VSRS Sklep I Up 131/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom (I. točka izreka) je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zoper odločbo Vlade Republike Slovenije o podelitvi koncesije za rabo termalne vode iz vrtin Le-1g/97, Pt-20/49 in Pt-74/50, št. 35501-28/2015/5 z dne 30. 12. 2015. S to odločbo je bilo odločeno, da se navedena koncesija za rabo termalne vode podeli tožeči stranki (1. točka), poleg tega pa tudi, da mora biti koncesijska pogodba sklenjena v enem mesecu od dokončnosti te odločbe (2. točka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka). Tožeča stranka je uveljavljala tudi povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnica za tožbo nima pravnega interesa, saj je tožena stranka izdala za stranko v celoti pozitivno odločbo. Naknadna sklenitev koncesijske pogodbe kot dvostranskega pravnega posla pa pomeni zgolj uresničitev upravičenja iz pozitivne odločbe o podelitvi koncesije in ne določa obveznosti tožnice, uresničitev le-tega pa temelji na avtonomiji poslovne volje tožnice. Izpodbijana odločba tudi ne temelji na določbah podzakonskih predpisov (uredbe vlade), katerim tožnica nasprotuje v tem upravnem sporu. Ker niso izpolnjene procesne predpostavke za upravni spor je bilo tožbo treba zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3Tožeča stranka (sedaj pritožnica) vlaga zoper citirani sklep pritožbo ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene ugovore in sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je predhodni preizkus sodišča prve stopnje glede pravnega interesa pritožnice za tožbo v tem upravnem sporu pravilen in zakonit.

7V obravnavanem primeru gre za tožbo, vloženo zoper odločbo, s katero je tožena stranka pozitivno odločila o podelitvi koncesije pritožnici. Navedena odločba je bila izdana na podlagi vloge (pobude) pritožnice skladno z 199. a členom Zakona o vodah (ZV-1). Odločba tožene stranke je torej v celoti sledila izraženi volji pritožnice, saj ji je bila koncesija za rabo termalne vode podeljena na podlagi vložene pobude in je torej v tem za stranko v celoti pozitivna.

8Pritožbeni ugovori, da gre le za navidezno pozitiven izrek izpodbijane koncesijske odločbe, ki je za pritožnico dejansko škodljiva in obremenjujoča, so neutemeljeni. Pravna ureditev podeljevanja koncesij, tudi na področju ZV-1, jasno izhaja iz razlikovanjem med akti, ki so enostranski in pomenijo oblastveno odločitev (odločba o podelitvi koncesije) ter dvostranskimi, ki pomenijo dogovor med koncedentom in koncesionarjem, torej strankami koncesijskega razmerja (koncesijska pogodba). Dejstvo, da se šele po izdaji oziroma sklenitvi vseh potrebnih aktov lahko oblikuje koncesijsko razmerje in da se šele tedaj lahko izvršujejo pravice in obveznosti iz tega razmerja, pa ne pomeni, da je zaradi tega vse navedene akte mogoče obravnavati kot celoto in jih presojati v upravnem sporu, ki je kot oblika sodnega varstva po odločitvi zakonodajalca predviden zgolj zoper enega od njih, torej odločbo o podelitvi koncesije.

9Koncesijska pogodba je dvostranski akt, s katerim se vzajemno določijo pravice in obveznosti med koncedentom in koncesionarjem (141. člen ZV-1), ki sledi odločbi o podelitvi koncesije (139. člen ZV-1, v povezavi s 199. a členom ZV-1). Sklenitev koncesijske pogodbe je torej v trenutku izdaje upravnega akta (odločbe) šele bodoče negotovo dejstvo, ki je odvisno od pogodbene volje strank. Niti sama sklenitev koncesijske pogodbe niti njena vsebina ne izhajata iz odločbe o podelitvi koncesije, zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da izpodbijana odločba pritožnici onemogoča pridobitev koncesije in sklenitev koncesijske pogodbe brez kršitve njenih ustavnih in zakonskih pravic. Odločba pritožnici (in le njej) omogoča sklenitev koncesijske pogodbe, vsebina te pogodbe pa je odvisna od ureditve zakonov in podzakonskih predpisov (koncesijskega akta), ki v spornem delu z odločbo niso niti konkretizirani (določitev koncesijske dajatve), niti na njihovo veljavnost ali vsebino ne more vplivati odločitev sodišča v tem upravnem sporu. Zato tudi ne drži pritožbeni ugovor, da bi lahko bilo ob odpravi izpodbijanega akta s strani sodišča v ponovnem postopku vzpostavljeno drugačno pravno stanje, na podlagi katerega bi lahko pritožnica pridobila koncesijo brez zatrjevane kršitve njenih ustavnih in zakonskih pravic.

10Glede na to, da je sklep sodišča prve stopnje obrazložen z jasno razvidnimi razlogi, tudi ni obremenjen s kršitvijo določb postopka iz 3. odstavka 75. člena ZUS-1, ki jih neutemeljeno očita pritožnica.

11Pritožnica zgolj splošno in neargumentirano navaja kršitve njenih ustavnih pravic zaradi odločitve sodišča prve stopnje (22., 23. in 25. člen Ustave), zato se do njih Vrhovno sodišče ne more vsebinsko opredeljevati.

12Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka s strani sodišča prve stopnje, saj izhaja iz pravilne odločitve o tožbi pritožnice.

13Ker je Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotovilo, da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, saj niso podani razlogi za njegovo nezakonitost, ki jih uveljavlja pritožba in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).