UPRS Sodba I U 126/2017-17

Tožba se zavrne.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevek tožnika za odlog izvršitve davčne izvršbe plačila davčnih obveznosti po sklepu o zavrženju vloge za obročno plačilo št. DT-4291-507506/2015-25 (07-700-03) z dne 17. 6. 2016. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik podal prošnjo za odložitev izvršitve davčne izvršbe do odločitve organa II. stopnje v zvezi s sklepom o davčni izvršbi in za obročno odplačevanje dolga, terjanega po sklepu o davčni izvršbi, v skupnem znesku 25.242,61 EUR, ter da je davčni organ o enaki vlogi tožnika, ki se je nanašala na isti davčni dolg in z enako vsebino, že odločil, in sicer s sklepom št. DT-4291-507506/2015-26 z dne 17. 6. 2016. Zaradi navedenega je davčni organ z izpodbijanim sklepom tožnikovo vlogo za odlog izvršitve davčne izvršbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel.

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep z odločbo št. DT 499-31-206/2016-2 z dne 23. 11. 2016 zavrnil kot neutemeljeno. Navaja, da je bilo o istovrstnem zahtevku že odločeno s sklepom št. DT-4291-507506/2015-26 z dne 17. 6. 2016, ter da se dejansko stanje in pravna podlaga nista spremenila, zaradi česar je odločitev o zavrženju pravilna. Dodatno pojasnjuje, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna tudi ob upoštevanju določbe drugega odstavka 87. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj gre za postopek, ki se lahko začne le po uradni dolžnosti, kar pomeni, da davčni zavezanec nima pravice vložiti vloge za odložitev davčne izvršbe. Pritožbeni organ je izpodbijani sklep preveril še po uradni dolžnosti, pri tem pa kršitev ni ugotovil.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da bi s plačilom nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom. Navaja, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. in 43. člena člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo sklepa bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati likvidacijo družbe. Grozi mu tudi, da bo moral iz poslovnih razlogov odpovedati delovno razmerje večjemu številu delavcev, ter da ne bo imel sredstev za poplačilo vseh dolgov. V primeru plačila tudi ne bo mogel izplačati mesečnih plač svojim zaposlenim, posledično pa zaposleni in njihovi otroci ne bodo več socialno in zdravstveno zavarovani.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožba ni utemeljena.

6Po presoji sodišča tožba navedb, ki bi narekovale drugačno odločitev od izpodbijane, ne vsebuje. Tožnik se namreč v tožbi sklicuje na razloge za odlog plačila davčnih obveznosti, kar pa ni predmet tega upravnega spora. Predmet tega postopka je namreč izključno odločitev o prošnji tožnika „za odložitev izvršitve davčne izvršbe do odločitve organa II. stopnje,“ torej odločitev o odložitvi davčne izvršbe. Upoštevaje slednje tožnik z ugovori, ki se nanašajo na odlog plačila davčnih obveznosti, v tem upravnem sporu ne more uspeti.

7Iz predloženega upravnega spisa je razvidno, da je prvostopenjski organ tožnikov predlog za odlog izvršitve davčne izvršbe zavrgel iz razloga po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ker naj bi bilo o isti stvari predhodno že odločeno, in sicer s sklepom prvostopenjskega organa, št. DT-4291-507506/2015-26 (07-700-03) z dne 17. 6. 2016, s katerim je bil enak predlog tožnika že zavržen iz razloga, ker naj bi bilo o enakem predlogu tožnika že odločeno s sklepom št. DT-4291-507506/2015-20 z dne 21. 4. 2016. Drugostopenjski organ se je v zvezi z izpodbijano odločitvijo dodatno skliceval na drugi odstavek 87. člena ZDavP-2, po katerem o odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo davčni organ odloči izključno uradoma in ne na zahtevo stranke. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je v sklepu X Ips 76/2016 z dne 6. 4. 2016 že izreklo, da veljavna ureditev stranki ne daje možnosti, da bi vložila predlog za odlog davčne izvršbe, ki bi bil podvržen meritorni presoji davčnega organa. Ob navedenem se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklicevalo na sklep istega sodišča X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012, v katerem je sprejelo stališče, da davčni organ ni dolžan izdati niti procesnega sklepa, če stranka nima pravice podati predloga za njegovo izdajo. Po navedenem tožnik nima pravice vložiti vloge za odložitev davčne izvršbe, zato je po presoji sodišča pravilna podlaga za sprejem izpodbijane odločitve določba drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 v zvezi z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, v skladu s katero organ zavrže zahtevo, če vlagatelj v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka postopka.

8Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu. Zato je tožbo na podlagi določbe 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

9Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.