VSL Sodba I Cp 11/2018

I.

II. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se I. in V. točka izreka sodbe sedaj glasita:

„I. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 do dne plačila se zavrne.

V. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.214,90 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

III. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 3.704,98 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo prvo toženi stranki (v nadaljevanju: prvotoženec) v plačilo znesek 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 dalje do plačila (točka I. izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) od prvotoženca več ali drugače (plačilo zneska 65.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II. izreka), v celoti pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženca (točka III. izreka) in tretjetoženko (točka IV. izreka). Stroške postopka v znesku 4.875,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od dneva poteka paricijskega roka do dneva plačila, je naložilo v plačilo prvotožencu (točka V. izreka).

2Proti I. in V. točki sodbe vlaga pritožbo prvotoženec, s katero uveljavlja vse formalne pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Navaja, da se sodišče glede vprašanja požara sklicuje na izvedeniško mnenje dr. F. D., v katerem je le-ta navedel, da ne more ugotoviti pravega vzroka oziroma zanesljivega vzroka požara, ki se je zgodil na objektu v noči iz 31. 12. 2012 na 1. 1. 2013. Izvedenec je izrecno navedel, da se je ogenj lahko pojavil zaradi namernega požiga ali zaradi človeške malomarnosti. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da v tem postopku zadostuje ugotovitev, da je požar povzročilo pirotehnično sredstvo. Ker je tak sodni zaključek v izrecnem nasprotju z izvedeniškim mnenjem, gre za bistveno kršitev določb postopka, saj so povzetki sodišča, da naj bi požar povzročila pirotehnična sredstva v nasprotju z izvedenčevimi ugotovitvami. Nenavadno je tudi, zakaj sodišče takšen zaključek napravi ob ugotovitvi, ki izhaja iz poročila policije, ki pravi, da le-tej ni uspelo odkriti storilca kaznivega dejanja splošne nevarnosti s požarom, in da naj bi do požara prišlo zaradi uporabe pirotehničnih predmetov, izvedenec pa je izrecno povedal, da raketa ni mogla prebiti opečnatega strešnika. Izvedenec je v svojem izvedeniškem mnenju omenil možnost povzročitve požara tudi na nedopusten in nedovoljen način, torej da je požar bil podtaknjen. Sodišče takšno možno razlago izvedenca zavrača in izključuje dopustnost takšnega odgovora, češ da izvedenec ni pristojen podajati ocene o možnem namernem požigu. Sodišče navaja, da izvedenec takšne naloge ni imel, kar pa ne drži. V sklepu, ki ga je sodišče izdalo in v katerem je zaobseglo naloge izvedenca, obstoji zahteva, da naj izvedence pojasni, kaj je povzročilo požar na objektu inkriminiranega dne. Prvotoženec nadalje navaja, da avtomobila, ki ga je pripeljal tožnik, ni prejel v hrambo. Res je sicer tožnik avto pri njem pustil, vendar zato, da ga bo prvotoženec obdelal v skladu z dogovorom o podjemu, torej opravil tapetniška dela v notranjosti avtomobila. Hramba ni bila odplačna in se o hrambi stranki sploh nista dogovarjali. Sodišče najde odgovornost za škodo v prvem odstavku 731. člena OZ in prvotožencu očita, da vozila ni shranil v zidan in zaprt objekt v katerem bi edino bila zagotovljena ognjevarnost. Prvotoženec v pritožbi opozarja, da takšnega prostora nima. Ima delavnico, v kateri opravlja tapetniška dela, vendar v to delavnico ne gre niti manjši avtomobil, ne pa avtomobil takšne veličine kot je bil tožnikov. Tožnik je bil natančno seznanjen z obsegom in standardom prostorov. V prostor pod kozolcem je avto postavil tožnik sam, zavedajoč se, da je ta prostor odprt, da ima vanj dostop vsakdo, saj zemljišče na katerem stoji toženčeva hiša in kozolec, ni tako ograjeno, da tretjim ne bi bilo omogočeno pristopiti. S tem, ko je tožnik pustil avto v nezaščitenem kozolcu, v katerega lahko vstopa vsakdo, je v celoti prevzel riziko za kakršnokoli poškodovanje ali uničenje vozila. V 20-ih mesecih tožnik nikoli ni imel pripombe glede okoliščin zaščite starodobnika, pa čeprav je bil na vozilu in na objektu tedensko. V zvezi z obstojem shranjevalne pogodbe prvotoženec še dodaja, da v kolikor sodišče ocenjuje, da je bila ob sklenitvi pogodbe o prevzemu tapetniških del sklenjena tudi shranjevalna pogodba, je potrebno upoštevati kakšni elementi so pri tej shranjevalni pogodbi obstajali. Tožnikovo vozilo je bilo pod streho odprtega objekta na dvorišču, ki je imel pred požarom provizorično zaprte samo tri strani. Tožnik, ki je sam izbral prostor pod streho tega objekta, je tako v celoti bil seznanjen s stanjem in možnostmi eventualne zaščite avtomobila. S takšno zaščito se je tožnik očitno zadovoljil, trajala pa bi do dokončanja del, ki jih prvotoženec ni mogel opraviti, ker ni imel dobavljenega vsega materiala. Oba z ženo sta junija 2012 tožniku postavila zahtevo, da avto odpelje. Imeti posebej vredno vozilo (starodobnik) v delu 20 mesecev ni samo nenavadno, pač pa nesramno in to vse v okoliščinah, ko je tožniku bilo znano, da prvotoženec nima prostora za opravljanje del. S pozivom, da tožnik avto umakne, je prenehala shranjevalna pogodba, kolikor je bila sklenjena. Nenazadnje prvotoženec s pritožbo izpodbija tudi višino tožbenega zahtevka oziroma znesek, ki je bil s sodbo sodišča prve stopnje priznan tožniku.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev pravdnih stroškov v plačilo prvotožencu.

4Pritožba je utemeljena.

5Predmet spora je tožnikov zahtevek na povrnitev škode, ki izvira iz uničenja tožnikovega starodobnega avtomobila v požaru pri prvotožencu, kjer se je avtomobil nahajal zaradi prenove - tapeciranja notranjosti avtomobila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v aprilu 2011 k prvotožencu pripeljal svoj avtomobil, letnik 1955, zato da bi prvotoženec na tem vozilu izvedel dela tapeciranja, tožnik pa bi mu za to plačal 3.000,00 EUR. Stranki se nista dogovorili, v kolikšnem času morajo biti dela na avtomobilu opravljena. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bil avtomobil nameščen pod leseni objekt oziroma kozolec. V le-tem je v noči iz 31. 12. 2012 na 1. 1. 2013 prišlo do požara, v katerem je bil poškodovan oziroma uničen tudi tožnikov avtomobil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena atipična podjemna pogodba (šlo je za popravilo, ne za izdelavo nove stvari), ki pa ima tudi elemente shranjevalne pogodbe, saj je bil avtomobil zaradi popravila oziroma tapeciranja izročen prvotožniku. Ker je shranjevanje stvari, ki jo naročnik podjemniku izroči zaradi popravila, sestavni del podjemnikove obveznosti popraviti stvar, podjemnik pa to storitveno obveznost opravlja za plačilo, je potrebno glede njegove obveznosti shranjevanja uporabiti pravila o odplačni hrambi. V skladu s prvim odstavkom 731. člena Obligacijskega zakonika - OZ mora shranjevalec pri odplačni hrambi ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar. Na tej materialnopravni podlagi v nadaljevanju izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje gradi odškodninsko odgovornost prvotoženca.

6Prvotoženec sodišču prve stopnje očita, da tožnikovega avtomobila ni prejel v hrambo, oziroma v kolikor je šlo za hrambo, da le-ta ni bila odplačna. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo posebnih okoliščin primera, in sicer seznanjenosti tožnika z obsegom in standardom prostora, kjer se je avtomobil nahajal, da je bil avtomobil pri prvotožencu 20 mesecev, da prvotoženec ni razpolagal s ključi ter pozivov tožniku naj avtomobil odpelje. Pritožbeno sodišče navedbam prvotoženca pritrjuje. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo ugotovljeno dejansko stanje, ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Pravdni stranki sta z dogovorom o tapeciranju avtomobila za ceno storitve 3.000,00 EUR sicer sklenili podjemno pogodbo z elementi shranjevalne pogodbe (že po sami naravi storitve je jasno, da prevzem določene stvari v popravilo terja tudi njeno hrambo), a so bili ti okvirji z nadaljnjim razvojem dogodkov in podanimi okoliščinami primera preseženi.

7Po presoji pritožbenega sodišča ne gre zanemariti dejstva, da je bil tožnikov avtomobil pri prvotožencu kar 20 mesecev, t.j. od aprila 2011 do konca leta 2012, ko je na novoletno noč prišlo do požara. Kljub temu, da se pravdni stranki o tem, v kolikšnem času mora prvotoženec na tožnikovem vozilu izvesti dela tapeciranja, nista dogovorili, je obdobje 20 mesecev dolga doba, pri čemer je potrebno upoštevati, da se dela na avtomobilu niso izvajala redno oziroma neprestano. Tako je tožnik ob zaslišanju pojasnil, da je material za opravo tapetniških del prvotožencu dostavil sam, ko mu je pripeljal avtomobil, nekaj materiala pa je dostavil naknadno. Prvotoženec mu je rekel, da ima veliko dela, zato bo tapetniška dela na avtomobilu izvajal vmes, ko bo imel čas. V vmesnem času je tožnik tudi sam opravljal dela na avtomobilu. Navedeno je ob zaslišanju potrdil tudi prvotoženec, ki je navedel, da je imel v času tapeciranja tožnikovega avtomobila tudi drugo delo, zato je na avtomobilu delal, kadar je imel čas. Če je zmanjkalo usnja, mu ga je tožnik čez čas prinesel. Tožnika pa je pozival, naj mu dostavi tudi leva vrata, ki so na avtomobilu manjkala. Prvotoženec je še izpovedal, da je tožnik hodil k njemu na objekt, t.j. kozolec in opravljal določena dela na avtomobilu. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da se tapeciranje na avtomobilu ni izvajalo aktivno vseh 20 mesecev, temveč je tožnikov avtomobil v vmesnem času pod toženčevim kozolcem zgolj stal, ali je tja prišel tožnik in na avtomobilu izvajal druga popravila. Nesporno je tudi dejstvo, da prvotoženec s ključi avtomobila ni nikoli razpolagal, zato mu je bila onemogočena morebitna uporaba vozila. S tem so bili preseženi okvirji podjemne pogodb (z elementi hrambe), med pravdnima strankama pa je bila dejansko vzpostavljena shranjevalna pogodba. Prvotoženec je avtomobil za tožnika hranil in ga varoval, dokler ga tožnik ne bi prevzel nazaj (k čemur ga je prvotoženec tudi pozival). Bistveni sestavini shranjevalne pogodbe sta stvar in trajnost razmerja. Shranjevalna pogodba se sklepa le kot razmerje trajnejše narave. Tožnikov avtomobil je pod prvotoženčevim kozolcem stal 20 mesecev, kar je po oceni pritožbenega sodišča trajnejše razmerje. Pravdni stranki sta bili za opravljena dela tapeciranja dogovorjeni za plačilo 3.000,00 EUR, medtem ko dodatno plačilo za čas hrambe, ko je avtomobil stal pod kozolcem, dela na njem pa se niso izvajala, ni bilo dogovorjeno. Shranjevalno razmerje, ki je bilo med pravdnima strankama vzpostavljeno, je bilo tako neodplačne narave, kot to utemeljeno opozarja pritožba.

8Po prvem odstavku 731. člena OZ je shranjevalec dolžan hraniti stvar kot svojo lastno, če gre za odplačno hrambo, pa kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar. Če sta v pogodbi določena kraj in način hrambe stvari, ju sme shranjevalec spremeniti samo, če to zahtevajo spremenjene okoliščine; sicer odgovarja tudi za naključno uničenje ali naključno poškodbo stvari (drugi ostavek 731. člena OZ). Ker je šlo v konkretnem primeru za neodplačno hrambo, je bil prvotoženec dolžan tožnikov avtomobil hraniti kot svojo lastno stvar. Z izpodbijano sodbo je bilo ugotovljeno, da se je pod kozolcem poleg tožnikovega avtomobila nahajal tudi prvotoženčev avtomobil ter avtomobili njegovih družinskih članov. Tako je bilo tudi kritičnega dne, ko je na kozolcu izbruhnil požar. Pri lastni skrbnosti mora shranjevalec s stvarjo položnika ravnati enako, kot ravna v svojih zadevah. Po presoji pritožbenega sodišča je prvotoženec s tožnikovim vozilom tako tudi ravnal. Nadalje sta imeli pravdni stranki v okviru shranjevalne pogodbe določen kraj in način hrambe avtomobila, t.j. pod prvotoženčevim kozolcem. Kdo od njiju je odredil, da se avtomobil parkira pod kozolec, je za predmetni postopek brezpredmetno. Bistveno je, da je bil avtomobil nameščen pod kozolec, tako tožnik kot prvotoženec pa sta se s tem strinjala. Ker se je avtomobil nahajal pri prvotožencu, je bil ta s prostorom seznanjen in ga dobro poznal. Enako velja tudi za tožnika, ki je po lastnih trditvah in izpovedbah, k prvotožencu večkrat prihajal in opravljal posamezna dela na avtomobilu. Kraj in način hrambe avtomobila mu tako nista bila neznana. Prvotoženec v obdobju 20 mesecev, ko je bil tožnikov avtomobil pri njem pod kozolcem, lokacije hrambe avtomobila ni spreminjal, niti mu to ni bilo omogočeno, saj ni razpolagal s ključi avtomobila. Navedeno pomeni, da prvotoženec za uničenje oziroma poškodovanje avtomobila odgovarja v primeru, če je zakrivil škodno dejanje, ne pa tudi za naključno uničenje oziroma poškodovanje (prim. drugi odstavek 731. člena OZ).

9Kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, v postopku zbiranja obvestil policiji ni uspelo odkriti storilca kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti s požarom, kar izhaja iz kazenske ovadbe z dne 18. 2. 2013 zoper neznanega storilca (priloga C18 spisa). Policija je zaključila, da je prišlo do požara zaradi uporabe pirotehničnih sredstev. Iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca za preiskave - raziskave požarov dr. F. D. z dne 11. 12. 2015 ter dopolnitve tega mnenja z dne 17. 2. 2016 izhaja, da izvedenec zanesljivega vzroka požara ni mogel ugotoviti. Ogenj se je lahko pojavil zaradi namernega požiga ali zaradi človeške malomarnosti. Po mnenju izvedenca je malo verjetno, da je požar povzročilo izstreljevanje raket oziroma kaset. Lahko pa bi bila vzrok požara katera od nerodno vrženih pasjih bombic, ali pa številna druga sicer neobičajna in nepredvidljiva dejanja. Izvedenec je še pojasnil, da so požari v večini primerov vrsta nesreč, ki nastanejo po spletu nepredvidljivih in nepričakovanih zaporednih dogodkov. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe načeloma sledi ugotovitvam izvedenca glede vzroka požara, razen v delu, v katerem izvedenec poda zaključek, da je do požara lahko prišlo zaradi namernega požiga ali človeške malomarnosti. Po presoji sodišča prve stopnje je to ocena izvedenca, ki je ni pristojen dati. Pritožbeno sodišče se s takšnim naziranjem ne strinja. Kot utemeljeno opozarja pritožba, je imel izvedenec nalogo, da pojasni, kaj je povzročilo požar na objektu. To je izvedenec v svojem mnenju tudi storil. Pojasnil je, kateri so možni in najpogostejši vzroki požarov (npr. samovžig, vremenski pogoji, elektrika, itd.), pri čemer je le-te v konkretnem primeru izključil, dopustil pa je možnost, da je do obravnavanega požara prišlo zaradi namernega požiga ali zaradi človeške malomarnosti. Izvedenec s tem ni presegel svojih pristojnosti, saj ni presojal, ali je do požara iz navedenega vzroka res prišlo in kdo ga je zakrivil, temveč je le navedel, da je namerni požig ali človeška malomarnost lahko vzrok za nastanek požara. Glede na izvedeniško mnenje dr. F. D. konkreten vzrok požara, ki se je zgodil pri prvotožencu v noči iz 31. 12. 2012 na 1. 1. 2013, ni znan. Upoštevaje dejstvo, da tudi povzročitelj tega požara ni znan, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre predmetni požar oziroma uničenje tožnikovega avtomobila šteti za nesrečo, ki je nastala po spletu nepričakovanih zaporednih dogodkov. Prišlo je do naključnega uničenja oziroma poškodbe tožnikovega avtomobila, katerega ni zakrivil prvotoženec.

10Na podlagi podanega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama vzpostavljena neodplačna shranjevalna pogodba, v okviru katere sta bila določena kraj in način hrambe stvari, t.j. pri prvotožencu, pod njegovim kozolcem. Prvotoženec je pri hrambi tožnikovega avtomobila ravnal kot s svojo lastno stvarjo, saj je pod kozolec parkiral tudi lastno vozilo oz. avtomobile svojih družinskih članov. Ker prvotoženec načina in kraja hrambe tožnikovega avtomobila ni spreminjal, ne odgovarja za naključno uničenje stvari. Zakaj je prvotoženčev kozolec zgorel ni dokončno znano, predvsem pa ni znan storilec tega požara. Odgovornosti za požar ni moč naprtiti prvotožencu, zato pritožbeno sodišče na podlagi 731. člena OZ zaključuje, da odškodninska odgovornost prvotoženca za uničeni oziroma poškodovani avtomobil tožnika ni podana. V izpodbijani sodbi je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je bilo potrebno pritožbi prvotoženca ugoditi.

11Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo zmotno uporabo materialnega prav v izpodbijani sodbi, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi prvotoženca že na tej podlagi ugoditi, se z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, zlasti glede višine tožbenega zahtevka, ni ukvarjalo.

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo, tako kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja prvega odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

13Uspeh prvotoženca s pritožbo je povzročil spremembo v stopnji uspeha posamezne stranke v pravdi ter s tem ustrezno stroškovno posledico. Z zavrnitvijo tožnikovega tožbenega zahtevka za znesek 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 do plačila ter upoštevaje že zavrnjeni del tožbenega zahtevka (ne izpodbijana II., III. in IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), tožnik s svojim zahtevkom ni niti delno uspel. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Prvotoženec je svoje pravdne stroške priglasil s stroškovnikom z dne 19. 6. 2017, in sicer na podlagi trenutno veljavne Odvetniške tarife - OT. Pritožbeno sodišče je o priglašenih pravdnih stroških prvotoženca odločilo na podlagi specificiranega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi prvega odstavka 20. člena OT, ter prvotožencu tako priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3100 ZodvT) v višini 1.354,60 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3103 ZodvT) v višini 1.250,40 EUR, materialne stroške (tar. št. 6002 ZodvT) v višini 20,00 EUR ter 22% DDV, kar skupno znaša 3.214,90 EUR. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče spremenilo izrek o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji.

14Pravdni stranki sta priglasili tudi svoje pritožbene stroške. Prvotoženec je pritožbene stroške priglasil po trenutno veljavni OT, vendar se, kot že zgoraj obrazloženo, v konkretnem primeru uporablja ZOdvT. Pritožbeno sodišče je na podlagi specificiranega stroškovnika, ZOdvT in Zakona o sodnih taksah - ZST-1 prvotožencu priznalo strošek pritožbe – nagrada za postopek (tar. št. 3210 ZOdvT) v višini 1.667,20 EUR, 22 % DDV ter sodno takso v višini 1.671,00 EUR. Skupno torej 3.704,98 EUR pritožbenih stroškov. Strošek tožnikovega odgovora na pritožbo pa ni bil potreben pravdni strošek, zato tožnik sam krije svoje stroške z odgovorom na pritožbo. Izrek o pritožbenih stroških je utemeljen v določbi prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP.