VSM Sklep II Kp 55070/2016

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca M.H. se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 29. 11. 2017 zavrnilo zahtevo za preiskavo, podano po pooblaščencu oškodovanca kot tožilca M.H. zoper osumljeno J.M., v smeri kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) še odločilo, da mora oškodovanec kot tožilec vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in obdolženkine izdatke. To je vsebina izreka, izdanega v sklepu II Ks 55070/2016.

2Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Po pritožbeni obrazložitvi, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vsebine dogovora med oškodovancem kot tožilcem ter osumljenko in ni upoštevalo, da takoj, ko je med njima prišlo do spora glede plačila stroškov statusnega preoblikovanja, to zaradi osumljenkinega ravnanja, ko je po drugi strani nedvomno prejela 53.500,00 EUR in kljub temu odšla v osebni stečaj, ni bilo mogoče. Ker pa je osumljenka obenem večkrat prosila za moratorij na odplačevanje kredita, pritožnik sklene, da je že v času sklepanja dogovora vedela, da je prezadolžena ter da je imela v naklepu na lahek način priti do protipravne premoženjske koristi, „ko pa bi moralo priti do prenosa lastninske pravice, kljub prejemu navedenega zneska zanikati dogovor o statusnem preoblikovanju ter nato v postopku osebnega stečaja preprečiti možnost prenosa lastninske pravice na oškodovanca.“

4Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v 5., 7. in 8. točki obrazložitve sklepa z jedrom, da je osumljenka po sklenitvi dogovora pretežno ravnala v smeri izpolnitve dane zaveze, ter da je oškodovanec kot tožilec poslovne prostore tedaj že uporabljal. Ugotovitve temelje na večjem številu listinskih dokazov, ki v pritožbeni obrazložitvi zatrjevanega osumljenkinega manevra za pridobitev 53.500,00 EUR ob nespremenjenem statusu „njenega“ podjetja, ne potrjujejo. Nasprotno, so povsem v skladu z obdolženkinim zagovorom, ki je opisano preslepitveno ravnanje zanikala in hkrati dovolj jasno povedala, da se v razmerju z oškodovancem kot tožilcem ni zalomilo le pri plačilu stroškov statusnega preoblikovanja podjetja, ampak še, ker ta ni izpolnil drugih svojih obveznosti. Glede na takšen razvoj dogodkov se najprej t.i. časovnica v opisu dejanja izkaže za nepopolno, pritožnikova končna ocena o osumljenkinem predlogu za uvedbo osebnega stečaja kot nadaljnjem manevru za preprečitev prenosa lastninske pravice pa za domnevo brez ustrezne dokazne podlage. Še zlasti, ker je oškodovanec kot tožilec veliko prej od predlagane uvedbe osebnega stečaja odstopil od dogovora za nakup poslovnih prostorov pa je sedaj logično in izkustveno težko zatrjevati, da je osumljenka s tem predlogom preprečila možnost prenosa lastninske pravice na oškodovanca kot tožilca za nekaj, kar ta ni (več) hotel imeti.

5Po zgornjem, in ker pritožbeno sodišče v pritožbeni obrazložitvi ni zasledilo ničesar več, do česar bi se moralo posebej opredeliti, je o pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca M.H. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

6Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in 7. točki prvega odstavka 5. člena ZST-1 ter na tar. št. 74013 Taksne tarife.