VSM Sklep II Kp 20603/2016

Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kazenski postopek zoper obdolženega D.P. zaradi storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem, drugem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1C) v zvezi z 20. členom KZ-1C ustavilo in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2Zoper tak sklep se je zaradi kršitve kazenskega zakona pritožil višji državni tožilec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

3Na pritožbo višjega državnega tožilca je podal pisni odgovor obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5Kot je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo že prvostopno sodišče, je bil obdolženi D.P. s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti Pr 21/2016 z dne 20. 3. 2017 že pravnomočno spoznan za odgovornega več prekrškov, med drugim tudi za prekršek po prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), ker ni upošteval odrejenega zakonitega ukaza uradnih oseb - policistov, zaradi česar je bil kaznovan z globo v višini 333,83 EUR. Kljub navedenemu je državno tožilstvo 12. 9. 2017 zoper obdolženega vložilo še obtožnico, s katero mu je očitalo, da je istega dne ob isti uri, torej 8. 2. 2016 ob 21.50 uri skupaj s soobdolženim A.N., s silo preprečil uradni osebi, ko je ta opravljala naloge policije, uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih pravic, pri čemer sta uradnima osebama povzročila poškodbe, ki imajo značaj lahke telesne poškodbe. Primerjava dejanja opisanega v prekrškovni odločbi ter dejanja, ki ga je tožilstvo obdolžencu očitalo v kazenskem postopku kaže, da je dejansko stanje iz prekrškovne odločbe v bistvenem delu identično dejanskemu stanju iz obtožbe in da gre v obeh primerih za očitanje istih aktivnih ravnanj obdolženca. Dejansko stanje prekrška, za katerega je bil obdolženi že pravnomočno spoznan za odgovornega in očitek iz obtožbe temeljita na istem historičnem dogodku na identičnih oziroma enakih historičnih dejstvih in aktivnih ravnanjih obdolženca, pri čemer se v obeh postopkih obdolžencu očitajo ista časovna in krajevna dejstva, predvsem pa tudi enake aktivnosti, kot je to podrobno navedeno v točki 9 izpodbijanega sklepa. Edina razlika je v tem, da se obdolžencu ob istem dejanskem stanju v prekrškovni zadevi ni očitala tudi povzročitev poškodb, ki imajo značaj lahke telesne poškodbe. Tako je opis kaznivega dejanja v obtožbi enak opisu kot ga vsebuje prekrškovna odločba, dodan je le pravni stavek, ki se nanaša na dejanje lahke telesne poškodbe, pri čemer pa ravnanje, v posledici katerega bi naj oškodovanca zadobila poškodbe, ni niti konkretizirano, temveč je navedeno le, da je v posledici celotnega ravnanja obdolženca, torej ravnanja, kot je opisano tudi v prekrškovni odločbi, bila povzročena telesna poškodba.

6Navedeno pa pomeni, da je med prekrškom in kaznivim dejanjem podana subjektivna - objektivna identiteta, pri čemer je že v prekrškovni odločbi opisano ravnanje obdolženca, v posledici katerega bi naj prišlo do telesnih poškodb (upiranje policistom, kriljenje z rokami, odrivanje policista, intenzivno upiranje, potiskanje, vlečenje policistov za obleko, še močnejše upiranje, obračanje z namenom, da se izvije). Glede na navedeno pa tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da primerjava opisov prekrška in kaznivega dejanja v obravnavani zadevi pokaže, da postopek o prekršku in kazenski postopek izhajata iz istega historičnega dogodka oziroma življenjskega primera, hkrati pa so dejstva, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, v bistvu enaka dejstvom, ki izhajajo iz opisa prekrška. Elementi prekrška in kaznivega dejanja se torej glede na konkretna dejanska stanova v bistvenem prekrivajo. Obdolženec je bil v obeh postopkih obravnavan za isto ravnanje (upiranje policistom, kriljenje z rokami, potiskanje in vlečenje policistov za obleko, odrivanje policistov, obračanje z namenom, da se izvije), storjeno v istih krajevnih in časovnih okoliščinah ter na škodo iste osebe. Opis kaznivega dejanja se, kot je že navedeno, od opisa prekrška razlikuje le v tem, da je pri opisu kaznivega dejanja navedeno, da sta v posledici vsega navedenega oškodovanca utrpela poškodbe. Vendar po oceni pritožbenega sodišča navedeno ne spremeni dejstva, da je bil obdolženec v tem kazenskem postopku obravnavan za popolnoma identično prepovedano ravnanje za katerega je že bil kaznovan v prekrškovnem postopku in da je očitek kaznivega dejanja glede na dejstva, ki sestavljajo njegov konkretni dejanski stan, v bistvenem enak očitku prekrška. Gre torej za bistveno isto ravnanje, ki se razlikuje le v pravni opredelitvi in nekoliko natančnejšem opisu posledic ravnanja oziroma utrpelih poškodb, kar pa na presojo res iudicata v obravnavanem primeru nima vpliva. Za bistveno isto kaznivo ravnanje, pa čeprav z drugačno pravno opredelitvijo, namreč nihče ne more biti dvakrat sojen.¹

7Glede na navedeno, in ker pritožba višjega državnega tožilca ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, in ker po vsem že obrazloženem ni bilo mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami, da prekrškovni in kazenski postopek za podlago nimata istih ali bistveno enakih dejstev, zaradi česar naj ne bi bila podana objektivna identiteta med prekrškom in kaznivim dejanjem, se je pritožba pokazala kot neutemeljena.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

¹ Odločba Vrhovnega sodišča I Ips 22153/2014.