožene stranke, saj tudi če bi res bilo tako, bi morala prvotožena stranka drugače ravnati za zaščito svojih interesov in uporabiti druga pravna sredstva in da je revizijsko sodišče tudi ocenilo, da je neuspešno sklicevanje revizije na obveznost tožeče stranke, da skladno z zahtevo Elektra Celje d.d. zgradi 20kV daljnovod, saj je v postopku bilo ugotovljeno, da je bila ta obveznost izpolnjena in da zaradi manjše napake v izrisu poteka NN priključka ni le ta predstavljala večjega zastoja v postopku, posledično pa tudi ne more razbremeniti odgovornosti prvotožene stranke zaradi njenega ravnanja v postopku pridobivanja uporabnega dovoljenja in je prvotožena stranka kršila pogodbene obveznosti zaradi katerih je tožeči stranki nastala prisojena škoda.

11Sodišče prve stopnje je glede drugotožene stranke, sedaj še edine tožene stranke ugotovilo: (-) da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec 29.1.2010 preklical svojo že podano izjavo o zanesljivosti objekta iz leta 2008; (-) da je toženec preklic izjave utemeljeval z obrazložitvijo, da bi drugače sam odgovarjal za svoje ravnanje pred disciplinskimi organi IZS in če tega ne bi storil bi tudi ogrozil svojo licenco in dejavnost, saj je kot odgovorni nadzornik preklic izjave o zanesljivosti podal kot nadzornik in tudi v imenu družbe ... d.o.o., saj sta nadzor opravljala skupaj; (-) da je tožeča stranka vztrajala pri odgovornosti toženca iz razloga, da svojih obveznosti, ki jih je imel v vlogi odgovornega nadzornika, ni izpolnil, ampak je preklical svojo že podano izjavo o zanesljivosti objekta, čeprav za to ni imel prav nobene podlage in trdila, da je iz predloženih dokazov jasno razvidno, da so bile aktivnosti toženca usmerjene v to, da se uporabno dovoljenje ne izda ter se s tem povzroči škoda tožeči stranki, zadnje tako dejanje toženca pa je bilo preklic izjave o zanesljivosti za objekt L., objavljen v Uradnem listu RS št. 19/2010 z dne 12.3.2010, za katero odgovarja v skladu z drugim odstavkom 147. člena OZ neposredno, ker jo je povzročil namenoma; (-) da ni dvoma, da je toženec preklical izjavo o zanesljivosti za objekt L., kar je utemeljeval s tem, da je tožeča stranka v upravnem postopku pridobivanja uporabnega dovoljenja predložila ponarejene in lažne dokumente in zaradi njegovega ugleda kot nadzornega organa, kar v kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno.

12Sodišče prve stopnje je glede obstoja odškodninske odgovornosti razlogovalo, da morajo zanjo biti podani vsi elementi civilnega delikta: protipravno dejanje, škodna posledica zaradi takšnega protipravnega dejanja in pa vzročna zveza med tem protipravnim dejanjem in pa škodno posledico.

13Sodišče prve stopnje je presodilo, da preklic izjave ni v vzročni zvezi z vtoževano škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki in presodilo, da to izhaja iz izpovedbe priče S. R., ki je izpovedal, da je bil sicer seznanjen s preklicem izjave o zanesljivosti s strani D. P., vendar ko je enkrat takšna izjava dana, je ni več mogoče preklicati in tudi priča U. R. je izpovedal, da ni posegal v izjavo o zanesljivosti, dano s strani toženca, ki pa je izpovedal, da je kasneje bilo njegovo pooblastilo za nadzornika za kasneje izvedena dela preklicano, kar je potrdila tudi priča J. D. (zaposlen pri ..), ki je menil, da je bila pravica njegovega podjetja, ko je postal stranka postopka in zemljiškoknjižni lastnik objekta, da imenuje svojega nadzornika.

14Sodišče prve stopnje je povzelo, da je pritožbeno sodišče v svoji odločbi opozorilo, da so zaključki prvostopenjskega sodišča (v prvem sojenju) sami s sabo v nasprotju, kolikor je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je preklic izjave o zanesljivosti objekta s strani toženca vplival na nastanek škode tožeči stranki, čeprav je sočasno ugotovilo, da pa je upravni organ upošteval izjavo Dušana Pavčnika o zanesljivosti objekta , ki jo je res kasneje umaknil medtem, ko je za kasneje izvedena dela tožeča stranka predložila novo dokazilo o zanesljivosti, kar je potrdila tudi priča R..

15Ob takšnem dejanskem stanju, ko je ugotovljeno, da preklic izjave ni imel vpliva na že izvedena dela, saj je upravna enota štela kot da preklica ni bilo, kar je potrdil tudi priča S. R., po stališču sodišča prve stopnje na podlagi ravnanja toženca s preklicem izjave o zanesljivosti objekta ni nastala posebna škoda, zato preklic izjave ni mogoče šteti kot tisto škodno dejanje, ki je povzročilo tožeči stranki škodo , ki jo vtožuje v tem postopku.

16Sodišče prve stopnje je presodilo, da niso podani pogoji za direktni zahtevek tožeče stranke do tožene stranke po drugem odstavku 147. člena OZ in je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo v celoti ter ji naložilo povračilo stroškov postopka.

17Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljeno stališče pritožbe, da je s tem, ko je v sodbo pritožbenega sodišča Cpg 120/2015 z dne 24.9.2015 v točki 7 povzeto ugotovljeno dejansko stanje v sporni zadevi in iz katerega izhaja ravnanje toženih strank, že pravnomočno odločeno tudi o odškodninski odgovornosti prvo tožene stranke po določbi 147.člena OZ in ko je temu tako, bi v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje smelo presojati le še o edinem nerazrešenem pravnem vprašanju, to je obstoju odgovornosti delavca, sedaj edinega toženca , na podlagi drugega odstavka 147. člena OZ.

18Pritožba tako navaja, da je sodišče prve stopnje v prvem sojenju ugotovilo, da je drugo tožena stranka (sedaj edini toženec) preklicala izjavo zato, da bi lahko prvo tožena stranka dosegla svoj interes, to pa je plačilo dodatnih del, ki so bila sporna, pri tem pa D. P. ni trdil, da jo je preklical po navodilu delodajalca - prvo tožene stranke, zato tožeča stranka upravičeno zahteva povrnitev škode od prvo tožene stranke, pri kateri je bila drugo tožena stranka zaposlena in od drugo tožene stranke neposredno (prvi in drugi odstavek 147. člena OZ).

19Glede na prej povzeto, pritožba trdi, da je potrebno opredeliti identiteto tožbenega zahtevka in meni, da je vsekakor pravilno in nesporno stališče civilno procesne teorije, da pravnomočnost zajema le izrek sodne odločbe, toda ne gre spregledati, kaj obsega domet izreka v pomenskem (materialnem oziroma vsebinskem) pomenu in v konkretnem primeru izrek v vsebinskem pomenu ne obsega le gramatikalne dikcije oziroma besednega zapisa, temveč tudi dejansko podlago sodbe. V kolikor je glede določenega zahtevka na določeni dejanski podlagi enkrat pravnomočno odločeno, je slednje obseženo s kakovostjo pravnomočnosti kot negativne procesne predpostavke in velja prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (enakem zahtevku, ki temelji na enaki relevantni dejanski podlagi).

20Pritožba meni, da glede na okoliščino, da je v konkretnem primeru preklic izjave o zanesljivosti skupaj z dodatnimi dopisi D. P. zajet v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, ki konstituira odškodninsko odgovornost njegovega delodajalca, po presoji tožeče stranke ponovno odločanje o posameznih predpostavkah odškodninske odgovornosti (škoda, vzročna zveza kot izhaja iz izpodbijane sodbe), v nasprotju s prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari. O tem, ali je (tudi) v posledici preklica izjave o zanesljivosti podane s strani delavca podana odškodninska odgovornost delodajalca je že pravnomočno odločeno. V dometu obstoječe dejanske podlage gre namreč za res iudicata oziroma za pravnomočno razsojeno stvar. Pritožnik pri tem navaja, da so sodišča s kršitvijo pravil o ne bis in idem posegla v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

21Pritožba zmotno meni, da je o odškodninski odgovornosti delodajalca že pravnomočno odločeno, saj je kot materialno pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti prvotožene stranke s sodbo pritožbenega sodišča in nato potrjeno z revizijsko sodbo bila upoštevana in presojana poslovna odškodninska odgovornost (25. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča in 18.točka obrazložitve revizije) skladno z določbo 239. člena OZ.

22Ker ni bilo pravnomočno presojana odgovornost prvotožene stranke po 147.členu OZ¹, pritožba zmotno trdi, da je že pravnomočno odločeno o odškodninski odgovornosti delodajalca in da bi zato sodišče prve stopnje smelo presojati le o obstoju odgovornosti toženca kot delavca glede na drugi odstavek 147.člena OZ.

23Odgovornost delodajalca in delavca po 147.členu OZ nista akcesorni, temveč je delodajalčeva odgovornost samostojna in ni odvisna od obstoja odškodninske odgovornosti delavca in v določbi 147.člena OZ ni podlage za sklepanje, da je delodajalčeva odgovornost delavčevi akcesorna².

24Ker je glede na prej navedeno posebej ugotavljati odgovornost tako delodajalca kot delavca in ker o delodajalčevi odgovornosti po 147.členu OZ ni bilo presojano, ne moremo govoriti o pravnomočno odločeni zadevi, prav tako pa samostojna odgovornost delavca zahteva, da se vsi elementi civilnega delikta zatrjujejo in ugotavljajo posebej v razmerju do delavca.

25Tako se pritožba v delu, kolikor se zatrjuje obstoj pravnomočnosti odločitve glede delodajalca in s tem obstoj pravnomočnosti vseh elementov civilnega delikta sedaj toženca pokaže kot neutemeljena in tožeči stranki ni kršena pravica po 23.členu Ustave RS, s tem ko je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljalo obstoj elementov civilnega delikta.

26Prav pa ima pritožba, da se sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku sploh ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da je tožena stranka zatrjevano škodo povzročila ne le s preklicem izjave o skladnosti objekta temveč tudi z dopisi , ki jih je pošiljala v letu 2009, ki jih pritožba konkretno povzema.

27Pritožba ima prav, da je s tem, ko se ni opredelilo glede vpliva teh dopisov na nastalo škodo, tožečo stranko prikrajšalo v pravici do izjasnitve in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

28Ker je glede obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke, kot jo je zatrjevala tožeča stranka, odločilno, da se presodijo vse trditve tožeče stranke in zanje ponujeni dokazi (tudi trditve tožeče stranke v njeni vlogi z dne 15.6.2013 - razširitev tožbe) in šele potem presoja zatrjevana odškodninska odgovornost tožene stranke, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo (očitno zato, ker v prvem sojenju ni bilo pritožbe tožeče stranke, da bi na to opozorila, saj je bilo v prvem sojenju presojan le preklic izjave), je bilo pritožbi ugoditi že iz tega razloga, ne da bi se pritožbeno sodišče izjasnjevalo o drugih pritožbenih navedbah.

29Tako je bilo pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj pritožbeno sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more odpraviti samo (sodišče prve stopnje se doslej v postopku sploh ni opredelilo do vseh pravno relevantnih trditev tožeče stranke) (354.člen ZPP). Odločitvi o glavni stvari je sledila odločitev glede stroškov postopka.

30Odločitev glede pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

31V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do vseh trditev pravdnih strank glede zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke po drugem odstavku 147. člena OZ in natančno presodi vse že izvedene dokaze in katerega od njih po potrebi dopolni, če bo ocenilo, da je to nujno za pravilno uporabo materialnega prava glede obstoja vseh elementov civilnega delikta in glede obstoja naklepnega ravnanja tožene stranke. Glede na presojo v ponovljenem postopku naj skrbno obrazloži tudi odločitev glede stroškov postopka.

¹ Določba 147.člena OZ se glasi:“(1) Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. (2) Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma. [...]
² Primerjaj D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik ( splošni del) s komentarjem, 1.knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 840