VSL Sodba I Cp 1822/2017

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 1. in 3. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se obveznost tožnice, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3399/2007-III z dne 11. 3. 2008 v zvezi s sodbama Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2569/2008 z dne 2. 7. 2008 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 1174/2008 z dne 24. 5. 2012, da je dolžna tožencu od 1. 4. 2004 dalje plačevati denarno rento v znesku 139,84 EUR mesečno od vsakega 10. dne v mesecu, spremeni tako, da je dolžna plačati denarno rento tožencu od 8. 10. 2012 do 31. 12. 2012 v znesku 74,64 EUR mesečno do vsakega 10. dne v mesecu vnaprej, od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2015 denarno rento v znesku 74,72 EUR mesečno do vsakega 10. dne v mesecu vnaprej in od 1. 1. 2016 dalje denarno rento v znesku 75,25 EUR mesečno do vsakega 10. dne v mesecu vnaprej (točka I). Kar je zahtevala tožnica več in sicer ukinitev rente, kot je bila določena s citiranimi sodbami, je sodišče ta del zahtevka zavrnilo (točka II). Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka (točka III).

2Toženec vlaga pritožbo zoper 1. in 3. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da zahtevek za odpravo rente ne vsebuje zahtevka za zmanjšanje obveznosti plačevanja rente. Sodišče se pri tem zmotno sklicuje na pravice in obveznosti sodišča pri odločanju o preživnini. Sodišče bi zato moralo zahtevek tožnice zavrniti oziroma zavrniti vsaj za čas do 23. 2. 2017, ko je tožnica poleg obstoječega zahtevka za ukinitev rente, postavila podredni zahtevek za zmanjšanje rente za čas od 23. 2. 2017 dalje. Gre za spremembo tožbe, ki jo je sodišče dovolilo brez soglasja toženca. Iz odločbe ZPIZ ob upokojitvi z dne 1. 4. 2004 izhaja, da je toženec delal v Avstriji. Na to dejstvo je toženec opozoril z vlogo z dne 11. 10. 2006. Toženec je začel prejemati avstrijsko pokojnino 1. 7. 2008, po zaključku glavne obravnave v pravdni zadevi 3399/2007-III, v kateri se je določila renta, vendar še pred pravnomočnostjo te zadeve. Avstrijska pokojnina ni vezana na pokojninsko dobo v RS in bi bila enaka ne glede na to, ali bi bil toženec redno ali predčasno upokojen in ne glede na to, kdaj bi jo začel prejemati, kar je potrdila tudi izvedenka. Sodišče ugotavlja, da bi se toženec upokojil 21. 10. 2010, kar nima podlage v dejanskih okoliščinah obravnavanega primera. Toženec je ves čas ugovarjal, da so trditve tožnice glede datuma toženčeve upokojitve hipotetične, da gre za izračune na podlagi treh neznank, ker tožnica ni podala dokaza o tem, da bi toženec tudi po prenehanju delovnega razmerja pri S. svojo delo opravljal na podlagi začasnih zaposlitev in v trajanju 9.8 mesecev na leto in ne na podlagi zaposlitve za nedoločen čas in da bi prejemal enako plačo, kot jo je prejemal pri S. Toženec je zatrjeval, da se je upokojil 1. 4. 2004 v starosti 60 let in 1 dan in da je bila upoštevala delovna doba le za čas do 3. 7. 2003 in ne za čas do predčasne upokojitve, kar izhaja iz odločbe ZPIZ. Navajal je, da po tedaj veljavnih predpisih se toženec ne bi upokojil šele pri starosti 65 let, kot to zmotno zatrjuje tožnica, temveč bi pridobil pravico do starostne pokojnine že pri starosti 63 let, kot to določa 36. člen ZPIZ-1, ki je veljal v času, ko je bil toženec predčasno upokojen, kot tudi v času, ko bi se redno starostno upokojil. Toženec bi bil torej redno starostno upokojen že pred izdajo sodbe, s katero je bila določena renta, izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov. Tudi če škodnega dogodka ne bi bilo, bi se toženec redno upokojil že leta 2007, torej še v času pred izdajo sodbe v pravdni zadevi P 3399/2007-III, zato hipotetična upokojitev toženca ni okoliščina, ki bi nastala šele po izdaji te sodbe. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnica uspela z manj kot polovico svojega zahtevka.

3Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče ni storilo formalnih pomanjkljivosti pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh pravno relevantnih dejstev. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6Tožbeni zahtevek na ukinitev rente, glede na trditveno podlago tožnice, vsebuje tudi zahtevek na znižanje rente. Tožnica je zahtevala ukinitev rente, ker je trdila, da bi toženec tudi v primeru redne starostne upokojitve, od 1. 9. 2009 prejemal enaka denarna sredstva, kot jih iz naslova pokojnine prejema sedaj, kar je računsko obrazložila, v ta namen pa predlagala tudi postavitev izvedenca finančne stroke. Od vložitve tožbe dalje se je ves pravdni postopek vodil v navedeni smeri. Izvedenka finančne stroke je pojasnjevala okoliščine, zaradi katerih prikrajšanje toženca ni več takšno, kot je bilo ob določitvi rente, da pa prikrajšanje še vedno obstaja, vendar v nižjem znesku. Trditvena podlaga tožnice je torej bila, da je treba ukiniti rento, ker (računski) podatki in dokazi potrjujejo, da prikrajšanja iz naslova toženčevih prihodkov ni več. Tožnica ni zahtevala ukinitve rente zaradi drugih (vsebinskih) razlogov. V sodni praksi so takšni primeri, ko se zahteva ukinitev rente, ker oškodovanec zaradi zdravstvenih težav, ki niso povezane s škodnim dogodkom, ne bi mogel delati, tudi če škodnega dogodka ne bi bilo, ali v primeru plačila rente otroku, ko se zatrjuje, da se otrok več ne šola. V teh primerih sodišče ne odloča o znižanju rente, ampak zgolj o ukinitvi. Drugačen pa je položaj, ko tožnik zahteva ukinitev rente, ki je oškodovancu priznana iz naslova izgube na zaslužku, pa pri tem zatrjuje, da oškodovanec po določitvi rente zaradi spremenjenih okoliščin dobiva enake dohodke, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, kar dokazuje s primerjavo dohodkov in z računskimi operacijami, ki se, kot v obravnavanem primeru, izkažejo (le) kot delno utemeljene in se zato renta (le) delno zniža, ne pa ukine.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 3. 2008 določena mesečna renta v znesku 139,84 EUR, da se je toženec 1. 4. 2004 predčasno upokojil, da od 1. 7. 2008 dalje prejema sorazmerni del avstrijske pokojnine in da bi pogoje za polno starostno upokojitev izpolnil 21. 9. 2010.

8V postopku določitve rente, se je renta določila glede na plačo, ki bi jo prejemal tožnik, če škodnega dogodka ne bi bilo. Renta je bila določena kot razlika med zaslužki, ki bi jih prejel tožnik z delom v družbi S. d.d. in denarnimi prejemki, ki jih je prejemal v času nezaposlenosti in kasneje v času predčasne upokojitve. V postopku določitve rente so se upoštevale le navedene okoliščine, kar potrjuje tudi pojasnilo VSL v obrazložitvi sodbe II Cp 2569/2008¹, da bo tožnica (zavarovalnica) lahko zahtevala zmanjšanje ali odpravo rente, če bo toženec (oškodovanec) začel prejemati pokojnino za delo v Avstriji, kar naj bi bilo predvidoma 1. 4. 2009 in če bo prišlo do izenačitve toženčevega statusa glede dohodkov iz pokojnine s statusom, ki bi ga dosegel v primeru, če bi bil redno zaposlen. Toženec je začel prejemati avstrijsko pokojnino po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, v kateri je bila določena renta, ki je bila potrjena s strani pritožbenega in revizijskega sodišča. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da se ob določitvi rente ni vedelo, kdaj bo toženec začel prejemati sorazmerni del avstrijske pokojnine in v kakšni višini². Zmotna je teza toženca, da odločba ZPIZ o upokojitvi z dne 1. 4. 2004, ki je bila vložena v postopku določitve rente, dokazuje, da je sodišče ob določitvi rente upoštevalo, da bo toženec prejemal avstrijsko pokojnino. Plačilo avstrijske pokojnine zato predstavlja spremenjeno okoliščino. Pritožbeno sodišče tudi sprejema razloge in način, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje upoštevalo to pokojnine pri določitvi znižane rente.

9S 21. 9. 2010 bi tožnik izpolnil pogoje za polno starostno upokojitev, kar pomeni, da gre za spremenjeno okoliščino, zaradi katere so izpolnjeni pogoji za znižanje rente, ker je pokojnina nižja kot plača. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, na podlagi katerih ugotavlja, da bi se toženec upokojil 21. 9. 2010. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo tudi iz enakih predpostavk, kot jih je upoštevalo sodišče pri določitvi rente, da bi toženec tudi po prenehanju delovnega razmerja pri S. svojo delo opravljal na podlagi začasnih zaposlitev in v trajanju 9.8 mesecev na leto in ne na podlagi zaposlitve za nedoločen čas (enak obseg dela je toženec opravljal pred škodnim dogodkom). Glede na trditveno podlago toženca v tem delu v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi, navajanje podrobnejših razlogov ni potrebno. Toženec tudi neprepričljivo zatrjuje, da bi se starostno upokojil 1. 4. 2007, kar bi se moralo upoštevati pri določitvi rente. Tega dejstva ni zatrjeval v postopku določitve rente (enako kot tudi ne, da bo dobival avstrijsko pokojnino), pa tudi glede na okoliščine obravnavanega primera se izkaže prepričljivejša ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se toženec upokojil 21. 9. 2010.

10Tožnica je uspela s približno polovico tožbenega zahtevka, pa tudi glede na okoliščine konkretnega primera povezane z obsegom in vsebinskim izpodbijanjem navedb nasprotne stranke, se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

11Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeni sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

12Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

¹ Priloga A4 stran 4 sodbe.
² Pritožbeno sodišče se v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje iz 6. tč. obrazložitve sodbe.