VSK Sklep Cpg 221/2017

I. Pritožbi tožene stranke zoper sklep, z dne 25.7.2017, se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor tožene stranke, z dne 2.6.2017, zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v .. II Pg 3331/2013, z dne 23.5.2017, zavrne in obdrži v veljavi navedeni plačilni nalog.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sklep, z dne 29. 9. 2017, se ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v .. II Pg 3331/2013, z dne 11.9.2017, ugodi in se izpodbijani plačilni nalog razveljavi.

1Z izpodbijanim sklepom, z dne 25.7.2017, je prvostopenjsko sodišče odločalo o ugovoru tožene stranke zoper plačilni nalog, ki ga je sodišče tej stranki dne 23.5.2017 izdalo za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo. Z navedenim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugovoru tožene stranke „ugodilo“ tako, da je po ponovnem preverjanju višine odmerjene sodne takse ugotovilo, da je bila slednja odmerjena napačno, saj bi morala biti odmerjena v višini 5.865,00 EUR in ne 4.875,00 EUR, na kolikor je glasil izpodbijani plačilni nalog.

Zoper to odločitev je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo, v kateri je navedla, da je plačilnemu nalogu ugovarjala, ker naj bi bila taksa previsoko odmerjena in je predlagala, da sodišče previsoko odmerjeno sodno takso zniža. Zato sodišče ne bi smelo sodne takse odmeriti v višjem znesku, saj tožena stranka tega ni zahtevala in gre njej v škodo. Ugovor zoper plačilni nalog je vložila zgolj tožena stranka, zato je prvostopenjsko sodišče s svojo nepravilno odločitvijo kršilo načelo prepovedi reformatio in peius.

2S sklepom, z dne 29.9.2017, je prvostopenjsko sodišče odločalo o ugovoru tožene stranke, ki ga je vložila zoper ponovno izdani plačilni nalog, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo sodne takse za pritožbo v višini 5.865,00 EUR. Z navedenim sklepom je sodišče ugovor tožene stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila sodna taksa pravilno odmerjena.

Zoper ta sklep je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri je navedla, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb iz ugovora, v katerem je navedla in izkazala, da brez ogrožanja svoje dejavnosti in svojega obstoja ne more plačati odmerjene sodne takse.

3O zadevi je odločalo Višje sodišče v K., saj je bila v skladu s 105. a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 1465, z dne 13. 7. 2017, prenesena z Višjega sodišča v L. v reševanje na tukajšnje sodišče.

4Pritožbi tožene stranke sta utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep, z dne 25.7.2017:

5Prepoved poslabšanja položaja pritožnika je institut, ki je kot pravilo uveljavljen na vseh pravnih področjih sodnega odločanja. Izrecno ga Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ureja v 359. členu, ki določa, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Za tistega, ki vlaga pravno sredstvo, velja torej načelo, da se z vložitvijo tega pravnega sredstva (če ga bo vložil samo on) njegov pravni položaj ne sme poslabšati, oziroma da bo najslabši izid za njegovo pravno sredstvo samo zavrnitev tega pravnega sredstva in potrditev dotedanje sodne odločitve.

6Navedeno načelo je po presoji pritožbenega sodišča potrebno ob smiselni uporabi določbe 359. člena ZPP (na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1) uporabiti tudi pri presoji ugovora taksnega zavezanca o napačni odmeri sodne takse, saj če slednji zoper plačilni nalog ne bi ugovarjal, bi plačilni nalog postal izvršljiv v višini 4.875,00 EUR. Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da plačilnega naloga prvostopenjsko sodišče ni razveljavilo po uradni dolžnosti (in v skladu s petim odstavkom 34. a člena ZST-1), ampak na podlagi ugovora tožene stranke. V izpodbijanem sklepu je namreč jasno zapisalo, da je do odločitve o drugačni odmeri sodne takse prišlo na podlagi ugovora tožene stranke, saj je slednjemu ugodilo¹ in izpodbijani plačilni nalog razveljavilo ter odmerilo drugačno, višjo sodno takso.

7Zaradi načela prepovedi reformationis in peius je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zoper sklep, z dne 25.7.2017, ugodilo in odločitev spremenilo tako, da je ugovor zoper plačilni nalog zavrnilo, tako da je ostal v veljavi plačilni nalog, z dne 23. 5. 2017, s sodno takso odmerjeno v višini 4.875,00 EUR.

K pritožbi zoper sklep, z dne 29.9.2017:

8Zaradi predhodno obravnavane napačne odločitve je prvostopenjsko sodišče izdalo 11.9.2017 nov plačilni nalog, s katerim je toženi stranki sodno takso za pritožbeni postopek odmerilo v znesku 5.865,00 EUR. Tudi zoper tega je tožena stranka vložila ugovor, in sicer zaradi napačne odmere, in ker sredstev za njeno plačilo nima; prvostopenjsko sodišče pa je ugovor zavrnilo z izpodbijanim sklepom, češ da je bila odmera opravljena pravilno.

9Glede na to, da je pritožbeno sodišče spremenilo predhodno odločitev prvostopenjskega sodišča in (za isto taksno obveznost) obdržalo v veljavi plačilni nalog, z dne 23.5.2017, je ob obravnavanju pritožbe tožene stranke zaradi napačne odmere sodne takse² plačilni nalog, z dne 11. 9. 2017, razveljavilo in torej pritožbi ugodilo.

10V predmetnem postopku bo za toženo stranko rok za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo na podlagi plačilnega naloga, z dne 23. 5. 2017 (v višini 4.875,00 EUR) začel teči z vročitvijo tega sklepa.

11O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj jih tožena stranka v pritožbah ni določno uveljavljala.

¹ Nepravilnost (in tudi nelogičnost) obravnavane odločitve izhaja že iz samega besedila izpodbijane odločitve, ko naj bi bilo ugovoru taksnega zavezanca, ki je zatrjeval previsoko odmero sodne takse, ugodeno, in sicer tako, da se sodna taksa odmeri v še višjem znesku.
² Plačilni nalog se v skladu s prvim odstavkom 34.a člena ZST-1 lahko izpodbija zgolj iz naslednjih razlogov: ker taksna obveznost ni nastala, ker je taksa že plačana, ali ker je sodišče takso napačno odmerilo. Da taksni zavezanec nima sredstev za plačilo sodne takse, torej ni pravno upoštevni ugovorni razlog.