VSK Sodba I Cp 539/2017

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nepremičnina s parc. št. 922 k.o. .... last tožeče stranke do celote.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 544,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnice) in ugotovilo, da je nepremičnina s parc. št. 922 k.o. Š. last tožnice do celote (prvi odstavek I. točke izreka). Kar je tožnica s primarnim zahtevkom zahtevala več, je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Zavrglo je podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke (toženke) zahtevala, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje, da se na nepremičnini vpiše skupna lastnina konkretno opredeljenih članov Agrarne skupnosti Š. (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper odločitev sodišča se pritožuje toženka. Sodbo izpodbija v delu, s katerim je sodišče ugodilo primarnemu zahtevku in ugotovilo lastninsko pravico tožnice (prvi odstavek I. točke izreka) ter v delu, v katerem je sodišče odločalo o stroških postopka (III. točka izreka). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev sodišča v nasprotju z materialno pravnimi predpisi. Agrarna skupnost je premoženjska skupnost fizičnih ali pravnih oseb, ni pravna oseba, nepremičnine so v solasti ali skupni lasti njenih članov. Zaključki sodbe, da lastninska pravica tožnice ni nikoli prenehala, niso pravilni. Agrarna skupnost Š. je prenehala leta 1959. Ponovno je bila vzpostavljena po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti. Toženka se zato sprašuje, kako lastninska pravica ni prenehala osebi, ki 36 let ni obstajala. To v sodbi ni pojasnjeno. Sodišče tudi ni pojasnilo materialno pravne podlage, na kateri je ugodilo zahtevku. Sodišče ni presojalo trditev obeh strank glede priposestvovanja. Toženka opozarja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži, da toženki povrne vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. Zavrača navedbe pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka. Tožnica je pravna skupnost, iz nje izvirajo določeni učinki. Pri sporni nepremičnini je zato lahko vpisano ime tožnice, čeprav so nosilci pravic še vedno fizične ali pravne osebe. Graja tudi stališče toženke glede prenehanja lastninske pravice tožnice.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožbe, pri tem pa opravilo tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).¹

6V tej pravdni zadevi je tožbo vložila Agrarna skupnost Š., ki ji je bila za potrebe te pravde priznana pravdna sposobnost. Tožnica je primarno zahtevala ugotovitev, da je nepremičnina parc. št. 922/0 k.o. ... (obravnavana nepremičnina) skupna lastnina konkretno navedenih članov agrarne skupnosti. Podrejeno je zahtevala, da toženka izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje, da se obravnavana nepremičnina vknjiži kot skupna lastnina konkretno navedenih članov Agrarne skupnosti Š. Sodišče je nato v v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnica lastnica obravnavane nepremičnine do celote. Kar je tožnica s primarnim zahtevkom zahtevala več, je zavrnilo (drugi odstavek I. odstavka izreka). Podrejeni tožbeni zahtevek pa je zavrglo. Zoper zavrnilni del zahtevka in zoper odločitev o zavrženju podrejenega zahtevka se ni pritožila nobena od strank. Odločitev sodišča prve stopnje o tem je postala pravnomočna.

7Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo, da je tožnica lastnica obravnavane nepremičnine zato, ker je presodilo, da je bila lastninska pravica na toženko oziroma njene pravne prednike v letu 1947 in 1959 vknjižena brez pravne podlage, saj v odločbi, ki je bila podlaga za vknjižbo, sporna parcela ni bila navedena. Zato je menilo, da lastninska pravica tožnice na obravnavani nepremičnini nikoli ni prenehala (ker noben od pravnih predpisov od 1.7.1947 v našem sistemu ni predvideval prehoda lastninske pravice brez pravnega temelja). Menilo je, da je zato treba tožbenemu zahtevku ugoditi že zaradi načela pravičnosti.

8Pritožba takšno stališče utemeljeno graja. Iz ugotovitev sodišča v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila sporna nepremičnina premoženje nekdanje Agrarne skupnosti Š.. Kot taka je na podlagi Zakona o agrarnih skupnostih (Ur. l. LRS, št. 52/1947) z dnem njegove uveljavitve (to je dne 20.12.1947) postala splošno ljudsko premoženje. Do podržavljenja je prišlo na podlagi zakona (1. člen Zakona o agrarnih skupnostih). Izdaja posebne odločbe ni bila potrebna. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da lastninska pravica tožnice na obravnavani nepremičnini nikoli ni prenehala, ker za to ni bilo pravne podlage. Podlago za prenehanje lastninske pravice nekdanje Agrarne skupnosti Š. je predstavljal zakon,² prehod lastninske pravice pa je bil tudi zemljiškoknjižno izveden. Odločbi Okrajnega ljudskega odbora Koper, Tajništvo za finance št. 03/5-5939/4-1959 z dne 8.8.1959 (Odločba) sodišče pripisuje pomen, ki ga ta za stvarnopravna upravičenja pravdnih strank nima. Zato tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice ni mogoče uspešno utemeljevati na pomoti pri izdaji odločbe.

9Prav tako zahtevka na ugotovitev lastninske pravice ni moč (več) uspešno utemeljevati na določbah o priposestvovanju lastninske pravice. Z zahtevkom, da je lastnica nepremičnin sama do celote, tožnica ne more biti uspešna na nobeni pravni podlagi. Tožnica ni pravna oseba. Je sicer pravna skupnost, iz katere izvirajo določeni pravni učinki,³ a nikakor ne takšni, da bi bila nosilec stvarnopravnih pravic. Ugotovitvena sodba o obstoju lastninske pravice se lahko glasi le na takšne subjekte. V skladu z individualističnim konceptom lastnine lahko gredo stvarne pravice le individualno določenim subjektom (v konkretnem primeru članom agrarne skupnosti), ne pa kolektivnim pravnim subjektom, kakršen je agrarna skupnost⁴. Le individualni pravni subjekti se nato kot nosilec pravic lahko vpisujejo tudi v zemljiško knjigo.⁵ Vpis imena agrarne skupnosti v zemljiško knjigo, o katerem govori 12. člen ZPVAS in na katerega se v odgovoru na pritožbo sklicuje tudi tožnica, ima v tem kontekstu zgolj pomen vpisa pravnega dejstva (zato, da se iz zemljiške knjige jasno vidi, za kakšno naravo premoženja gre). Agrarna skupnost torej ugotovitve, da je sama lastnica nepremičnin niti ne more zahtevati.

10Glede na navedeno je sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnine zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP). Sodbo sodišča, s katero je ugotovljeno, da je tožnica lastnica obravnavane nepremičnine do celote, je bila za tožnico le navidez ugodna. Čeprav v odgovoru na pritožbo sama izpostavlja, da so nosilci stvarnih pravic fizične in pravne osebe, se zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev, da je obravnavana nepremičnina skupna last konkretno opredeljenih članov Agrarne skupnosti Š., ni pritožila. Ker se zoper ta del odločitve sodišča ni pritožila nobena od strank, pritožbeno sodišče vanjo ne more posegati.

11Če pritožbeno sodišče odločbo sodišča prve stopnje spremeni, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Tožnica, ki z zahtevkom zoper toženko ni uspela, je dolžna tej povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške postopka toženke na podlagi 8. člena Zakona o državnem odvetništvu odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, upoštevaje vrednost spornega predmeta v višini 3.000,00 EUR, na skupno 544,30 EUR. Od tega stroški na prvi stopnji v znesku 327,50 EUR predstavljajo nagrado za postopek (159,90 EUR), za narok (147,60 EUR) in materialne stroške (20,00 EUR). Pritožbeni stroški v znesku 216,80 EUR predstavljajo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (196,80 EUR) in materialne stroške (20,00 EUR).

¹ Ker je bila odločba, s katero se je postopek na prvi stopnji končal, izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17), je pritožbeno sodišče odločalo po določbah ZPP, veljavnih do uveljavitve ZPP-E (tretji odstavek 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E).
² Prim.: II Ips 382/2008.
³ Npr. glede poslov upravljanja iz 11. člena ZPVAS, ki ga tožnica omenja v odgovoru na pritožbo.
⁴ Prim.: II Ips 15/2017.
⁵ Prim. Cdn 211/2017.