VSRS Sodba II Ips 51/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe drugi toženki povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.047,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

O dosedanjem poteku postopka

1Med pravdnimi strankami teče zapuščinski postopek po pokojni A. A.. Tožnik trdi, da je zapustnica v oporoki neupravičeno razpolagala s stanovanjem št. 3 v izmeri 75,25 m2 na naslovu M. 1 in Č. 2. ter Č. 3. (v nadaljevanju stanovanje), in mu naklonila le solastniški delež v višini 65 %. Ocenjuje, da to stanovanje ne spada v zapuščino po pokojni, saj je njegovo. Zahteval je ugotovitev solastninske pravice do 40/1000 na nepremičninah z ID znakom ... in ..., kar v naravi predstavlja to stanovanje, in ugotovitev, da to ne spada v zapuščino po pokojni materi.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo tudi povračilo stroškov postopka tožencev, in sicer prvemu tožencu v višini 3.792,00 EUR ter drugi toženki, tretjemu tožencu in četrti toženki skupaj v višini 5.289,00 EUR.

3Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper odločitev o njegovem zahtevku in stroških postopka zavrnilo, prav tako pritožbo druge toženke ter tretjega toženca in četrte toženke zoper odločitev o stroških postopka in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Dejanski okvir spora

4Ugotovljeno je:

- pokojna tožnikova mati je februarja 1992 nastopala kot kupka v pogodbi o odkupu stanovanja po t. i. Jazbinškovem zakonu, a ji finančna sredstva niso zadoščala niti za to, da bi obročno plačala kupnino, kakor se je sprva zavezala;

- za pomoč pri plačilu kupnine se je obrnila na tožnika, prvi toženec (tožnikov brat) ji namreč ni mogel pomagati, ker je odkupil že svoje stanovanje, njuna sestra pa je imela finančne težave, pri katerih ji je predhodno s kupnino od prodanega vikenda pomagala pokojna mati;

- tožnik je pokojni materi predlagal plačilo kupnine v enkratnem znesku s 60 % popustom in zagotovil potrebna finančna sredstva za njeno plačilo (v višini 40 % vrednosti stanovanja, kolikor je znašala njegova cena);

- pokojna mati je stanovanje pod temi pogoji odkupila;

- med njima ni bilo dogovorjeno, da bi s plačilom kupnine tožnik postal „dejanski, resnični“ kupec stanovanja ali da bo naknadno postal lastnik stanovanja, pač pa mu je pokojna mati „obljubila“, da bo stanovanje po njeni smrti njegovo;

- iz tožnikovega dopisa junija 1992 izhaja izjava pokojne matere, da lahko razpolaga s 60 % deležem, ker je s strani tožnika plačana cena znašala le 40 % vrednosti stanovanja;

- tožnik je junija 1992 v dopisu bratu zapisal, da stanovanje šteje kot svoje, če mu z materjo ne vrneta denarja, julija istega leta pa, da je materi pomagal, da je postala lastnica stanovanja, ta pa je že pred tem v dopisu z dne 30. 6. 1992 dopustila, da tožnik (že pred njeno smrtjo) dobi stanovanje ali denar, ki ga je prispeval;

- zapustnica je stanovanje štela kot svoje, razmišljala, da bi ga prodala in kupnino porabila za oskrbnino v domu, leta 2002 je zahtevala vpis svoje solastninske pravice, leta 2007 ga je tudi dosegla;

- pokojna je napisala več časovno sledečih si oporok: v oporoki z dne 10. 6. 1995 je zapisala, da je tožnik dal denar zato, da bo po njeni smrti postal lastnik stanovanja, in hkrati določila, da tožnik pridobi pravico do 2/3, prvi toženec pa do 1/3 vrednosti stanovanja, v oporoki z dne 3. 3. 2009 je odločitev o lastništvu stanovanja prepustila tožniku, nazadnje je določila, da tožnik dobi le solastniški delež na stanovanju;

- ob in po nakupu tožnik ni stanoval v stanovanju, v njem je živela pokojna mati, od leta 2001 do njene smrti tudi tožnikov nečak B. B., pa še štiri leta za tem, nato se je vanj preselila nečakinja C. B., ki je v njem živela do izselitve v letu 2015;

- tožnikova nečaka sta po smrti pokojne (stare) matere za dovoljenje prosila tako tožnika kot prvega toženca, pred njo pa tožnik ni dal soglasja za bivanje ne njima, ne materi;

- pokojna mati je plačevala stroške stanovanja do leta 2011, pozneje pa tožnikova nečaka, ki sta v njem prebivala;

- v času materinega življenja je tožnik dvakrat prebelil stanovanje;

- leta 2015, ko ga je „prevzel“, ga je v celoti prenovil.

Nosilni razlogi sodišč nižjih stopenj

5Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik ni pridobil lastninske pravice na stanovanju ne po pravilih stvarnega ne po pravilih dednega prava. Prodajno pogodbo za stanovanje je namreč sklenila pokojna mati, s tem po tedaj veljavnih pravilih postala lastnica, dogovora o prenosu lastninske pravice med njima pa ni bilo. Pravico zahtevati izločitev stanovanja iz zapuščine po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pa je tožniku odreklo zato, ker tožnik ni živel z zapustnico.

6Pritožbeno sodišče se je z njegovo presojo strinjalo. Prav tako ni ugotovilo dogovora o materinem zgolj formalnem lastništvu stanovanja. Tožnik po njegovi oceni tudi ne more biti dobroveren priposestvovalec, pomoč v obliki denarnih sredstev za nakup stanovanja, občasno obiskovanje zapustnice in prijava stalnega bivališča na naslovu stanovanja pa mu ne dajejo podlage za izločitveno pravico.

O revizijskem postopku

7Revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka vlaga tožnik. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanih sodb tako, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

Povzame dosedanji potek postopka in pojasni dovoljenost ter pravočasnost vložene revizije. Pritožbenemu sodišča očita napačno in protispisno povzemanje trditvene podlage, saj ni zatrjeval le materine obljube, pač pa tudi sklenjen dogovor o prenosu lastništva oziroma o tem, da je pokojna mati postala le formalna lastnica stanovanja. Ocenjuje, da izjava matere (predvsem zapis v oporoki z dne 10. 6. 1995, da je tožnik plačal kupnino za stanovanje z namenom, da postane lastnik stanovanja po njeni smrti) ni zgolj obljuba, pač pa podana izjava volje, da tožnik postane lastnik stanovanja že s plačilom kupnine. Meni, da bi moralo pritožbeno sodišče pojasniti razliko med nezavezujočo obljubo in zavezujočo izjavo volje, obe sodišči pa bi se morali ustrezno opredeliti do omenjenega zapisa. Zapis v oporoki z dne 10. 6. 1995, v katerem pokojna govori o naklonitvi dela denarne vrednosti stanovanja, razume le kot volilo v korist prvega toženca, zapis v oporoki z dne 3. 3. 2009, da mu prepušča odločitev o priznanju solastništva stanovanja prvemu tožencu, pa kot možnost, da sam odloči o lastništvu stanovanja. To po njegovi oceni potrjuje zapustničino priznanje, da je lastnik stanovanja. Po njegovi oceni se sodišči nižjih stopenj tudi do teh zapisov nista ustrezno opredelili, prav tako ne do pisne korespondence z dne 30. 6. 1992, v kateri je jasno zapisal vsebino takšnega dogovora, pokojna pa temu ni nasprotovala, pač pa razglabljala o svojih zmožnostih izpolnitve njegovega zahtevka za izselitev iz stanovanja. Ocenjuje, da je bil njegov posredni posestnik in da je najkasneje z iztekom priposestvovalne dobe postal njegov lastnik. Zaključku pritožbenega sodišča, da s pokojno ni prebival, pripisuje protispisnost, saj je imel v stanovanju prijavljeno bivališče, pokojna mati pa ga je ob odkupu navedla kot ožjega družinskega člana. Oceni, da njegov zahtevek ni utemeljen na pravilih dednega prava, očita zmotnost, saj sodna praksa ne postavlja zahteve po skupnem prebivališču oziroma življenju pod isto streho (opozarja na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 265/2004 in Vrhovnega sodišča II Ips 44/95). Odločitvi pripisuje tudi kršitve njegovih ustavno zagotovljenih pravic.

8Tožnik je z vlogo z dne 8. 3. 2018 Vrhovnemu sodišču predložil tudi ugovora zoper izdana sklepa o izvršbi. Ker je izrecno zapisal, da ju prilaga le kot uvid oziroma v vednost, Vrhovno sodišče njegovih navedb ni obravnavalo kot revizijskih.

9Prvi, tretji in četrti toženec na vročeno revizijo niso odgovorili. Druga toženka pa nanjo je odgovorila. V odgovoru nasprotuje utemeljenosti revizijski razlogov in zahteva povračilo stroškov odgovora.

10Revizija ni utemeljena.

11Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP - E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017.

O očitkih procesne narave

12Procesna pravila, ki jih je treba uporabiti pri revizijski presoji, so stroga. Revidentu nalagajo, da vse svoje očitke obrazloži tako, da revizijskemu sodišču omogoči preizkus, ali so utemeljeni.¹ Revident ni izkazal, da je stališče pritožbenega sodišča o nezavezujoči obljubi pokojne protispisno. Protispisnost predstavlja nasprotje med vsebino dokaza in razlogi sodbe (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zatrjevanega nasprotja pa revident ni pojasnil oziroma ga niti ni mogel, saj nasprotje pripisuje zaključku, ki ga je sodišče iz izvedenih dokazov napravilo, kar ni očitana protispisnost.

13Revident tudi ni izkazal nepravilnosti pri povzemanju trditvene podlage. Pritožbeno sodišče namreč ni zapisalo, da je zatrjeval le obljubo matere, pač pa, da je zatrjeval tudi ob nakupu sklenjen dogovor, da postane lastnik, le da (po oceni Vrhovnega sodišča preostala, podrobnejša) trditvena podlaga tega dogovora ne potrjuje, ker tožnik trdi, da mu je zapustnica le obljubila, da bo stanovanje njegovo, in ni želel, da bi nanj prenesla pravico do odkupa, vendar mu v skladu z dogovorom v oporoki ni zapustila stanovanja v izključno last. Kako takšno zatrjevano obljubo opredeliti po materialnem pravu, bo Vrhovno sodišče obrazložilo v nadaljevanju.

14Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), dokazna ocena sodišč nižjih stopenj ne sme biti predmet ponovne presoje pred revizijskim sodiščem. Revident v veliki meri želi doseči ravno to, čeprav to skriva za očitki procesne narave (tudi za zgoraj omenjeno protispisnostjo) ali za zmotno uporabo materialnega prava. Predvsem z navedbami, s katerimi želi prikazati voljo pokojne matere, da najprej postane dejanski, ob njeni smrti pa še formalni lastnik stanovanja (da sam brez tega ne bi pristal na plačilo kupnine, da je pokojna sklenila dodatek, s katerim se je dogovorila za enkratno plačilo kupnine namesto obročnega, na njegovo vztrajanje, da to potrjujejo zapisi v oporokah, iz katerih sta sodišči napačno sklepali, da je zapustnica razpolagala s stanovanjem v breme dogovora s tožnikom, in podobnimi).

15- Zato se revizijsko sodišče ne bo opredeljevalo do zapisov v oporokah in dopisih ter ostalih dokazov, kar želi tožnik. Sta se pa do njih opredelili sodišči nižjih stopenj, tudi skupaj z ostalimi listinami (dopisi), kot izhaja iz 13. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 13. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Katero drugo listino (izven ocenjenih) sta morebiti spregledali, tožnik ne pojasni.

16Tudi pritožbeno sodišče je povzelo oporočni zapis o naklonitvi denarnih vrednosti (primerjaj že omenjeno 13. točko obrazložitve) in zapis o tem, da naj o lastništvu stanovanja odloči tožnik. Upoštevalo je tudi vse ostale, na katere opozarja tožnik. Kaj je tisto, kar je iz tega sklenilo (da to ne potrjuje zapustničine volje, da tožnik postane lastnik stanovanja), pa je stvar dokazne ocene.

17Neutemeljeni so tudi nadaljnji revidentovi procesni očitki o pomanjkljivih odgovorih, ki naj bi jih dobil od sodišč (da se nista opredelili do njegovih navedb in razlogovanj). Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP), so lahko tudi revizijski očitki usmerjeni le v njegovo ravnanje. Revident pa jih pripisuje tako obema sodiščema hkrati, kot vsakemu posebej. Revizijsko sodišče bo odgovorilo le, kolikor se tičejo pritožbenega sodišča. Standard obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča je, kadar to sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, nižji. Ni dolžno s pritožnikom razpravljati glede vsakega posameznega dokaznega argumenta, kakor meni revident, pač pa zadošča, da iz njegovih razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi razlogi seznanilo. Gotovo pritožbeno sodišče ni prezrlo pritožbenega videnja izvedenih dokazov, saj jih je ponovno presojalo. A ni pritrdilo tožniku, da potrjujejo zavezo pokojne matere na tožnika prenesti lastninsko pravico ali dejstvo, da je nastopala le kot formalna kupka. Kako se ugotovljena obljuba razlikuje od zavezujoče izjave volje, pritožbeno sodišče ni bilo dolžno pojasnjevati in te nadalje razčlenjevati, saj je ni ugotovilo. Po oceni revizijskega sodišča ima izpodbijana sodba vse razloge, potrebne za njen preizkus, ki si med seboj tudi niso v nasprotju.

O pridobitvi lastninske pravice pred oziroma ob materini smrti

18Ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča ne zadošča za zaključek o sklenjenem dogovoru med tožnikom in pokojno materjo, po katerem bi mati le „formalno“ nastopala kot kupka stanovanja, v resnici pa bi bil njegov kupec tožnik, morebiti z odloženim formalnim prenosom lastninske pravice do njene smrti. Soglasja volj, ki bi o tem nastopilo med tožnikom in pokojno materjo,² izjava, da bo stanovanje tožnikovo po materini smrti, ne narekuje.³ Tudi ne soglasja volj - dogovora, po katerem bi se pokojna mati tožniku morebiti kasneje zavezala prenesti lastninsko pravico.⁴

19Če (kateregakoli) dogovora o prenosu lastninske pravice na tožnika ni bilo, pa je odveč vsakršno razpravljanje o tem, ali ta zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku in ali daje dovolj osnove za priposestvovanje in podobno. Tožnik namreč na ugotovljeni obljubi oziroma izjavi pokojne matere, da bo stanovanje njegovo po njeni smrti, ni mogel zgraditi svoje dobre vere, da je že postal lastnik stanovanja, potrebne na podlagi pravil o priposestvovanju, saj ta ne ustvarja zaveze prenesti lastninsko pravico (ne takoj ne z odlogom do materine smrti). In to ne glede na to, ali je sicer na mestu zaključek o njegovi posredni posesti, saj brez dobre vere priposestvovanje ne more nastopiti.⁵

O izločitvi na podlagi 32. člena ZD

20Določba 32. člena ZD zapustnikovim potomcem, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, priznava zahtevo, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ta del ne spada v zapuščino, se ne upošteva pri izračunu nujnega deleža in se ne vračuna v dedičev dedni delež.

21Revident ima prav, da sodna praksa zakonske zahteve „živeli skupaj z zapustnikom“ ne šteje kot nujnosti skupnega bivanja (življenja pod skupno streho), še manj v skupnem gospodinjstvu, pač pa kot skupno delovanje, skupno pridobivanje, ki rezultira v povečanju oziroma ohranitvi vrednosti praviloma celotnega prednikovega premoženja. Nima pa prav, da njegov prispevek vodi do utemeljenosti njegove zahteve.

22Za utemeljenost potomčevega izločitvenega zahtevka mora med potomcem in zapustnikom obstajati skupnost, v kateri skupaj pridobivata premoženje, potomčev prispevek pri tem pa mora biti znaten (višji, kot pritiče običajnemu odnosu med starši in otroki). Kot takšno pridobitno družinsko skupnost je sodna praksa Vrhovnega sodišča štela skupno delo v frizerskem salonu in skupne investicije v hišo, čeprav je tožnica živela v drugem kraju (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 44/1995), pa tudi življenje potomca s svojo družino v isti hiši skupaj z zapustnikom, a ne v okviru skupnega gospodinjstva, ob tem, da je potomec s svojimi družinskimi člani zapustniku pomagal pri domačih opravilih (pranje, ribanje, krmljenje, kidanje gnoja, košnja ipd.) in povečal vrednost premoženja s postavitvijo lesenega prizidka, odkopom terena in postavitvijo lesene predelne stene (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 169/1995).

23Skupnega delovanja oziroma pridobivanja v smislu navedenega člena pa kljub življenju zapustnika in potomca pod isto streho ni pripisala posamičnim vlaganjem v smislu gradnje na tujem (prednikovem) zemljišču, prezidav ali nadzidav prednikovega že obstoječega objekta (II Ips 156/2013), tožničinemu običajnemu delu na očetovem posestvu (II Ips 415/1992), pa tudi ne tožničini vsakodnevni skrbi za zapustnico, s katero nista živeli skupaj (II Ips 115/2005), in vlaganjem, ki so bila namenjena vzdrževanju in prilagoditvi osebnim potrebam ali željam konkretnih uporabnikov hiše oziroma stanovanja (II Ips 1/2008).

24Tožnikovega prispevka k plačilu kupnine tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče opredeliti kot skupno delovanje, skupno pridobivanje v smislu 32. člena ZD, ne glede na to, ali je imel tožnik na naslovu stanovanja prijavljeno stalno bivališče in ali ga je pokojna mati v vlogi za odkup navedla kot ožjega družinskega člana. To še nič ne pove o dejanskosti skupnega pridobivanja. Kakor tudi ne ugotovljeno obiskovanje matere, torej njegova običajna skrb, ki se pričakuje v razmerju sina do matere. Prispevek v višini kupnine za stanovanje je tako predstavljal zgolj posamičen, enkraten prispevek tožnika pri nakupu posamezne stvari, ki se je sicer odrazil v povečanju materinega premoženja, a ne kot rezultat dejanske pridobitne skupnosti, ki bi tožnika upravičeval do izločitvenega zahtevka. Nasprotno revidentovo mnenje je zmotno.

Odločitev o reviziji in revizijskih stroških

25Ker po povedanem z izpodbijano odločitvijo sodišči nižjih stopenj tudi nista mogli kršiti tožnikovih ustavno zagotovljenih pravic, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

26Zavrnitev tožnikove revizije narekuje tudi zavrnitev njegove zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Drugi toženki pa mora povrniti stroške odgovora. Revizijsko sodišče ji je priznalo 2.250,00 točk za sestavo odgovora na revizijo (3. točka tarifne številke 21 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT) in 32,5 odvetniških točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.047,66 EUR. Če stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

--------------------------------

1Revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

2Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

3Če bi zatrjevan dogovor lahko pomenil pogodbo, s katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del svojemu sopogodbeniku ali komu drugemu, tudi ne bi veljal (103. člen ZD).

4Za pridobitev lastninske pravice se zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon (49. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ).

5Tako sedaj veljavni SPZ kot pred njim veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) za pridobitev lastninske pravice zahtevata priposestvovalčevo dobro vero (43. člen SPZ in 28. člen ZTLR).