VSL Sodba II Cp 2215/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 20.570,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2009 dalje do plačila, iz naslova vračila kupnine za nepremičnino po sklenjeni kupoprodajni predpogodbi, ker ni bila sklenjena kupoprodajna pogodba in iz naslova pogodbene kazni. Ugotovilo je, da je tožnikova terjatev zastarala, ker je potekel petletni zastaralni rok. Zastaranje je nastopilo 15. 5. 2015, tožnik pa je tožbo vložil 10. 11. 2015.

2Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je toženec s konkludentnimi ravnanji in dopisi in s predložitvijo glavne pogodbe septembra 2015 priznal, da ima iz naslova kupoprodajne predpogodbe z dne 30. 9. 2009 še neizpolnjene obveznosti do tožnika. S predlogom za sklenitev kupoprodajne pogodbe je toženec pripoznal zastarano obveznost, s čimer je naturalna terjatev postala izterljiva. Po prejemu osnutka prodajne pogodbe je pooblaščenka tožnika pozvala toženca, da vrne kupnino in plača pogodbeno kazen. Na srečanju 8. 10. 2015, na katerem so bili prisotni toženec in njegova žena ter pooblaščenka tožnika, je bil dosežen načelni dogovor o povračilu toženčeve obveznosti iz naslova sklenjene predpogodbe. Povzetek sestanka je sestavila pooblaščenka tožnika in ga posredovala v vednost tožencu. Toženec ni imel pripomb, zato je pooblaščenka tožnika pripravila osnutek dogovora o poplačilu obveznosti. Iz vsebine dogovora izhaja, da je pri oblikovanju vsebine sodeloval toženec, ki se je zavezal odplačati dolg tudi z opravljanjem storitev za tožnika. Do podpisa dogovora ni prišlo, ker je toženec odklonil podpis, ker je menil, da je znesek povračila dolga previsok.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa tudi ne zatrjuje kršitev postopka, ki bi vplivale na zakonitost sodne odločitve. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ker je tožnikova terjatev zastarala, čeprav se je pri odločitvi zmotno oprlo na 364. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), namesto na 341. člen OZ.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin izhaja, da sta pravdni stranki 30. 9. 2009 sklenili kupoprodajno predpogodbo, s katero sta se dogovorili, da bo tožnik od toženca kupil del parcele št. 1 in del parcele št. 2, katerih lastnik je bil toženec za kupnino 18.700,00 EUR. Toženec je ob podpisu predpogodbe tožencu plačal celotno kupnino. Pravdni stranki sta se s predpogodbo še dogovorili, da bosta glavno kupoprodajno pogodbo sklenili v roku osmih dni, potem ko bo izvršen in zaključen postopek parcelacije. Izvedbo parcelacije parcel se je po predpogodbi zavezal izpeljati toženec. Po izvršeni parcelaciji na podlagi odločbe Geodetske uprave Ljubljana, ki je postala pravnomočna 7. 11. 2009, je 7. 11. 2009 na podlagi dogovora v predpogodbi začel teči osemdnevni rok za sklenitev glavne kupoprodajne pogodbe. Rok se je iztekel 15. 11. 2009. Takrat je začel teči rok iz petega odstavka 33. člena OZ, ki določa, da se sklenitev glavne pogodbe lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka, določenega za njeno sklenitev, kar pomeni, da je ta rok iztekel s 15. 5. 2010. Šestmesečni rok iz petega odstavka 33. člena OZ je prekluziven. Pravna posledica izteka prekluzivnega roka pa je prenehanje pravice zahtevati sklenitev glavne pogodbe. S 15. 5. 2010 je pričel teči zastaralni rok za (druge) zahtevke, ki imajo podlago v sklenjeni predpogodbi. Za te zahtevke velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člen OZ, ki se je iztekel 15. 5. 2015. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je toženec sestavil in poslal pooblaščenki tožnika po e-mailu 22. 9. 2015 osnutek pogodbe o nakupu nepremičnine, ki je tožnik ni želel podpisati, ker je bila nepremičnina obremenjena s hipoteko. Med pooblaščenko tožnika in tožencem je nato prišlo do pogajanj o načinu, kako bi toženec vrnil tožniku izročeno kupnino. Dosežen je bil načelen dogovor, da bo toženec znesek kupnine in odstopnine poravnal obročno, tudi na način, da bo za tožnika opravil določene storitve, zato je pooblaščenka tožnika pripravila dogovor o povračilu obveznosti dne 21. 10. 2015, katerega podpis je toženec odklonil.

7Pripoznava dolga iz 364. člena OZ je mogoča samo, dokler terjatev ni zastarana. Potem ko je terjatev zastarana, pa nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo iz 341. člena OZ.¹ Pisna pripoznava iz 341. člena in pripoznava dolga iz 364. člena sta različna instituta. Pisna pripoznava, kot je določena v 341. člena OZ je mogoča šele po nastopu zastaranja, zato je predpisana strožja obličnost. Pripoznava dolga po 364. členu OZ se nanaša na čas do nastopa zastaranja, za njo oblika ni predpisana in se lahko poda v kakršni koli obliki. V obeh primerih pa začne zastaralni rok teči znova.² Glede na navedena materialnopravna stališča, bi se lahko štelo, da je toženec pripoznal dolg, s tem, ko se je dogovarjal o načinu vračila dolga in ko je bil sklenjen načelen dogovor o načinu poplačila tožnikove terjatve, če bi prišlo do teh dogovorov v času, ko tožnikova terjatev še ne bi zastarala. Ker pa je do teh dejanj prišlo po poteku zastaralnega roka, bi se dolžnik lahko odpovedal zastaranju le, če bi pisno pripoznal zastarano terjatev tožnika. Po zastaranju terjatve nastopijo (enaki) učinki pretrganja zastaranja le pod pogoji iz 341. člena OZ, ki določa, da se pisna pripoznava zastaranja obveznosti šteje za odpoved zastaranju. Predložitev kupoprodajne pogodbe glede prodaje nepremičnine ne dokazuje, da je tožnik pripoznal zastarano obveznost.

8Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku)

9Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, saj v ničimer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Glej dr. Vesna Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, stran 502.
² Glej dr. Vesna Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), stran 457.