UPRS Sodba I U 777/2017-14

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za novogradnjo štirih večstanovanjskih objektov s pripadajočo komunalno in zunanjo ureditvijo. V obrazložitvi je navedel, da predloženi projekt ni izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, kot določa 1. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V prilogi 1 Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana (OPN) je v zvezi s podrobnimi prostorskimi izvedbenimi pogoji določen faktor zazidanosti (FZ) največ 40 %, pri predvideni gradnji tožnika pa je faktor zazidanosti 43,98 %, kar je več od določenega. Ne soglaša s tožnikom, da se v izračun ne štejejo balkoni, saj ti ne segajo izven navpične projekcije zunanjih dimenzij stavbe. Zavrača sklicevanje na določbe ISO 6707-1 iz leta 2015, kjer so definirani pojmi balkon, zunanji in notranji balkon. V zadevi ni sporno samo poimenovanje balkonov, pač pa pravilna določitev zazidane površine objekta. Zazidana površina objekta pa je, glede na določbe SIST ISO 9836, kot tudi veljavnega prostorskega akta, tlorisna projekcija zunanjih dimenzij najbolj izpostavljenih delov stavbe nad terenom. Tudi višina predvidenega objekta ne izpolnjuje pogoja iz OPN.

2Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Soglaša z njim, da objekti izpolnjujejo pogoj višine kot določa OPN, soglaša pa z organom prve stopnje, da je tožnik s svojo gradnjo FZ presegel glede na dovoljenih 40 %. Vsakemu stanovanju v objektih pripada 1 balkon oziroma v pritličju objektov zunanja terasa. Glede na pozicijo prostorov, ki jih projekt imenuje balkoni, je le-te treba upoštevati v zazidano površino. Res OPN v 21. točki 3. člena določa, da se pri tlorisni projekciji zunanjih dimenzij najbolj izpostavljenih delov stavbe nad terenom ne upoštevajo balkoni in napušči, vendar v obravnavanem primeru ne gre za običajne klasične primere balkonov, ki segajo iz fasade objekta, pač pa gre za odprte prostore (v smislu lože), ki z najbolj izpostavljenim delom ograjami zgolj sledijo liniji zidov objektov, kot izhaja iz prilog vodilne mape PGD. V skladu z 21. točko 3. člena OPN jih je zato treba šteti v zazidano površino, kar v posledici pomeni, da zazidana površina dosega 43,98 % in presega faktor zazidanosti 40 %.

3Tožnik v tožbi navaja, da je že v pritožbi opozoril na konstrukcijski element balkona ter na izhodišča za določanje faktorja zazidanosti. Pritožbene navedbe je tožnik podprl s predpisi, toženka pa s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika. Od tu naprej je odločba organa druge stopnje pravno zgrešena. Iz obrazložitve izhaja ugotovitev, da se ložo opredeljuje kot balkon, ki je vgrajen v stavbo. Dejstva, da gre v danem primeru za balkon, ne more spremeniti nihče, niti slovenski knjižni jezik, tudi z diplomsko nalogo si toženka ne more nič pomagati. Gre za de jurie de facto za odprte zunanje površine balkona in je popolnoma in čisto vseeno, kako se jih poimenuje. Lahko pokrita terasa, loža, odprt gang, veranda, skratka vsi konstrukcijski elementi, ki niso z vseh strani obdani s stenami. Temu dejstvu pritrjuje tudi obrazložitev sama z navedbo, da je balkonom podobna konstrukcija tudi loža. Tožnik vidi, da je pravna podlaga za ugotavljanje dejstev v predmetnem postopku diplomska naloga, ki kot kaže predstavlja celo pravni vir za odločanje v predmetni upravni zadevi. Toženka pri svoji odločitvi ni upoštevala pritožbenih navedb v delu, ki se nanaša na standarde, na katere je tožnik izrecno opozoril. Upravni organ je spregledal obstoj standarda SIST ISO 6707/1 iz leta 2015 in se skliceval na standard SIST ISO 6707/1 iz leta 1998, ki v času odločanja ni več obstajal. O tej pritožbeni navedbi organ druge stopnje ni zavzel stališča. Iz SIST ISO 6707/1/2015 pod zap. št. 4.2.9. izhaja, da je balkon zgornji dostopen prostor kot del etaže, ki ni z vseh strani obdan s stenami, torej gre za balkon in ne etažno površino. Tega dejstva in upoštevajoč slovenski standard, pa upravni organ druge stopnje ni preverjal, ob tem pa v celoti spregledal določbo 21. točke 3. člena OPN, ki ga je v celoti napačno uporabil. Iz njega pa izhaja, da se pri tlorisni projekciji zunanjih dimenzij najbolj izpostavljenih delov stavbe nad terenom ne upoštevajo balkoni in napušči. Iz projekta je razvidno, da gre za glavnino balkonov, ki so situirani na vogale stavb, edino pri objektu B je projektirano dvoje notranjih balkonov. Veljavni OPN pri izračunu FZ balkone in napušče izrecno izključuje. Trditev, da v konkretnem primeru ne gre za klasične primere balkonov, ki segajo iz fasade objektov, pač pa za odprte prostore, je daleč od realnega stanja. Balkoni na vogalih objektov A, B in C segajo v zračni prostor nad zemljišče, kakor tudi ostali balkoni, zato ni mogoče pritrditi razlogovanju toženke. Balkoni so kot samostojni arhitekturni konstrukcijski elementi, ki jih je projektant predvidel in vnesel v objekt s tehničnimi dognanji, ki so bila usklajena z veljavnimi določbami OPN, pri čemer pa tudi toženka koleba med tem, za kakšne primere balkonov gre. Izpostavljeni deli stavbe nad terenom so glede na projektno dokumentacijo vsi balkoni, ki jih je v projektu predvidel projektant. Upravni organ zato nima prav, ko pri izračunu FZ upošteva tudi balkone, ki jih določba 21. točke 3. člena OPN izrecno izključuje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, ki določa, da mora biti projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Ugotavlja, da predložena projektna dokumentacija ni skladna s podrobnimi izvedbenimi pogoji, določenimi v prilogi 1 OPN, ki določajo faktor FZ največ 40 %, glede na površino zemljišča namenjenega tožnikovi gradnji pa je ta FZ 43,98 %.

7V točki 21 prvega odstavka 3. člena OPN je FZ razmerje med tlorisno projekcijo najbolj izpostavljenih delov stavbe nad terenom in površino parcele, namenjene gradnji. Pri tlorisni projekciji zunanjih dimenzij najbolj izpostavljenih delov stavbe nad terenom se ne upoštevajo balkoni in napušči. Upoštevajo pa se površine tlorisne projekcije največjih zunanjih dimenzij vseh enostavnih in nezahtevnih objektov nad terenom ter površine uvoza v kleti in izvoza iz kleti. V obravnavani zadevi je sporno, ali je balkone pri objektih A, B, C in D upoštevati glede na OPN pri FZ. Tožnik je pri svojem izračunu FZ upošteval le površine zaprtih delov objektov in ob takem izračunu znaša FZ 39,87 %. Ob upoštevanju tudi balkonov pa je FZ 43,98 %. Višina izračunov z ali brez balkonov med strankama ni sporna.

8Sporno pa je, ali je balkone ob uporabi 21. točke prvega odstavka 3. člena OPN upoštevati v FZ. Tudi po mnenju sodišča je, glede na namen določbe 21. točke prvega odstavka 3. člena OPN, ki določa FZ, glede na pozicije prostorov, ki so imenovani balkoni, le-te upoštevati v FZ. Namreč glede na jezikovno razlago določbe je namen 21. točke, ki ureja izračun zazidljivosti parcele, na kateri se bo gradilo in ki izrecno izpostavlja, da se v tlorisno projekcijo najbolj izpostavljenih delov stavbe nad terenom ne upoštevajo pri izračunu zazidanosti balkoni in napušči, da se izloči prostore, ki segajo iz fasade objekta in ne obremenjujejo z zazidanostjo površine pod sabo, ker niso povezani s tlemi. Stališče, ki ga je navedlo sodišče, sta ga organa upoštevala, izhaja pa iz izhodišča, da je normodajalec obe izjemi iz 21. točke (balkone in napušče) obravnaval enako glede na njune dejanske lastnosti. Napušč - nadstrešek je del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe (Slovar slovenskega knjižnega jezika), torej je le balkone, ki enako izpolnjujejo to zahtevo, segajo iz stavbe v prostor in se ne dotikajo zemljišča pod sabo, šteti v smislu 21. točke za izjemo, ki se ne upošteva pri tlorisni projekciji najbolj izpostavljenih delov stavbe. Tudi standard SIST ISO 9836 v točki 5.1.3.2. določa, da se neto tlorisna površina ne ugotavlja za prazne prostore med zemljiščem in spodnjo stranjo stavbe. Tudi to kaže na to, da se ob upoštevanju citiranega standarda napušči (in le balkoni, ki izpolnjujejo enake lastnosti) ne štejejo v neto tlorisno površino stavbe. Ob ugotovljenih lastnostih napušča sodišče torej meni, torej da je le balkon enakih dejanskih lastnosti kot prostor, ki sega iz fasade objekta in ne obremenjuje z zazidanostjo površine pod sabo, ker ni povezan s tlemi, šteti za izjemo iz 21. točke. Da je temu tako, izhaja tudi iz gramatikalne razlage 21. točke. Za besedno zvezo "najbolj izpostavljenih delov" sledi izključitev balkonov in napuščev. Predmet izključitve so torej le tisti balkoni (oz. prostori, ne glede na imenovanje), ki so glede na stavbo izpostavljeni v prostor, njihova površina pa ne obremenjuje zemljišča, ki ga pokriva dokončana stavba (standard SIST ISO 9863).

9Pri balkonih tožnika za situacijo, da bi bili primerljivi z nadstreški, ne gre. Tožnik ima namen graditi štiri večstanovanjske objekte, vsak etažnosti P+2 s skupaj 42 stanovanji, vsakemu stanovanju pripada balkon oziroma v pritličju objektov zunanja terasa. Balkoni tožnika ne segajo iz fasade objekta, pač pa z najbolj izpostavljenim delom (ograjo) sledijo liniji zidov objekta. Upravni organ jih je torej pravilno štel k FZ.

10Upravni organ je pri izračunu FZ pravilno uporabil standard SIST ISO 9836 ter s stališčem, da sporne balkone upošteva v tlorisni projekciji, izhajal iz tega standarda. Uporabo organu nalaga 1. alinea prvega odstavka 66. člena ZGO-1, ki določa, da mora biti PGD izdelan v skladu s predpisi in standardi (drugi odstavek 48. člena ZGO-1), kot eden izmed standardov pa je z 207. členom ZGO-1, za izračunavanje površin in prostornin, določen SIST ISO 9836. Sklicevanje na standard SIST ISO 6707/1/2015 in razlikovanje med notranjimi in zunanjimi balkoni, glede na razlagano določbo OPN, ni relevantno v obravnavani zadevi.

11Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

12Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.