VSL Sklep IV Cp 2498/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1V obravnavani nepravdni zadevi je predlagatelj avgusta 2016 na podlagi 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) vložil predlog, da se skupni otroci udeležencev, dvanajstletni sin A., osemletna hčer B. in sedemletna hčer C., ki so mu bili pravnomočno dodeljeni v varstvo in vzgojo, prepišejo z Osnovne šole X na Osnovno šolo Y, ki je v Z. Skupaj s predlogom je predlagal tudi izdajo začasne odredbe z enako vsebino. Sodišče prve stopnje je predlagateljevi začasni odredbi ugodilo in odredilo takojšnje prešolanje otrok na ... Osnovno šolo Y, ki so jo nato otroci obiskovali celotno šolsko leto 2016/2017. Ta odločitev je postala, potem, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke, pravnomočna.

2Nasprotna udeleženka je predlagala začasno odredbo z nasprotnim predlogom, in sicer naj se vzpostavi prvotno stanje in naj se otroci prepišejo nazaj z Osnovne šole Y na Osnovno šolo X. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče njen predlog zavrnilo.

3Nasprotna udeleženka je zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno je predlagala spremembo izpodbijanega sklepa v ugoditev njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Hkrati je predlagala delegacijo zadeve Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Poudarja, da je sodni izvedenec klinične psihologije dr. T. R. v pravdnem postopku IV P 215/2016, ki hkrati s tem postopkom poteka pred istim sodiščem in v katerem nasprotna udeleženka kot tožnica zahteva predodelitev skupnih otrok v varstvo in vzgojo njej, že podal svoje izvedensko mnenje, da prešolanje otrok septembra 2016 z Osnovne šole X na Osnovno šolo Y ni bilo v korist njunim otrokom. Pritožnica pojasnjuje, da je treba zasledovati koristi otrok in odpraviti trenutno stanje, ki temelji zgolj na predlagateljevi začasni odredbi, posledično pa je potrebno otroke nemudoma prešolati nazaj na Osnovno šolo X, saj je bilo prešolanje otrok septembra 2016 z Osnovne šole X na Osnovno šolo Y zanje škodljivo. Pritožnica navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok in pridobiti mnenje sodnega izvedenca klinične psihologije oziroma mnenje centra za socialno delo, ali pa vsaj, glede na ekonomičnost vsebinsko povezanih postopkov, uporabiti mnenje omenjenega izvedenca. Po mnenju pritožnice sodišče ni tisto, ki bi lahko brez sodelovanja ustreznega izvedenca odločalo o tem, kaj je otrokova korist. Zaradi škodljivosti prešolanja otrok v septembru 2016, je njun sin A. zaradi stresa potreboval zdravniško pomoč, kar je razvidno iz izvida psihološke ambulante, težave pa so bile nedvomno psihološkega izvora. Pritožnica je pritožbi priložila tudi nov dokaz, in sicer videoposnetek, ki ga je dne 30.08.2017 napravila v K., ko je pri izvrševanju določenih stikov z otroki, ki potekajo pod nadzorstvom centra za socialno delo, prišlo do predaje otrok njihovemu očetu (predlagatelju). Pritožnica je navedla, da naj bi bilo na videoposnetku razvidno, da je sin A. dejal, da ne želi na Osnovno šolo Y, enako pa naj bi povedali tudi hčeri. Nasprotna udeleženka je poudarila, da obstajajo utemeljene okoliščine za dopustnost in zakonitost tega dokaza, ki ga je sicer napravila na skrivaj.

4Na pritožbo je odgovoril predlagatelj in predlagal njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Materialnopravna podlaga odločanja v tej zadevi so določbe 113. člena ZZZDR in določbe 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). 113. člen ZZZDR nalaga staršema, da izvršujeta roditeljsko pravico sporazumno v skladu z otrokovo koristjo. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. Kadar starša ne živita skupaj in nimata oba varstva in vzgoje otroka, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, oba sporazumno, v skladu z otrokovo koristjo. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. O vprašanjih dnevnega življenja otroka odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji. Če se starša v primerih iz prejšnjih odstavkov tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku. Po omenjenih določbah ZIZ pa sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, hkrati pa mora za verjetno izkazati tudi, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.

7Iz povzete določbe ZZZDR izhaja, da sodišče v nepravdnem postopku nadomesti sporazum staršev o vprašanjih izvrševanja roditeljske pravice, če ga ne moreta doseči sama in če gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Ali gre za takšno vprašanje je odvisno od okoliščin konkretnega primera.¹ Pri odločanju o predlagateljevi začasni odredbi v tem postopku je bilo poudarjeno, da so v konkretnem primeru podane specifične okoliščine zaradi visokega konfliktnega odnosa med staršema, ki je povezan tudi s tem, da živita v različnih krajih ter zlasti dejstva, da mati ne sprejema pravnomočne odločitve sodišča, s katero je sodišče prve stopnje otroke dodelilo v vzgojo in varstvo predlagatelju ter da je bilo ugotovljeno, da otroci nekaj časa celo niso hodili v nobeno šolo, čeprav so vsi trije šoloobvezni.² Ob takšnih okoliščinah je prešolanje otrok vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, zato je ob nesporazumu staršev potrebno ukrepanje sodišča.

8Iz povzete določbe ZIZ pa izhajajo pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče že pred odločitvijo, s katero nadomesti sporazum staršev, z ureditveno (regulacijsko) odredbo začasno (do končne odločitve) uredi sporno razmerje med udeleženci postopka. Bistvo tako imenovanih regulacijskih začasnih odredb v družinskih postopkih je v tem, da se z njimi začasno uredi izjemen položaj, v katerem so koristi otrok tako ogrožene, da ni mogoče čakati na pravnomočen zaključek postopka. Izkazane morajo biti okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Izdaja začasne odredbe je zato omejena le na nujne (izjemne) primere.

9Nujnosti takšnega ukrepanja sodišča nasprotna udeleženka ni izkazala. Otroci živijo pri predlagatelju v Z., celotno šolsko leto 2016/2017 so obiskovali Osnovno šolo Y, ki je v Z. in blizu njihovega stalnega prebivališča. Obiskujejo javno osnovno šolo, ki ima enak program kot Osnovna šola X. Ta šola je tudi šola njihovega matičnega šolskega okoliša glede na njihovo stalno prebivališče (48. člen Zakona o osnovni šoli). Otroci tudi nimajo posebnih psihofizičnih potreb, ki bi utemeljevale izbiro druge šole. Tudi se ne ukvarjajo s katero izmed obšolskih aktivnosti, ki jih je mogoče izvajati zgolj na določeni osnovni šoli. Otroci so šolsko leto 2016/2017 uspešno zaključili, nasprotni udeleženki pa ni uspelo dokazati, da je sinu A. in hčerama padel učni uspeh. Tudi ni trditev (ne dokazov), da so otroci zaradi sedanje osnovne šole pod stresom (izvid psihološke ambulante za sina A. je datiran na oktober 2016 in ni vezan na obravnavani predlog za prešolanje otrok z Osnovne šole Y na Osnovno šolo X). Hkrati tudi ni posebnega razloga, da bi otroci zamenjali osnovno šolo (in s tem svoje socialno, vrstniško okolje), še posebej ne med letom.

10Nasprotna udeleženka kot okoliščini, ki naj bi izkazovali nujnost posega v obstoječe stanje, poudarja ugotovitve izvedenca v pravdnem postopku za predodelitev otroka in željo oziroma mnenje otrok, da se prešolajo nazaj na Osnovno šolo X. Slednje samo po sebi še ne pogojuje izdaje začasne odredbe. Prav tako ni edino odločilno za končno odločitev. Mnenje otroka je treba upoštevati, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je otrok sam izbral, in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (četrti odstavek 113. člena ZZZDR). Treba je namreč izključiti vsak čustven pritisk na otroka s strani staršev in hkrati upoštevati, da otrokovo mnenje ni vedno v skladu z njegovo koristjo.³ Upoštevati je treba vse relevantne okoliščine v obravnavanem primeru, npr. da je kraj šolanja - X. oddaljen 24 km od prebivališča otrok z vsemi posledicami, ki jih takšna oddaljenost pogojuje v življenju otrok in njihovih staršev. Pri tem je treba poudariti tudi okoliščino, da nasprotna udeleženka v X. očitno ne živi več. V svojih vlogah kot svoje prebivališče navaja Š., po navedbi predlagatelja pa naj bi sedaj prebivala v I.

11Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj stališče izvedenca dr. T. R., ki ga je podal v drugi zadevi ne more potrjevati trditve nasprotne udeleženke o nujnosti ukrepanja z novo začasno odredbo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju pridružuje razlogom prvostopenjskega sodišča, hkrati pa dodaja, da se navedeno mnenje izvedenca nanaša na prešolanje otrok po prvi začasni odredbi iz septembra 2016, in da je iz njega razvidno, da so bila neprimerna ravnanja staršev tista, ki so na otroke vplivala izrazito negativno (ne pa prešolanje otrok samo po sebi), starša pa premostitvenih stisk svojih otrok nista lajšala, temveč sta jih s stopnjevanjem medsebojnega konfliktnega odnosa še dodatno ustvarjala in stopnjevala.

12Pritožba nasprotne udeleženke je glede na navedeno neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

13Odločitev o stroških začasne odredbe je pridržana za končno odločitev v zadevi.

¹ Primerjaj odločbi Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 622/2017 in IV Cp 2463/2015.
² Točka 11. sklepa pritožbenega sodišča IV Cp 2909/2016, s katerim je zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke zoper začasno odredbo izdano v tem postopku, s katero so se otroci prešolali v kraj kjer prebivajo skupaj s predlagateljem.
³ Nasprotna udeleženka je pritožbi priložila nov dokaz, videoposnetek, ki ga je 30.08.2017 na skrivaj posnela v K., iz katerega naj bi izhajala želja otrok za prešolanje. Pri uporabi tega dokaza se je sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-472/02, iz katere izhaja stališče, da je dopusten dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti, ob obstoju posebej utemeljenih okoliščin pomembnih za izvrševanje neke ustavne pravice (14. točka obrazložitve), vendar pa takšnih okoliščin ni navedla. Ne glede na navedeno in v luči citirane določbe 113. člena ZZZDR, tako pridobljenega mnenja otrok, ne bi bilo mogoče upoštevati.