UPRS Sodba I U 460/2018-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) v prvi točki izreka odločil, da se prošnji tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) delno ugodi in se ji dodeli redna BPP v obsegu sestave in vložitve tožbe v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI P 2747/2017, od 11. 12. 2017 dalje. V drugi točki izreka izpodbijane odločbe je zavrnil tožničino prošnjo v delu, kjer prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje ter za oprostitev plačila stroškov postopka. V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze. Skladno z določbo 26. člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je organ za BPP ocenil, da bo z dodelitvijo dodeljenih oblik pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat in zagotovljeno varstvo tožničinih pravic, zato je z izpodbijano odločbo tožnici dodelil redno brezplačno pravno pomoč od dne 11. 12. 2017 dalje, v obsegu sestave in vložitve tožbe za razvezo zakonske zveze, ne pa tudi za pravno svetovanje in zastopanje v tem postopku ter za oprostitev plačila stroškov tega postopka. Ocenil je, da bo tožnici, ki z zakoncem nima skupnih mladoletnih otrok, zagotovljena ustrezna strokovna pravna pomoč odvetnika pri sestavi in vložitvi tožbe, tekom postopka pa bo tožnica lahko nastopala sama, saj bo za uspešen izid postopka dovolj, da bo pred sodiščem zatrjevala nevzdržnost zakonske zveze. Iz enakih razlogov je zavrnil tudi BPP za oprostitev plačila stroškov postopka, saj v vlogi tožnica ni izkazala, da bi ji nastali kakšni posebni stroški postopka in tudi ni pričakovati, da bi ji v začetni fazi postopka ti stroški nastali.

2Tožnica se z odločitvijo v zavrnilnem delu izpodbijane odločbe ne strinja in tožbo vlaga iz prvih treh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da potrebuje BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za celoten postopek pred sodiščem prve stopnje. Pri tem pojasnjuje, da živi v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju BiH), v Sloveniji pa nima kontaktov, prav tako tudi ne denarja za plačilo odvetnika. Je prava neuka oseba, predhodno je že sama poskusila razvezati zakonsko zvezo na podlagi sporazuma, vendar je bil njen predlog s strani sodišča zavržen. Ocenjuje, da bo v razveznem postopku razpisan narok, ki se ga zaradi visoke nosečnosti ne more udeležiti oziroma iz tega razloga sodišču ne more pošiljati vlog. Njen pooblaščenec je moral po vloženi tožbi na zahtevo sodišča temu poslati več dopisov, v zvezi s sestavo in vložitvijo katerih izpodbijana odločba tožnici ne daje BPP. Kljub temu, da je podala dodatno prošnjo za izdajo dopolnilne BPP za celoten postopek pred sodiščem prve stopnje, odločba ni bila izdana in se šteje, da je bila njena prošnja zavrnjena. Meni, da ji je bila z odločitvijo organa za BPP v zavrnilnem delu kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS v povezavi s 1. členom ZBPP, saj kot prosilka za BPP ne sme biti diskriminirana zaradi kakšne svoje osebne okoliščine, torej tudi ne zaradi tega, ker je iz BiH in je visoko noseča. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožnici dodeli BPP za pravno svetovanje in zastopanje v navedenem pravdnem postopku ter za oprostitev plačila stroškov tega postopka. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnim obrestmi.

3Organ za BPP je sodišču predložil upravne spise, na tožbo pa ni odgovoril.

4Tožba ni utemeljena.

5V zadevi je sporna zavrnitev tožničine prošnje za dodelitev BPP v delu, kjer prosi za pravno svetovanje in zastopanje pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v postopku, ki teče na podlagi tožbe tožnice pod opr. št. VI P 2747/2017, zaradi razveze zakonske zveze, ter za oprostitev plačila stroškov tega postopka. Organ za BPP je zavrnil tožničino prošnjo na podlagi prve alineje drugega odstavka 28. člena ZBPP, ker je ocenil, da bo tožnici ustrezno zagotovljeno sodno varstvo v obliki sestave in vložitve tožbe v postopku razveze zakonske zveze, za uspešen izid postopka pa bo dovolj, da bo tožnica pred sodiščem nastopala sama in v njem zatrjevala nevzdržnost zakonske zveze. Iz enakih razlogov je zavrnil tudi tožničino prošnjo za oprostitev plačila stroškov postopka, saj potreba po dodelitvi te oblike BPP ni bila izkazana.

6Po določbi prvega odstavka 26. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli za tam navedene posamezne oblike pravne pomoči. Skladno z 28. členom ZBPP se brezplačna pravna pomoč odobri praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec (prvi odstavek), pristojni organ za BPP pa lahko določi drugačen obseg posameznih oblik brezplačne pravne pomoči, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat (prva alineja drugega odstavka).

7V konkretnem primeru gre za dodelitev BPP v postopku razveze zakonske zveze, v katerem se, kot nesporno izhaja iz spisov, ne odloča o vprašanjih v zvezi z otroki. Odloča se zgolj o razvezi zakonske zveze. Razvezni postopek poteka v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po določbah teh zakonov zadostuje, da se dokaže nevzdržnost zakonske zveze, ne glede na vzrok (65. člen ZZZDR). Glede na to, da je sklenitev in prav tako razveza zakonske zveze svobodna odločitev vsakega posameznika, torej zadostuje, da se sodišče v dokaznem postopku prepriča, da je zakonska zveza nevzdržna za enega od zakoncev. V konkretnem primeru je to tožnica, ki želi razvezati sklenjeno zakonsko zvezo, kar pomeni, da je za razvezo dovolj njena ocena, da zakonske zveze ne more oziroma ne želi več ohranjati in da torej vztraja pri tožbi, v kateri nevzdržnost zakonske zveze zatrjuje. Da bi bilo za odločitev sodišča v konkretnem primeru potrebno kaj več, oziroma da bi obstajale okoliščine, ki bi narekovale ukrepanje sodišča na zahtevo strank, kot npr. izdaja začasne odredbe (v zvezi s preživljanjem tožnice oziroma izselitvijo toženca) ali odločanje o preživljanju zakonca, iz obravnavane tožbe ne sledi. Čeprav je odločitev po prvi alineji drugega odstavka 28. člena ZBPP diskrecijske narave, je po prepričanju sodišča v mejah pooblastila in skladna z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Načelo ekonomičnosti, ki ga določba zasleduje, namreč ni poseglo v osnovni namen zakona, ki je v zagotavljanju pravice do sodnega varstva. Sodišče zaključuje, da je pravica do sodnega varstva tožnici ustrezno zagotovljena tudi, če v postopku po vložitvi tožbe nastopa sama, saj ocenjuje, da sodni postopek ne bo zapleten in bo sposobna učinkovito zavarovati svoje pravice in interese, ki jih zasleduje s to tožbo.

8Sodišče se zato strinja z odločitvijo organa za BPP, da se tožničina prošnja v izpodbijanem delu zavrne. Iz že navedenih razlogov potreba po dodelitvi BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje ter za oprostitev plačila stroškov postopka ni bila izkazana. S tem so bili izpolnjeni pogoji za uporabo določbe prve alineje drugega odstavka 28. člena ZBPP. V konkretnem primeru gre za razvezo zakonske zveze (in s tem za dodelitev BPP v postopku razveze), za uspešno končanje tega postopka pa tudi po presoji sodišča zaenkrat zadošča že (nesporno) odobrena BPP za sestavo in vložitev tožbe na razvezo zakonske zveze.

9Glede na navedeno je neutemeljen tožbeni očitek o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede tožničine sposobnosti samostojnega poslovanja s sodiščem in prihoda na narok, v kolikor ga bo sodišče razpisalo. Sklicevanje na okoliščine, da je tožnica prava neuka oseba, da je bil njen predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze zavržen, da živi v BiH in, da se zaradi visoke nosečnosti ne more udeležiti naroka za razvezo zakonske zveze in iz tega razloga sodišču pošiljati vlog, za utemeljevanje okoliščin, ki bi zahtevale pravno pomoč strokovnjaka, niso relevantne. Takšne okoliščine namreč ne predstavljajo pravno relevantnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev. Namen obravnavanega razveznega postopka je, da tožnica, ki želi razvezo zakonske zveze, sama pojasni nevzdržnost, ki jo sicer zatrjuje in dokazuje že v tožbi za razvezo. Konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da tožnica za uspešno končanje tega postopka potrebuje pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja, pa niso razvidne iz tožbenih navedb, niti iz upravnega spisa. Ob tem sodišče še pojasnjuje, da se skladno s 113. členom ZPP narok določi, če sodišče ugotovi, da je za postopek to potrebno. S soglasjem strank lahko sodišče v sporu odloči tudi na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranki obravnavi pisno odpovesta (prvi odstavek 279a. člena ZPP). V konkretni zadevi podatki spisa ne izkazujejo, ali bo sodišče v razveznem postopku razpisalo narok za glavno obravnavo. Iz dopisa sodišča, ki ga je v upravni spis vložil pooblaščenec tožnice, je zgolj razviden poziv tožnici do opredelitve, ali se tudi ona odpoveduje opravi glavne obravnave glede na dejstvo, da se je tožena stranka opravi odpovedala. V kolikor bo do naroka za glavno obravnavo prišlo, pa ima tožnica možnost, da pri organu za BPP vloži novo prošnjo za BPP za zastopanje pred sodiščem prve stopnje, na podlagi katere bo organ za BPP glede na podane razloge presodil, ali je za uresničevanje pravice do sodnega varstva tožnici potrebno zagotoviti pravno pomoč odvetnika v zaprošeni obliki.

10Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožnica potrebuje pravno svetovanje in zastopanje za celoten postopek, ker je pooblaščenec tožnice moral na zahtevo sodišča temu poslati že več dopisov. Kot nesporno ugotavlja tudi tožnica, ji izpodbijana odločba takšne oblike BPP ne daje. Tožnica v tožbi ne pojasni razlogov, zakaj za sestavo dopisov potrebuje pravno pomoč, samo sklicevanje na pozive sodišča pa tudi še ne izkazuje potrebe po zagotovitvi pravnega svetovanja in zastopanja v celotnem postopku, zato tožničinih navedb ni mogoče vsebinsko obravnavati.

11Sodišče kot pravno relevantnega ne more upoštevati tožbenega ugovora kršitve pravice iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (enakost pred zakonom), ki ga tožnica podaja zgolj pavšalno s sklicevanjem na diskriminatorno obravnavo zaradi njenih osebnih okoliščin, da je iz BiH in je visoko noseča. Enakost pred zakonom pomeni, da sodišče ne sme zakona uporabljati drugače, če gre za enake dejanske okoliščine oziroma ga ne sme uporabljati drugače samo zaradi nekih osebnih lastnosti posameznika, ki nimajo nobene povezave z razmerjem, ki ga sodišče obravnava (14. člen Ustave RS). Ustava torej ne prepoveduje različnih odločitev v posameznih zadevah, temveč prepoveduje samovoljo in različnost odločanja brez razumnega in stvarnega razloga. Takšnih okoliščin pa v obravnavani zadevi v spisu po prepričanju sodišča ni mogoče zaslediti. Tožnica v zvezi s podanimi tožbenimi navedbami o diskriminatorni obravnavi zaradi njenih osebnih okoliščin ni obrazložila, zakaj tako meni, zato se sodišče do njih ne more opredeliti. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je bila ocena organa za BPP o določitvi drugačnega obsega posameznih oblik BPP in s tem o uporabi določila prve alineje drugega odstavka 28. člena ZBPP edini razlog za zavrnitev tožničine prošnje za dodelitev BPP, ne pa okoliščine, da živi v BiH in je visoko noseča, tako kot sedaj navaja v tožbi. Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa niti ni razvidno, da bi tožnica v postopku do izdaje odločbe zatrjevala, da živi v BiH. Ta okoliščina pa glede na dejstvo, da je tožnica državljanka Republike Slovenije, ne more vplivati na presojo dodelitve BPP. Po presoji sodišča zato ni podlage za zatrjevanje kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

12Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.