VSRS Sklep VIII Ips 263/2017

Postopek z revizijo se prekine do odločitve o predlogu za obnovo postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2012, ki je bil potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 6. 6. 2012. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, temveč mu je trajalo do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Posledično je zavrnilo tudi reparacijski zahtevek in zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 50.889,36 EUR. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka tožniku, ki je bil v spornem obdobju direktor Urada A., v zvezi z njegovim ravnanjem napram A. A. in B. B., ki sta mu bila podrejena, utemeljeno očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 s spremembami).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da z revizijo opozarja tudi na napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je tudi revizijsko sodišče v tej zadevi z razveljavitvenim sklepom odločalo o ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče druge stopnje se ni neposredno opredelilo do pritožbenih ugovorov, temveč se je sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 48/2015, kar je izraz arbitrarnosti in kršitev 2. in 22. člena Ustave RS. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana po izteku subjektivnega 30. dnevnega roka, saj je tožena stranka za razloge zanjo izvedela že s prejemom prijave prizadetih uslužbencev, najkasneje pa 21. 2. 2012, ko je prejela poročilo komisije, ki jo je s tem namenom ustanovila. Sodišče ni navedlo, zakaj ni upoštevalo subjektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi in zakaj je odstopilo od ustaljene sodne prakse, kar predstavlja poseg v ustavno zajamčene pravice iz 2. in 22. člena Ustave RS. Sodišče se ni opredelilo do pritožbenega ugovora, da je krivda pogoj za odpoved po 1. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 s spremembami), zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V obravnavani zadevi ni zatrjevan, kaj šele izkazan namen tožnika, da bi na delovnem mestu šikaniral A. A.in B. B., zato je odpoved nezakonita tudi iz tega razloga. Za kar osemnajst od dvajsetih očitkom iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je že sodišče ugotovilo, da so neutemeljeni, zato je ukrep izredne odpovedi nesorazmeren s težo dejanj, ki naj bi jih tožnik storil. Glede na to, da je tožena stranka z odpovedjo lahko čakala več kot dva meseca in da je bil odpovedni rok tožnika tri mesece, je očitno, da ni bil izpolnjen osnovni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati od izteka odpovednega roka. Ne gre za mobing, če po več letih nedela nekdo zahteva, da morata (A.A. in B.B.) delati, temveč gre za upravičeno zahtevo delodajalca, da naj delavec opravi delo s pričakovano hitrostjo in pričakovano kvaliteto. Zmotno je stališče sodišča, da ni potrebno, da bi šlo za ponavljajoča ravnanja in da za izredno odpoved zadostuje, da gre za enkratno dejanje, ki naj bi ustrezalo definiciji Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, Ur. l. RS, št. 16/2008 s spremembami). Gre za specialni predpis, ki ureja le pojem nasilja v družini. Sodišče ni navedlo, zakaj naj bi bile domnevne besede tožnika, da je A. A. nesposoben, da ga je povozil čas, tako ekscesna oblika nasilja, da bi bila že enkratna uporaba teh besed psihično nasilje in zadosten razlog za odstop od dosedanje sodne prakse. Sicer pa tožnik teh besed sploh ni izrekel, vendar sodišče ni dovolilo izvedbe dokaza z zaslišanjem prič, ki bi lahko izpodbile trditve tožnika, tako da je več kot očitno, da tožnik ni imel enakopravnega položaja v sodnem postopku. V delu, ki se nanaša na B. B., je sodba vsebinsko prazna in je ni možno preizkusiti. Tožniku je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami) s tem, da je sodišče v novem postopku pričo A. A. dopolnilno zaslišalo glede tega, kaj naj bi mu tožnik rekel, obenem pa ni dopustilo dokaza s ponovnim zaslišanjem prič, ki bi lahko izpovedale, da izjava priče ni resnična. Zmotno je stališče, da je pri presoji, ali je tožnik A. A. povzročil strah in ponižanje, pomembno le njegovo subjektivno doživljanje in da zato ni potreben izvedenec psihiater. Odločitev sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse, kar predstavlja kršitev 2. in 22. člena URS. Glede B. B. pa je sodišče ugotovilo, da so bila vsa dejanja tožnika zakonita, da pa je kaznivo dejanje storil s tem, da se je B.B. pri tem počutila slabo. Štelo je, da je tožnik neugotovljena dne, na neugotovljenem kraju in na neugotovljen način B.B. trpinčil, pri čemer se je ona počutila trpinčeno in ni pomembno, kaj je tožnik v resnici storil.

4Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

5Potem, ko je bila zadeva v zvezi z revizijo že odstopljena Vrhovnemu sodišču, je tožnik 14. 3. 2018 vložil predlog za obnovo postopka, pri čemer je smiselno uveljavljal obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Navaja, da je za nova dejstva in dokaze izvedel 13. 2. 2018, ko je bila na Okrajnem sodišču v Ljubljani kazenska obravnava zoper tožnika zaradi istih dogodkov, ki so bili razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na tej obravnavi je priča C. C. izpovedala, da ni bilo vsebinske razlike med prvim in drugim poročilom, ki ga je pripravila komisija in da drugo poročilo ni imelo novih ali drugačnih ugotovitev. Navedeno predstavlja dokaz, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, saj so bile vse okoliščine v zvezi z odpovednimi razlogi znane že ob prvem poročilu, to je 21. 2. 2012 in ne šele ob drugem poročilu dne 3. 4. 2012.

6Kadar stranka vloži revizijo, sočasno ali pozneje pa vloži predlog za obnovo postopka, pri čemer ne gre za nobenega od primerov iz prvega do tretjega odstavka 402. člena ZPP, mora sodišče odločiti, kateri postopek bo nadaljevalo, katerega pa prekinilo; pri čemer upošteva vse okoliščine, zlasti pa razloge, zaradi katerih sta bili vloženi obe pravni sredstvi, in dokaze, ki sta jih predložili stranki. S predlaganimi novimi dejstvi in dokazi tožnik želi doseči drugačno ugotovitev dejstva, kdaj je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot pa je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Nov dokaz, ki ga tožnik uveljavlja s predlogom za obnovo postopka, se nanaša na sklop dejstev, ki so bila v izpodbijani sodbi podlaga za ugotovitev, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Z revizijo tožnik uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ravno v zvezi z dejstvi, ki tvorijo podlago za zaključek o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato revizijsko sodišče ocenjuje, da je smotrno, da se, glede na vsebino revizije in predloga za obnovo postopka, najprej nadaljuje postopek za obnovo postopka, in da se prekine postopek z revizijo. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v postopku pred sodišči prve in druge stopnje, predlog za obnovo postopka pa je usmerjen v spremembo ugotovljenega dejanskega stanja.

7Revizijski postopek bo prekinjen, dokler ne bo končan postopek s predlogom za obnovo postopka.