VSM Sodba IV Kp 65929/2012

I. Pritožbi zagovornice obdolženega M.P. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v odločbah o premoženjskopravnih zahtevkih, tako da se delavce:

- M.J. z zneskoma plač 2.821,74 EUR bruto in regresa 686,00 EUR bruto,

- R.O. z zneski plač 3.540,00 EUR bruto, nadurnega dela 249,00 EUR bruto in regresa 686,00 EUR bruto,

- M.N. z zneski plač 3.540,00 EUR bruto, nadurnega dela 38,71 EUR bruto in regresa 686,00 EUR bruto;

- H.J. z zneskoma plač 2.821,74 EUR bruto in regresa 686,00 EUR bruto,

- N.S. z zneskom regresa 686,00 EUR bruto,

- E.S. z zneskom regresa 686,00 EUR bruto,

- B.S. z zneskoma plač 2.360,00 EUR bruto in regresa 686,00 EUR bruto,

- N.L., S.G., M.D., P.I., H.B., V.K., Z.R., A.S., S.S., S.Š. in S.E. pa v celoti napoti na pravdo.

II. V ostalem se pritožba zagovornice obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 65929/2012 z dne 29.3.2017 obdolženega M.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, o višini katerih bo odločeno po pravnomočnosti sodbe, na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP pa je bilo odločeno tudi o premoženjskopravnih zahtevkih.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zoper odločbe o kazenski sankciji, o stroških kazenskega postopka ter o premoženjskopravnih zahtevkih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 358. člena ZKP oziroma podrejeno, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Zagovornica je v pritožbi zahtevala, da se jo obvesti in vabi na sejo pritožbenega senata. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi zagovornica v pritožbi ni pojasnila, kateri razlogi bi narekovali njeno navzočnost, strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba zagovornice obdolženca delno utemeljena.

5Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. odstavka (pravilno: točke) prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v 10. točki sodbe v nasprotju z očitkom iz obtožnega akta ugotavljalo, da bi delodajalec moral delavcem izplačati višje plače kot so bile dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi ter da delavcem ni plačal dopusta, česar pa ni ugotovilo niti delovno sodišče v zamudnih sodbah, enako velja za neplačilo prispevkov, ki se obdolžencu v obtožnem predlogu niso očitali, niti se v tej smeri niso izvajali dokazi.

6Opisana kršitev ni podana. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je lahko storjena le z izrekom sodbe in ne z njeno obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje namreč prekorači obtožbo, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, česar pa pritožba ne zatrjuje, temveč to kršitev utemeljuje z obrazložitvijo sodbe. S takšnimi izvajanji pa pritožba graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, katerim glede obveznosti plačila prispevkov obdolženca (po odvodu predpisanih obveznosti) od bruto zneskov plač, regresa in dodatkov pri delu, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, kot to bo obrazloženo v nadaljevanju.

7Zagovornica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da je napadena sodba pomanjkljiva in v nasprotju s podatki spisa glede prilivov na transakcijski račun družbe T. d. o. o. navedenih v 18. točki sodbe, ker se pri tem sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstev, da je družba vsak priliv nemudoma namenila za stroške plač, druge dohodke iz delovnega razmerja ter prispevke delavcev, s čimer je po mnenju pritožbe obdolžencu onemogočeno učinkovito uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8Zatrjevane kršitve pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Čeprav sodišče prve stopnje za vsak posamezni priliv res ni navedlo kaj vse je bilo z njim plačano, pritožba očitno prezre, da je sledilo oškodovanim delavcem, ki so povedali, da so del plače prejemali na transakcijski račun in del na roke, prav tako, da so plačila na transakcijski račun oškodovancev bila po seznamu, kar vse potrjuje, da je sodišče prve stopnje pri prilivih družbe T. d. o. o. (sedaj T. d. o. o. - v stečaju) upoštevalo plačila plač in drugih stroškov dela, to pa nenazadnje tudi pritožba na strani 5, ko se z ugotovljenimi odlivi iz TRR družbe, ne strinja. Zato so izvajanja pritožbe, da je napadena sodba v nasprotju s podatki spisa oziroma pomanjkljiva, neutemeljena.

9Isto bistveno kršitev določb pritožba zatrjuje tudi z navajanjem, da so razlogi napadene sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, ko sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da je imela družba T. d. o. o. na TRR dovolj sredstev za poravnavo terjatev delavcev, nato pa da so bile razmere v družbi v kritičnem obdobju tako slabe, da obdolženec več ni mogel izpolnjevati svojih obveznosti. Po mnenju pritožbe je družba T. d. o. o. v očitanem obdobju izdala dovolj računov, če bi bili ti računi s strani družbe P. d. o. o. (sedaj P. d. o. o. - v stečaju) pravočasno in v celoti plačani, bi lahko bile plačane tudi plače delavcev.

10Temu stališču pritožbe ni mogoče pritrditi. Razlogi napadene sodbe glede finančnega stanja družbe T. d. o. o. in objektivno zmožnostjo izplačila plač oškodovanim delavcem, namreč niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v TRR družbe ugotovilo, da je družba določene prilive na TRR imela vse do avgusta 2009, da je večina delavcev v letu 2009 vse do junija dejansko delala ter da jim je obdolženec vsakič, ko so ga opomnili, da plač (nekateri še za november 2008, december 2008 in nato za mesece februar, marec, april, maj in junij v letu 2009) še vedno niso dobili, obljubljal da plače bodo, vmes pa jih zavajal z minimalnimi plačili po 100,00 EUR do 300,00 EUR, da so delo še naprej opravljali. Sodišče prve stopnje je upoštevaje veliko število delavcev ter zneske njihovih terjatev (na račun neizplačanih plač oziroma prikrajšanj pri izplačilih plač), ki so iz meseca v mesec naraščale, medtem ko se je slabo finančno stanje družbe, z zamiki pri izplačilih plač od dva do tri mesece, začelo že konec leta 2008 in se nadaljevalo v letu 2009, zaključilo, da gre pri obdolžencu za zavestno in premišljeno odločitev, da plač, prikrajšanj pri plačah, regresov in dodatkov kot izhajajo iz izreka napadene sodbe, delavcem ne bo izplačal. V zgoraj povzetih razlogih napadene sodbe pritožbeno sodišče ne vidi prav nobenega nasprotja, medtem ko pritožba z izvajanji, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izdanih računov družbe T. d. o. o. družbi P. d. o. o., ki niso bili plačani, graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu napadene sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožba iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljena.

11Zagovornica v pritožbi uveljavlja kršitev načela materialne resnice iz 17. člena ZKP z navajanji, da bi sodišče prve stopnje moralo enako pazljivo ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo kot tudi tista, ki so mu v korist. To po mnenju pritožbe ni bilo storjeno glede prilivov in odlivov družbe z NLB računa, kjer je sodišče prve stopnje upoštevalo le izpovedbe oškodovancev, pogodbe o zaposlitvi ter sporazume o prenehanju delovnega razmerja, ni pa upoštevalo, da so bile plače večji del obdobja iz obtožbe plačane, šele od meseca marca 2009 dalje plače niso bile plačane v celoti. Sodišče prve stopnje bi moralo za pravilno ugotovitev ali je imela družba na TRR dovolj denarja za plačilo plač, postaviti izvedenca finančne stroke, ker tega ni storilo, je to dejstvo nepravilno ugotovilo, prav tako ni pojasnilo od kdaj je bila družba insolventna in na podlagi katerih zakonskih pogojev iz ZFPPIPP je ugotovilo njeno insolventnost.

12Zatrjevana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Kot je že bilo odgovorjeno pod 8. točko obrazložitve, je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju objektivne zmožnosti plačila plač zaslišalo obdolženca, vpogledalo v TRR družbe T. d. o. o., zaslišalo oškodovane delavce, vpogledalo v njihove pogodbe o zaposlitvi, obračunske listine in sporazume o prenehanju delovnega razmerja, v TRR nekaterih oškodovancev, zamudne sodbe, na predlog obrambe je zaslišalo priče B.S., S.S., J.B., brata obdolženca S.P., bivšo ženo obdolženca A.P. ter stečajnega upravitelja I.M., kar vse potrjuje, da je sodišče prve stopnje izvedlo širok dokazni postopek ter da je pri zaključkih o tem, da je družba obdolženca bila objektivno zmožna izplačati plače ter da razlog za neplačilo plač ni v gospodarski krizi, ampak v ravnanju obdolženca, upoštevalo tako dokaze, ki so obdolžencu v korist kot tudi tiste, ki ga obremenjujejo, zato o kršitvah 17. člena ZKP in pravice do izvajanja dokazov, ki so obdolžencu v korist ter s tem bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče govoriti. Pritožba z gornjimi izvajanji podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri čemer zagovornica tekom postopka ni predlagala izvedenca finančne stroke. Iz navedenih razlogov in ker pritožba tudi sicer ne pojasni, kako naj bi domnevna kršitev vplivala na zakonitost oziroma pravilnost napadene sodbe, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

13Zagovornica v pritožbi zatrjuje kršitev načela zakonitosti v povezavi s prvim odstavkom 7. člena KZ-1 oziroma prvim odstavkom 3. člena KZ ter prepoved retroaktivne uporabe strožjega zakona, ker v obdobju od 18.2.2008 do 31.10.2008, v katerem je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kvalificirane oblike kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, prvi odstavek 205. člena KZ kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja sploh ni določal, prav tako je bila zagrožena nižja kazen, to je denarna kazen ali zapor do enega leta. Z očitanim ravnanjem od 18.2.2008 do 31.10.2008 je po mnenju pritožbe prekoračen tudi absolutni 6-letni zastaralni rok, ki ga določa četrti odstavek 112. člena KZ, zaradi česar je sodišče prve stopnje z napadeno sodbo kršilo 3. in 4. točko 372. člena ZKP, ker je kazenski pregon že zastaran in ker je uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti.

14Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke oziroma 4. točke 372. člena ZKP ni podana. Kot izhaja iz izreka napadene sodbe se obdolžencu očita kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, ki je trajalo od 18.2.2008 do 18.9.2009, torej ves čas, ko bi obdolženec obveznost plačila plač oziroma prikrajšanj pri plači, regresov in dodatka za nadurno delo oškodovanim delavcem moral izpolniti, pa tega ni storil. Obdolženec je imel ves čas enak subjektivni odnos do svojih zakonskih dolžnosti, ki jih ni izpolnjeval, v posledici takšnega ravnanja obdolženca, več delavcev v daljšem časovnem obdobju ni prejelo plač oziroma so bili prikrajšani pri plačah, regresu in dodatkih, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Sodna praksa je zato v zvezi s tem kaznivim dejanjem zavzela stališče, da gre za trajajoče kaznivo dejanje in v tem smislu za eno kaznivo dejanje (in ne toliko kaznivih dejanj kot je oškodovancev), ki je dokončano, ko protipravno stanje preneha. Za čas izvršitve pri takšnih kaznivih dejanjih ter vprašanjem zastaranja in vprašanjem kateri zakon je potrebno uporabiti, velja čas, ko je prenehalo protipravno stanje, kar pomeni da je relevanten datum 18.9.2009, torej v času veljavnosti KZ-1. Glede na navedeno tako ne drži izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje z opredelitvijo kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 kršilo načelo zakonitosti, ker je uporabilo strožji kazenski zakon, niti da je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje absolutno zastaral.

15Pritožba v zvezi s tem navaja še, da je zahteva za opravo preiskovalnih dejanj obdolžencu očitala čas storitve kaznivega dejanja od 18.1.2009 do 18.1.2010, torej v času veljavnosti KZ-1, kar pa na opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu in izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje, ne vpliva. Po končanih preiskovalnih dejanjih namreč državni tožilec vloži obtožni akt, v kolikor meni, da so podani pogoji za nadaljevanje kazenskega postopka, pri čemer opis dejanja, torej tudi čas storitve kaznivega dejanja, prilagodi ugotovitvam iz preiskovalnih dejanj. Iz navedenih razlogov in ker zastaranje kazenskega pregona ni začelo teči 31.10.2008, temveč šele 18.9.2009, je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na pretrganje zastaranja in v zvezi s tem na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 226/99 z dne 4.7.2002.

16Tudi dejansko stanje prvostopno sodišče ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze je pravilno ocenilo in zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku napadene sodbe opisano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče povzema ustrezne razloge prvostopne sodbe kot pravilne ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornice dodaja:

17Bistvo pritožbe zagovornice je v trditvi, da obdolženec objektivno ni bil zmožen izpolnitvi obveznosti do delavcev, kar je posledica nezakrivljenega slabega finančnega stanja družbe T. d. o. o.. V zvezi s tem pritožba navaja, da že iz izpiska TRR družbe T. d. o. o. 1.11.2008 izhaja, da ni imela dovolj sredstev za plačilo obveznosti, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo, da je obdolženec vsak denar, ki ga je družba prejela, namenil za stroške plač in prispevkov. Pri oceni finančnega stanja družbe T. d. o. o. sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je družba imela finančne težave, ker so njeni dolžniki zamujali s plačili, da se je v letu 2009 delo opravljalo do meseca junija in je družba izdala računov za 161.488,82 EUR ter da je vsem delavcem delovno razmerje prenehalo v juliju 2009, da je imela družba T. d. o. o. odprto terjatev do družbe P. d. o. o. v znesku 84.000,00 EUR ter da se je plačilna nedisciplina P. d. o. o. začela konec leta 2008, medtem ko družba T. d. o. o. v obdobju od 25.3.2009 do 4.6.2009 prilivov na TRR sploh ni imela. Po oceni pritožbe sodišče prve stopnje ni upoštevalo NLB izpiska in zato ni pravilno ugotovilo neizplačanih plač, kar primeroma našteva za oškodovance R.O., Z.Ž. in P.I. ter zatrjuje, da ne drži očitek, da obdolženec ni izplačal treh zaporednih plač v vseh primerih, ampak da so plače do februarja 2009 bile v večjem delu izplačane. Pritožba v nadaljevanju navaja še, da objektivni elementi kaznivega dejanja niso podani, da obdolžencu naklep ni dokazan ter da delavcev glede plačila plač ni zavajal, tega pa ne potrjujejo niti listinski dokazi, niti oškodovani delavci A.S., E.S. in S.P..

18Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Nejasne so pritožbene navedbe, da obdolženec ne odgovarja za neizplačilo plač, temveč družba oziroma družbeniki. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih napadene sodbe pravilno ugotovilo, da je bil obdolženec v obdobju, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, direktor družbe T. d. o. o. ter da je v tej funkciji tudi dejansko vodil posle, sprejemal ključne odločitve glede zaposlovanja in sklepal pogodbe o zaposlitvi z delavci, zato ni dvoma, da je prav obdolženec bil zavezan ravnati v skladu s predpisih o plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja (8. točka sodbe).

19Sodišče prve stopnje zagovoru obdolženca, da je želel izplačati plačila iz izreka napadene sodbe, ampak da tega iz objektivnih razlogov ni mogel, utemeljeno ni sledilo. Oporo za tak zaključek je imelo v izpovedbah oškodovanih delavcev, v vpogledu v TRR družbe T. d. o. o., v pogodbah o zaposlitvi delavcev in plačinih listah ter pravnomočnih zamudnih sodbah Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 24/2010 z dne 23.2.2010, pravnomočna 19.3.2010, za delavca R.O.; Pd 658/2009 z dne 12.1.2010, pravnomočna 25.3.2010, za delavca B.S.; Pd 747/2009 z dne 16.2.2010, pravnomočna 5.3.2010, za delavca H.J.; Pd 748/2009 z dne 10.3.2010, pravnomočna 27.3.2010, za delavca M.J.; Pd 160/2011 z dne 4.4.2011, pravnomočna 22.4.2011, za delavca M.P. in Pd 61/2010 z dne 5.3.2010, pravnomočna 25.3.2010, za delavca M.N.. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec z izplačili plač pričel zamujati že konec leta 2008 (in torej ne v začetku leta 2008 kot to trdi pritožba) ter da so pri nekaterih delavcih plače zamujale za dva do tri mesece (npr. plačo za oktober 2008 so nekateri delavci prejeli šele v decembru 2008, plačo za november 2008 šele v januarju 2009). Takšno finančno stanje družbe pa se je kljub prejetim prilivom (18. točka, str. 22 zgoraj), nadaljevalo tudi v letu 2009, ko je družba zaposlovala enako število delavcev oziroma še več, ko je obdolženec nekaterim delavcem ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, celo podaljševal delovno razmerje (tako je npr. delavec R.A. podpisal novo pogodbo o zaposlitvi 11.2.2009, M.B. 13.1.2009, A.Č. 1.2.2009, Đ.D. 16.2.2009, S.G. 26.2.2009, M.H. 15.2.2009, M.N. 30.1.2009, P.I. 20.3.2009, H.J. 15.5.2009, V.K. 15.5.2009, G.K. 12.2.2009, A.S. 20.3.2009, B.S. 30.3.2009, Z.Ž. 20.1.2009). Pri tem ni prezreti, da je nekaterim od navedenih delavcev dolgoval plače še za nazaj (tako npr. P.I. za januar 2008, nato od oktobra 2008 do marca 2009, H.J. za december 2008 do maja 2009, V.K. za april 2009, A.S. za december 2008, Z.Ž. za december 2008), prav tako da zgoraj navedenim delavcem ter ostalim, ki izhajajo iz izreka napadene sodbe, plač v letu 2009 (večini delavcem od februarja 2009 oziroma marca 2009 dalje), razen manjših gotovinskih izplačil, ni izplačal. Ne drži niti izvajanje pritožbe, da je obdolženec vse prilive porabil za izplačilo plač delavcem, saj je družba v decembru 2008 imela dva večja priliva v skupnem znesku 46.500,00 EUR pa obdolženec plač delavcem ni izplačal, enako v februarju 2009, ko je družba prejela prilivov skupaj za 18.690,00 EUR. Vse navedene okoliščine po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da družba T. d. o. o. je razpolagala s prilivi za plačilo plač delavcem, da pa se je finančno stanje v družbi T. d. o. o. v letu 2009 iz meseca v mesec tako poslabševalo, da je bil obdolženec kot direktor družbe dolžan ukrepati, delavce takoj seznaniti z nezmožnostjo izplačil plač ter sprejeti ustrezne ukrepe pri reševanju finančnih težav družbe. Obdolženec pa tega ni storil. Nasprotno, kljub takšnemu finančnemu stanju, ko je s plačili plač zamujal že od konca leta 2008, je velikemu številu delavcev pogodbe o zaposlitvi še podaljšal ter s tem prispeval k še večjim finančnim težavam podjetja, vse delavce pa je kljub temu, da je vedel, da denarja za plače nima, več mesecev pošiljal na delo, medtem ko jim obveznosti iz naslova plač, regresov in dodatkov, vse do danes ni poravnal. Zato pritožba zagovornice, ki poskuša prikazati, da obdolženi ni kriv za očitano mu kaznivo dejanje in se pri tem sklicuje, da je obdolženec vse prejete prilive porabil za izplačilo plač in objektivno ni bil zmožen izplačati plač delavcem, ne more biti uspešna, ampak nasprotno potrjuje, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, torej da se je zavestno odločil, da oškodovancem plač oziroma prikrajšanj pri plačah ter drugih obveznosti, ne bo plačal. Okoliščine, da so tudi dolžniki družbe T. d. o. o. zamujali s plačili, da je imela družba T. d. o. o. v višini 84.000,00 EUR odprtih terjatev do družbe P. d. o. o., da je imela družba P. d. o. o. na dan začetka stečaja odprtih za 386.094,83 EUR kratkoročnih terjatev ter da je družba T. d. o. o. izdala računov za 161.488,82 EUR, ki bi v primeru plačila zadostovali za plačilo plač vseh delavcev, na zgoraj opisano ravnanje obdolženca ne vplivajo, temveč potrjujejo, da se pritožba spreneveda, ko trdi, da je obdolženec ves čas pričakoval plačilo izdanih računov za že opravljeno delo ter da je delavce na sestankih z obljubljenimi plačili plač, ko bo družba prejela plačane obveznosti svojih dolžnikov, dejansko zavajal, da so delo brez plačila oziroma z minimalnimi izplačili gotovine še naprej opravljali.

20To s svojimi izpovedbami potrjujejo tudi delavci E.S., A.S. in N.S., za katere pritožba sicer v nasprotju z njihovimi izpovedbami meni, da so potrdili zagovor obdolženca o objektivni nezmožnosti izplačila plač. Delavec E.S. je namreč potrdil, da so že plače v letu 2008 bile izplačane z zamikom, enako plače v letu 2009, obdolženec jim je ves čas obljubljal izplačilo plač, včasih jim je potem dal po 50,00 EUR, nato spet obljubljal, pa potem 100,00 EUR, da so imeli kaj jesti. Prezreti ni izpovedbe tega delavca niti v delu, ko je povedal, da se je na predlog obdolženca kasneje zaposlil v družbi A. d. o. o., katere direktor je bil brat obdolženca, češ da mu bo na ta način plačal zapadle plače za delo pri družbi T. d. o. o.. Za družbo A. d. o. o. je delo opravljal v Belgiji, a kasneje tudi dela pri tej družbi ni dobil plačanega. Plačila z zamiki že od konca leta 2008 sta potrdila tudi delavca A.S. in N.S., oba sta povedala tudi, da jima je obdolženec tu in tam plačal manjše znesek gotovine, da so delo opravljali še naprej. Oba je obdolženec tudi ves čas zavajal, da bodo plače izplačane do določenega dneva, nato tistega dneva plač ni nakazal, ampak spet določil drug dan in tako naprej. Tudi delavcu S. je obdolženec obljubljal delo v Belgiji, ko ga je kasneje vprašal za plačilo dolga zapadlih plač za delo pri T. d. o. o., se mu več na telefon ni oglašal. Pritožba zato tudi s sklicevanjem na izpovedbe delavcev S.S. in S. ni uspela prepričati, da obdolženec objektivno ne bi bil zmožen izplačati plač in drugih obveznosti, ki izhajajo iz izreka napadene sodbe. Sodišče prve stopnje pa je upoštevaje izpovedbe zaslišanih delavcev pravilno zaključilo tudi, da je obdolženec šele junija 2009 delavcem po resnici povedal kakšno je finančno stanje družbe oziroma da družba več nima denarja za izplačila plač (kot navajajo delavci, jim je to povedal na gradbišču, kjer so gradili stavbo ZPIZ-a), od takrat dalje je večina delavcev tudi prenehalo z delom in si iskalo zaposlitev drugod.

21Pritožba se glede obstoja objektivne nezmožnosti izplačila plač in drugih obveznosti neuspešno sklicuje tudi na priči S.S. in B.S., ki sta sicer potrdila, da so zaradi gospodarske krize dolžniki P. d. o. o. pričeli zamujati s plačili obveznosti, posledično je imel finančne težave tudi T. d. o. o. , vendar vse navedeno ne razbremeni krivde obdolženca, ki kljub vedenju za opisane finančne težave, kot direktor družbe in delodajalec ni storil ničesar v smeri, da bi zavaroval pravice delavcev. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo niti zagovoru obdolženca, da je družinske prihranke v znesku 15.000,00 EUR namenil za plačilo plač delavcem, saj to niti z listinami niti z izpovedbama prič A.P. in J.B. ni bilo dokazano (16. točka sodbe). Ker je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno, vsa pravnorelevantna dejstva pa izkazana tudi z listinsko dokumentacijo, iz katere se je dalo jasno razbrati poslovanje družbe T. d. o. o., njeno finančno stanje v, število zaposlenih delavcev in obveznosti do njih, tudi ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca finančne stroke, ki ga v pritožbi predlaga zagovornica. Na krivdo obdolženca pa ne vpliva niti okoliščina, da sodišče prve stopnje insolventnosti družbe T. d. o. o. ni ugotavljalo v skladu z določbami 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (nadalje ZFPPIPP), saj je težave z izplačili plač konec leta 2008 in v letu 2009 zatrjeval obdolženec sam, kljub temu pa v smeri zavarovanj pravic delavcev ni storil ničesar.

22Glede na ugotovljeno dejansko stanje so brez teže tudi pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe ne bi smelo sklicevati na sodbi Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. VII Kp 12608/2014 z dne 13.1.2016 in Višjega sodišča v Kopru, opr. št. 32471/2011 z dne 29.10.2015, ker gre v obeh primerih za drugačno dejansko stanje. Čeprav navedeno v splošnem drži, sta se v obeh citiranih odločbah obdolženca (enako kot v obravnavani zadevi) sklicevala na objektivno nezmožnost izplačila plač oziroma prispevkov delavcem, ki glede na finančno stanje družb in poslovanje obdolžencev, ni bila ugotovljena, delavci pa so brez plačila plač oziroma brez plačanih prispevkov, delo dalj časa še naprej opravljali, s tem so v obeh primerih bile delavcem dalj časa kršene njihove pravice, ki bi jih delodajalci morali primarno izpolnjevati. V tem smislu sta zadevi podobni obravnavani, zato so obširni pomisleki pritožbe, da objektivni elementi kaznivega dejanja v obravnavani zadevi niso podani, odveč.

23Ne drži niti pritožbeno izvajanje, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo akuzatornosti in v nasprotju z obtožbo ugotavljalo, da bi obdolženec delavcem moral izplačevati višje plače kot so bile dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč v korist obdolženca višine plač upoštevalo v skladu s pogodbo o zaposlitvi delavcev ter plačilnimi listi, ki jih je pripravil delodajalec oziroma računovodska služba. Glede na izpovedbe večine delavcev pa je pravilno ugotovilo, da so delavci imeli dogovorjeno urno postavko in da njihove plače niso bile fiksno določene (10. točka., str. 17). Delavcem je utemeljeno sledilo tudi v delu, ko so skladno izpovedovali, da letnega dopusta niso imeli oziroma če so letni dopust koristili, tega niso dobili plačanega, prav tako niso prejeli regresa za letni dopust v letu 2009 (v celoti oziroma v sorazmernem delu), medtem ko plačila najemnine za stanovanje v znesku od 80,00 EUR do 120,00 EUR, ki jo omenjajo nekateri delavci, v skladu z določili ZDR-1, ni mogoče šteti kot plačilo regresa za letni dopust. Navedbe pritožbe, da zgoraj navedenega ni posebej ugotavljalo niti delovno sodišče, so glede na izdane zamudne sodbe, neupoštevne (obdolženec je bil v smeri drugačne ugotovitve dejanskega stanja popolnoma pasiven).

24Kar zadeva pritožbene navedbe, da ne drži, da delavci v očitanem obdobju niso prejeli treh zaporednih plač, je pojasniti, da iz izreka napadene sodbe, izpovedb zaslišanih delavcev ter že omenjenih listinskih dokazil pod točko 18 obrazložitve, povsem jasno izhaja, da večini delavcev plače niso bile izplačane tri zaporedne mesece (ali celo več), nekaterim tri mesece in več, le enemu manj kot tri mesece (B.D.). Ker gre za trajajoče kaznivo dejanje in v tem smislu za eno kaznivo dejanje, je pravna opredelitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, pravilna. Zato so drugačna izvajanja pritožbe, ki meni da je obdolžencu kvečjemu mogoče očitati kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1, neuspešna. Enako neuspešna je pritožba, ko navaja, da se obdolžencu v izreku napadene sodbe pod točko 1 očita le, da plač delavcem ni pravočasno izplačal (do 18. v mesecu), kar pa še ne pomeni, da so izpolnjeni zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja, v smislu da tri zaporedne plače niso bile izplačane. Nič od navedenega namreč ne drži. V izreku napadene sodbe se obdolžencu pod točko 1 očita neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač, kar je v nadaljevanju tudi opisano in opredeljeno s konkretnimi okoliščinami, zato so pritožbena izvajanja neutemeljena.

25Soglašati ni mogoče niti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo zneske neizplačanih plač, pri čemer to primeroma našteva za delavce R.O., Z.Ž. in P.I.. Ponovno je poudariti, da je obdolženec z izplačili plač že od konca leta 2008 dalje zamujal, prav tako da plače v posameznih mesecih ni izplačeval v celoti (izplačani zneski od 100,00 do 300,00 EUR ne ustrezajo višini dogovorjene plače delavcev, niti zneskom plač iz plačilnih list). Vse navedeno velja tudi za izpostavljene delavce. Kar zadeva delavca R.O. se v spisu nahaja njegov izpis iz TRR pod prilogo C19, pri čemer pritožba glede na izpiske prilivov iz leta 2008 prezre, da delavec ni redno prejel plače za mesec november 2008, ki je torej v celoti bila izplačana šele v januarju 2009, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da delavec plače za december 2008 ni dobil plačane. V letu 2009 je 25.3.2009 prejel plačo za mesec januar 2009, medtem ko plač za mesec februar 2009, marec 2009, maj 2009, junij 2009 in julij 2009 ni prejel (priliv 300,00 EUR 8.6.2009 je očitno štet kot prejeta plača za april 2009, saj je delavec ni uveljavljal). Enako velja tudi za delavca Z.Ž., ki je povedal, da so bile plače od oktobra 2008 dalje plačane z zamikom, prav tako P.I., ki je določno opredelil, da ni prejel plač za mesec januar 2008, nato pa od oktobra 2008 do decembra 2008 in od januarja 2009 do marca 2009. V spisu ni izpisa iz njunih TRR, je pa pritožbeno sodišče po vpogledu v TRR družbe ugotovilo, da je Ž. plačo za november 2008 dobil šele v januarju 2009, naslednja nakazila so bila 25.3.2009 426,76 EUR in 8.6. 2009 300,00 EUR, zato drži da plače za december 2008 ni prejel, prav tako da mu niso bile izplačane celotne plače vse do junija 2009. Kar zadeva oškodovanca I. je zamujala že plača za januar 2008, nato pa še plače od oktobra 2008 do decembra 2008, zato nakazila plač v januarju 2009, 26.3.2009 in 8.6.2009 pomenijo plačilo plač za nazaj, ki nikakor niso v celoti izplačane. Pritožbeno sodišče pa je zaradi priglašenih bruto zneskov plač, tega oškodovanca s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje glede višine dolgovanih plač, ne vpliva dejstvo, da je obdolženec delavcem manjše zneske plačeval v gotovini na roke. Zneski na roke v višini 50,00 EUR, 100,00 EUR, 200,00 EUR ali 300,00 EUR kot to navaja pritožba, namreč ne ustrezajo višini dogovorjene plače niti načinu izplačila plače kot to predvideva ZDR-1 in pogodba o zaposlitvi. Glede na to, da je obdolženec po več mesecev zamujal s plačili plač, pa ni mogoče ugotoviti niti kaj ti zneski predstavljajo.

26Pritožba je neuspešna tudi v delu, ko navaja, da delavcem regres za leto 2009 ni pripadal v celoti, ker pri družbi T. d. o. o. niso bili zaposleni celo leto 2009. V skladu z 131. členom ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu, ki mu pripada pravica do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Regres pa je bil obdolženec v letu 2009 dolžan izplačati vsem delavcem. Ker ne drži izvajanje pritožbe, da je vsem delavcem delovno razmerje prenehalo junija 2009 oziroma da nihče po juniju 2009 več ni delal, je sodišče prve stopnje po vpogledu v pogodbe o zaposlitvi delavcev, sporazume o prenehanju delovnih razmerij ter zaslišanja oškodovanih delavcev, pravilno ugotovilo, da je obdolženec bil nekaterim delavcem do 1. julija 2009 dolžan izplačati celotni regres, drugim pa sorazmerni del. Okoliščina, da delavec potem ni delal celo leto 2009 je pomembna le za morebitno vračilo preveč plačanega regresa in ne vpliva na dolžnost delodajalca, da obveznost plačila regresa izpolni do 1.7. oziroma najkasneje do 1.11. tekočega leta, kar pa se v obravnavani zadevi ni zgodilo.

27Po vsem obrazloženem, in ker pritožba zagovornice tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ni navajala ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

28Odločbo o kazenski sankciji zagovornica graja z navedbami, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni obdolžencu ni pojasnilo, zakaj se je odločilo za izrek zaporne kazni in ne pogojne kazni, kot so to storila sodišča v podobnih primerih, prav tako da pri odmeri kazni ni upoštevalo vseh okoliščin, in sicer da je del ravnanja obdolženca do 31.10.2008 že zastaral, objektivne nezmožnosti izplačila plač, da je obdolženec zaradi propada podjetja bil tudi v osebni krizi, propadla pa mu je tudi zakonska zveza.

29Preizkus odločbe o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ocenjeno težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, prav tako oškodovanje velikega števila delavcev in dejstvo, da je obdolženec kaznivo dejanje izvajal daljše časovno obdobje, storilo prav, ko je obdolžencu izreklo zaporno kazen, kar vse je v odločbi o kazenski sankciji tudi ustrezno obrazložilo. Ob navedenem ni mogoče slediti pritožbi, ki se zavzema za izrek pogojne obsodbe ter se pavšalno sklicuje na kazni izrečene obdolžencem v podobnih primerih (v sodbah, ki jih citira sodišče prve stopnje). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, milejša kazenska sankcija pri obdolžencu, glede na ugotovljene obteževalne okoliščine, ne bi dosegla namena in ne bi bila pravična z vidika preventivnih in povračilnih namenov, ki se upoštevajo pri izreku kazni. Prvostopno sodišče je obdolžencu izreklo po višini primerno zaporno kazen in pri tem v zadostni meri upoštevalo tudi olajševalno okoliščino, in sicer da je oče enega otroka, medtem ko ostale okoliščine, ki jih ponavlja pritožba (zastaran kazenski pregon do 31.10.2008, objektivna nezmožnost izplačila plač ter osebna kriza obdolženca, ki naj bi bila posledica propada podjetja) niso bile ugotovljene. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tako izrečena zaporna kazen ustrezna in pravična ter bo pri obdolžencu dosegla namen kaznovanja.

30Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (člen 383/1 ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

31Pritožba graja tudi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, in sicer, da sodišče prve stopnje obdolžencu ne bi smelo v plačilo naložiti davkov in prispevkov od bruto plač delavcev, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Predmet premoženjskopravnega zahtevka, ki ga sodišče naloži v plačilo obdolžencu je namreč lahko le nekaj, kar je lahko predmet tožbe v pravdnem postopku, to pa za plačilo prispevkov od bruto plač, bruto zneskov regresov delavcev ter bruto zneskov za nadure, ne velja. Drži tudi pritožbeno izvajanje, da neplačilo prispevkov delavcem predstavlja kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1, ki se obdolžencu v izreku napadene sodbe ni očitalo in se pri posameznih delavcih ni ugotavljalo. Vsled navedenemu je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in oškodovane delavce z bruto zneski plač, regresov in nadur, napotilo na pravdo, v ostalem pa odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovanih delavcev, v nespremenjenem obsegu potrdilo (to velja za vse neto zneske plač in neto prikrajšanja pri plačah ter neto zneske plačila nadur). Kar zadeva ostala ponavljanja pritožbe zoper odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih (da obdolženec ni dolžan izplačati plač, da se obdolžencu očita le nepravočasno izplačilo plač, da ne drži, da delavcem ni izplačal plač tri mesece zaporedoma, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo: višine neizplačanih plač, odlivov iz TRR družbe T. d. o. o., izplačil denarja na roke ter višine regresa delavcem), je na njih pritožbeno sodišče odgovorilo že zgoraj.

32Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).