VSL Sodba PRp 26/2018

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ne ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških ter stroški postopka ne bremenijo proračuna.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo pravne osebe in odgovorne osebe in odločbo o prekršku z dne 1. 6. 2016 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po 13. točki prvega odstavka 19. člena, za odgovorno osebo po tretjem odstavku 19. člena v zvezi s 13. točko prvega odstavka 19. člena Uredbe o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili ustavilo. Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da čas obveščanja pristojnega inšpekcijskega organa s strani storilk ni zakonski znak prekrška po 13. točki prvega odstavka 19. člena Uredbe, nato pa je postopek o prekršku zoper storilca ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker dejanje ni prekršek.

2Prekrškovni organ v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča. Na podlagi prvega odstavka 5. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. 4. 2004 o higieni živil nosilci živilske dejavnosti vzpostavijo, izvajajo in vzdržujejo stalen postopek ali postopke, ki temeljijo na načelih HACCP, nosilec živilske dejavnosti mora tako vzpostaviti analizo tveganja (kot del HACCP načrta), v kateri opredeli vse relevantne dejavnike tveganja, vezane na rokovanje nosilca z živili. V tej analizi tveganja mora opredeliti konkretne ukrepe, s katerimi se obvladuje relevantne dejavnike tveganja na način, da je zagotovljena varnost živil. V konkretnem primeru je obvladovanje relevantnih mikrobioloških in kemijskih dejavnikov tveganja obvladovano tudi z izvajanjem umika/odpoklica (kot postopka, ki je opredeljen v 19. členu Uredbe 178/2002/ES), pri čemer lahko navedeni postopek umika/odpoklica obravnavamo kot kontrolni ukrep, ki je del analize tveganja. Pravna oseba je imela navedeni postopek opredeljen v dokumentu pisni načrt umika/odpoklica, v katerem je bilo navedeno, da je potrebno o pridobitvi informacije o statusu živila ne-varno ali sumu na status živila ne-varno v roku 24 ur obvestiti organ uradnega nadzora. Pravna oseba v 24 urah od prejetja informacije o statusu živila ne-varno (do 2. 4. 2016) ni obvestila inšpekcijskega organa, s čimer ni izvajala navodil iz pisnega načrta umika/odpoklica. Ker je pisni načrt umika/odpoklica del analize tveganja, posledično ni izvedla kontrolnega ukrepa namenjenega obvladovanju alergenov kot kemijskega dejavnika tveganja oziroma ni izvedla postopkov, ki temeljijo na načelih HACCP. Višjemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in zahtevo za sodno varstvo zavrne kot neutemeljeno.

3Storilca v odgovoru na pritožbo, ki ga vlagata po zagovorniku, višjemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Na podlagi 13. točke prvega odstavka 19. člena Uredbe o izvajanju delov določenih uredb o Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili se z globo od 2.000,00 do 15.000,00 EUR kaznuje za prekršek pravna oseba, če ne zagotavlja skladnosti z zahtevami prvega oziroma drugega odstavka 5. člena Uredbe 852/2004/ES glede stalnega postopka ali postopkov, ki temeljijo na načelih HACCP. Z globo od 200,00 do 1.000,00 EUR pa se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika (tretji odstavek 19. člena Uredbe o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili). Prvi odstavek 5. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. 4. 2004 o higieni živil določa, da nosilci živilske dejavnosti vzpostavijo, izvajajo in vzdržujejo stalen postopek ali postopke, ki temeljijo na načelih HACCP; v drugem odstavku navedenega člena pa je določeno, da načela HACCP iz prvega odstavka vključujejo: (a) ugotavljanje vseh tveganj, ki jih je treba preprečiti, odpraviti ali znižati na sprejemljive ravni; (b) ugotavljanje kritičnih kontrolnih točk v fazi ali fazah, na katerih je nadzor nujen za preprečitev ali odpravo tveganja ali za njegovo znižanje na sprejemljivo raven; (c) določitev kritičnih mej na kritičnih kontrolnih točkah, ki ločijo dopustno od nedopustnega pri preprečevanju, odpravi ali znižanju ugotovljenih tveganj; (d) vzpostavitev in izvajanje učinkovitih postopkov spremljanja na kritičnih kontrolnih točkah; (e) vzpostavitev korektivnih ukrepov, kadar spremljanje pokaže, da kritična nadzorna točka ni pod nadzorom; (f) vzpostavitev postopkov za preverjanje, ali ukrepi iz pododstavkov od (a) do (e), ki jih je treba redno izvajati, učinkovito delujejo; in (g) vzpostavitev dokumentacije in evidenc, sorazmernih z vrsto in velikostjo živilske dejavnosti, ki dokazuje učinkovito uporabo ukrepov iz pododstavkov od (a) do (f); ob vsaki spremembi proizvoda, postopka ali katerekoli stopnje postopka mora nosilec živilske dejavnosti revidirati postopek in ga ustrezno spremeniti.

6Ustavno sodišče RS je v sodbi U-I-73/2009 z dne 2. 7. 2009 navedlo, da Ustava RS v prvem odstavku 28. člena opredeljuje načelo zakonitosti v kazenskem postopku, ki je uveljavljeno kot ena od človekovih pravic. Eden izmed elementov tega načela je tudi, da mora biti kazenski zakon določen. To pomeni, da morajo biti kazenskopravne določbe oblikovane tako, da so razumljive in ne puščajo dvoma, kaj je kaznivo. Gre za načelo lex certa ali načelo določne opredelitve kaznivega dejanja, ki pomeni eno izmed temeljnih jamstev v kazenskem pravu in izhaja iz temeljne opredelitve, po kateri ni kaznivega dejanja, če to ni bilo poprej z zakonom določeno kot kaznivo. Določbe kaznovalnega prava, med katere sodijo tudi inkriminacije, ki uzakonjajo prekrške, izpolnjujejo zahteve iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage jasno ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja. V kaznovalnem pravu so sicer prepovedani zakonska in pravna analogija, dopustne in v mnogih primerih celo nujne za pravilno odločitev pa so metode razlage, ki ostajajo znotraj možnega besednega pomena zakona (npr. namenska, logična, zgodovinska in sistemska razlaga). Vsaka uporaba prava je hkrati njegova razlaga, čeprav često zaradi jasnosti pravnega primera utemeljitev pravne odločitve ne vsebuje posebnih ali obširnih razlogov. Predmet razlage zakona, ki vsebuje prekrškovno določbo, je pomen norme. Posamezna norma je sestavni del celovitega zakona, ta pa je sestavni del ustavno pravne ureditve. Besedilo posamezne prekrškovne določbe je zato treba razlagati v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih določb, norm, njihovih skupin (poglavij) in pravne ureditve kot celote, ne pa kot posamezen in sam zase obstoječi člen zakona. Uporaba sistemske razlagalne metode, ki išče pravo vsebino in pomen določb zakona na podlagi njihovega mesta v sistematiki zakona, izhaja iz tega, da je zakon v sebi sklenjena (in sklepčna) logična celota. S postopkom sistemske razlage odkrivamo pomen norme z medsebojnim povezanim elementom te norme, ki so v različnih zakonskih določbah. Pri teleološki razlagi (funkcionalni razlagi; razlagi po namenu) pa gre za to, da je iz pravnih določb mogoče razbrati več pravnih pravil, odločitev, katere bomo uporabili, pa opremo na namen (cilj) pravnega akta. Namenska razlaga zakona omogoča razlago, ki se ne drži (do)besednega, iz besedila na prvi pogled izhajajočega pomena, ne more pa ustvarjati novega pravila, ki bi šlo iz okvirov, ki so začrtani s tem, kar je normodajalec (iz)rekel. Namen zakonodajalca lahko ugotovimo po presoji celovite družbene situacije, ki je vodila zakonodajalca k sprejemu nekega pravila (ali pravnega akta); njegov namen pa lahko ugotovimo tudi s pomočjo zgodovinske razlage.

7Po oceni pritožbenega sodišča je tako potrebno pri razlagi določbe 13. točke prvega odstavka 19. člena Uredbe o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili izhajati iz namena zakonodajalca; drugačna interpretacija pa bi izničila smisel zakonodaje o higieni živil in uradnega nadzora nad živili, to je varnega živila za potrošnike kot šibkejše stranke. Pri tem je potrebno upoštevati vsebino oziroma namen Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. 4. 2004 o higieni živil, v kateri so določena splošna pravila higiene živil za nosilce živilske dejavnosti in upoštevana načela, med drugim naslednja načela: - za varnost hrane je odgovoren predvsem nosilec živilske dejavnosti; - splošno izvajanje postopkov, ki temeljijo na načelih HACCP, in uporaba dobre higienske prakse morata okrepiti odgovornost nosilcev živilske dejavnosti in - smernice za dobro higiensko prakso so pomemben instrument, ki nosilcem živilske dejavnosti na vseh ravneh živilske verige pomagajo, da spoštujejo pravila higiene živil in uporabljajo načela HACCP (prvi odstavek 1. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. 4. 2004 o higieni živil). Republika Slovenija je z Uredbo o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili določila pristojne organe, obveznosti nosilcev živilske dejavnosti, ukrepe in kazenske določbe v zvezi z izvajanjem navedene Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. 4. 2004 o higieni živil.

8Glede na takšen namen Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. 4. 2004 o higieni živil oziroma Uredbe o izvajanju delov določenih Uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili je razlaga 13. točke prvega odstavka 19. člena Uredbe o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, v nasprotju z namenom navedenih uredb oziroma temeljnih ciljev živilske zakonodaje, ki je doseganje visoke ravni varstva človekovega življenja in zdravja, zato samo jezikovna razlaga določbe ne pride v poštev. Glede na razlago materialnih in prekrškovnih določb v njihovi smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti ter soodvisnosti od drugih določb, norm, njihovih skupin in pravne ureditve celote, je namreč mogoče zaključiti, da je v 13. točki prvega odstavka 19. člena Uredbe o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili sankcionirano ravnanje pravne osebe, če ne zagotavlja skladnosti z zahtevami iz prvega oziroma drugega odstavka 5. člena Uredbe 852/2004/ES glede stalnega postopka ali postopkov, ki temeljijo na načelih HACCP, določenimi v (internih) navodilih pravne osebe. V obravnavanem primeru pa je pravna oseba A. d.o.o. v navodilih, ki jih je sprejela skladno s prvim in drugim odstavkom 5. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. 4. 2004 o higieni živil, določila, da o prejemu informacij o statusu živila ne-varno ali utemeljenem sumu na status živila ne-varno obvesti organ uradnega nadzora v 24 urah. V obravnavanem primeru bi tako pravna oseba morala po prejemu obvestila, da je bila prejemnik živila ..., ki je bilo ocenjeno kot ne-varno živilo, ki ga je prejela 1. 4. 2016, obvestiti organ uradnega nadzora v roku 24 ur (kot je sama določila v pisnem načrtu umika/odpoklica, ki je del analize tveganja in posledično del HACCP načrta pravne osebe), kar pomeni, da bi ga morala o tem obvestiti do 2. 4. 2016.

9Glede na navedeno je odločitev prvostopenjskega sodišča o ustavitvi postopka o prekršku zoper storilca na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 nepravilna, zato je višje sodišče ugodilo pritožbi prekrškovnega organa in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Sodišče pa naj po vsebini presodi, ali so utemeljene navedbe zahteve za sodno varstvo pravne osebe in odgovorne osebe ter po potrebi v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilnih rednega sodnega postopka.