VSM Sodba IV Kp 38548/2015

I. Pritožba obsojenega S.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Lenartu je s sodbo III Kr 38548/2015 z dne 10. 11. 2017 na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo obsojenemu S.Š., izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu, oddelek v Mariboru z dne 2. 12. 2015 in obsojencu izreklo z njo določeno kazen pet mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

2Zoper to sodbo se je pritožil obsojenec. Iz njegove laično sestavljene pritožbe je razbrati, da smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predloga pritožbenemu sodišču pa v pritožbi ni zaslediti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da obsojeni ni izpolnil posebnega pogoja, ki mu je bil naložen s pogojno obsodbo v sodbi Okrajnega sodišča v Lenartu V K 38548/2015 z dne 2. 12. 2015, ki je postala pravnomočna dne 11. 12. 2015, in sicer, da v roku 18 mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 4.167,80 EUR in redno plačuje preživnino zakoniti zastopnici J.Š. iz razloga, ker sta bila nedoletna otroka dne 12. 5. 2016 s sodbo Okrožnega sodišča v Novem Mestu predodeljena njemu in pri njemu živita že od dne 29. 6. 2015. V času, ko pa še nista bila dodeljena njemu v vzgojo, varstvo in oskrbo, pa je mati otrok prejemala otroški dodatek in preživnino s strani Preživninskega sklada, pripadala pa ji je tudi denarna pomoč za veliko družino. On takrat za otroka ni prejemal ničesar. Predlaga, da sodišče preveri, koliko denarja je mati otrok prejela za oba otroka v času, ko sta živela pri njemu in da izračuna, koliko je on res dolžan plačati njej, on pa se bo potrudil, da to v najkrajšem času stori. Navaja še, da je na narok pri sodišču prve stopnje zamudil iz razloga, ker se je izgubil, saj ne živi v Mariboru.

5Z navedenim obsojenec ne graja pravilnosti napadene sodbe, temveč pravilnost pravnomočne sodbe, s katero je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanje preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba, z njo določena kazen pet mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let, ter s posebnim pogojem, kot je že naveden. Z izvajanji, da sta bila otroka še pred izrekom sodbe, ki je bila izrečena dne 10. 11. 2017, njemu dodeljena v vzgojo, varstvo in oskrbo in da je v tem času otroške dodatke in preživnino za oba otroka iz strani Preživninskega sklada prejemala mati otrok J.Š., namreč obsojenec ne izkazuje objektivne nezmožnosti izpolnitve s pogojno obsodbo njemu naložene obveznosti, temveč izraža zgolj svoje nestrinjanje s pravnomočno sodbo, s katero mu je bila obveznost naložena. Priznava, da J.Š. ni plačal ničesar, po pravilni presoji sodišča prve stopnje, upoštevajoč podatke, ki ji kot podlago za presojo navaja v točkah 7 in 8 obrazložitve napadene sodbe, pa je to bil zmožen storiti in obveznosti ni izpolnil iz subjektivnih razlogov, in sicer zaradi njegovega družbeno nesprejemljivega in povsem nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obsojenec ni pokazal niti najmanjšega namena obveznost izpolniti. Na narok za preklic pogojne obsodbe je pristopil z zamudo, njegov odnos do sodišča in do drugih institucij, predvsem do Centra za socialno delo, kakor tudi do Zavoda RS za zaposlovanje kaže, da zavestno zavrača sodelovanje z institucijami, in da ni pripravljen izpolnjevati dogovore ter da ima ignorantski odnos do obveznosti. Tako se ni odzival tudi na vabila Zavoda RS za zaposlovanje v zvezi z iskanjem zaposlitve in je bil zato kot neaktivni iskalec zaposlitve dne 21. 4. 2017 odjavljen iz evidence brezposelnih oseb, na Centru za socialno delo pa ni bil pripravljen na noben dogovor glede preživljanja počitnic otrok pri materi, preživnine materi pa ni nameraval plačevati iz razloga, ker ji je očital slabo skrb za otroke in da denarja ne bi porabila zanje.

7Vse navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi podatkov, ki sta jih sodišču posredovali imenovani instituciji. Pri tem pravilno zaključilo, da je obsojenec razpolagal z zadostnimi sredstvi (točka 7 in 8 obrazložitve), da bi vsaj delno poravnal naloženo obveznost, pa tega ni hotel storiti. Iz pritožbe ni mogoče razbrati, da bi obsojenec zatrjeval, da obveznosti ni bil zmožen poravnati, vsled česar pritožba neutemeljeno graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, v okviru katerega sodišče prve stopnje ugotavlja nasprotno. Pritožbeno pogojevanje, da bo naloženo obveznost izpolnil v primeru, če bo pritožbeno sodišče raziskalo dejansko stanje glede kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno obsojen, in to v smeri, kot jo predlaga v pritožbi, je nesprejemljivo. Pravnomočna sodba veže tako obsojenca, kakor pritožbeno sodišče in zato v njej ugotovljeno dejansko stanje ne more biti predmet ponovne obravnave.

8Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da obsojenec naložene obveznosti iz pravnomočne sodbe ni izpolnil iz subjektivnih razlogov, kar pomeni, da bi to lahko storil, pa tega ni hotel, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

9Pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti.

10Sodba višjega sodišča temelji na določbi 391. člena ZKP.

11Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tar. št. 74011 Taksne tarife.