VSK Sklep II Cpg 60/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških postopka zavarovanja se pridrži za končno odločbo v pravdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oz. o zadevi odloči samo in v celoti ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. V pritožbi opozarja, da sicer drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi v posledici izdane začasne odredbe prišlo do posega v lastninsko pravico tožene stranke, vendar je treba dejanske učinke te omejitve presojati od primera do primera. Pojem neznatne škode je pravni standard, ki ga sodišča napolni v vsakem konkretnem primeru in predstavlja le takšno škodo, ki dolžnika ne bo omejevala. V konkretnem primeru se dolžniku z izdano začasno odredbo premoženje nikakor ne bi zmanjšalo, medtem, ko bi v primeru, da sodišče upnikovemu predlogu ne bi ugodilo, upnik utrpel visoko škodo, ki bi zanj predstavljala nenadomestljivo škodo v višini glavnice in obresti ter stroškov. Predmetne terjatve upnik namreč nikoli ne bo dobil povrnjene. Vsak poseg v lastnino ne predstavlja škode, razpolagalna pravica dolžnika bi z izdajo začasne odredbe bila le delno omejena, saj bi dolžnik predmetne nepremičnine še vedno lahko uporabljal ter jih imel v posesti, pri čemer predznamba ne bo imela nobenega vpliva na njegovo siceršnje poslovanje. Takšna začasna odredba bi vsekakor služila namenu, za katerega je predvidena, to pa je, da upniku zagotovi zavarovanje ter možnost izvedbe bodoče izvršbe denarne terjatve. Pritožba nadalje opozarja, da je tožeča stranka prepričana, da bo tudi ob pravočasno zaključenem postopku težko prišla do poplačila svoje terjatve, saj je očitno, da je delovanje tožene stranke ves čas usmerjeno v cilj neplačila, kar kaže na to, da je nedvomno potrebno zavarovanje terjatve tožeče stranke. V tej zvezi pritožba opozarja na ustavno pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave. Več kot očitno je namreč, da je bilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru nepristransko, saj se je več kot očitno postavilo na stran tožene stranke. Pritožba opozarja tudi na okoliščino, da je izpodbijani sklep neobrazložen. Poleg tega pritožba opozarja tudi na prepoved sodniške samovolje. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kršilo tudi pravico stranke do poštenega obravnavanja po 22. in 23. členu Ustave ter tudi po 25. členu Ustave. Sodiščem obveznost, da navedejo razloge za svoje odločitev, nalaga tudi 6. člen EKČP.

3Tožena stranka je po svoji pooblaščenki podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče toženi stranki v zavarovanje njene denarne terjatve v višini 81.250,25 EUR s pp prepove odtujiti ali obremeniti večje število nepremičnin, skupaj z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno odločilo, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s trdnimi in prepričljivimi argumenti sodišča prve stopnje glede verjetnosti o neznatni škodi. Dejanski učinek posega v lastninsko upravičenje je treba vedno presojati glede na okoliščine konkretnega primera, pri čemer je bilo na tožeči stranki procesno breme, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Temu bremenu pa tožeča stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogla zadostiti v predpisani meri. Izkaz verjetnosti namreč pomeni, da so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva (v konkretnem primeru neznatna škoda zaradi omejitve razpolaganja z nepremičnim premoženjem, katerega zemljiškoknjižna lastnica je tožena stranka), močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.

6Sodišče prve stopnje je pri presoji omenjene okoliščine pravilno izhajalo iz tega, da je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice, pri čemer tožeča stranka (razen posplošenih navedb) niti ni podala konkretne trditvene podlage (niti ne dokazne podlage) v smeri, da bi predlagana začasna odredba (glede na konkretno naravo oz. vrsto nepremičnin oz. glede na pravno in dejansko stanje v zvezi s temi nepremičninami, zlasti v povezavi s poslovanjem in dejavnostjo tožene stranke, ki je gospodarska družba, ki se zaradi pridobivanja dobička na trgu ukvarja z gradbeništvom, trgovino in storitvami¹) predstavljala le takšno škodo, ki bi tožene stranke praktično v ničemer ne omejevala v njenem gospodarskem poslovanju. Tudi omejitev razpolaganja z nepremičninami v vrednosti vtoževane terjatve samo po sebi še ne pomeni, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Skratka, tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka v predlogu zavarovanja ni podala dovolj konkretnih navedb, zakaj bi omejitev razpolaganja na predlaganih nepremičninah ne pomenila omejitve poslovanja tožene stranke, poleg tega pa tudi ni predložila ustreznih dokazov za utemeljitev teh trditev, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga se tožeča stranka tudi v pritožbenem postopku ne more nadejati uspeha s sklicevanjem na določene primere iz sodne prakse, saj je potrebno omejitev lastninske pravice vedno presojati glede na konkretne okoliščine posameznega primera. Za izkaz verjetnosti iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ namreč ne zadostujejo posplošene in neizkazane trditve, da bi toženca predlagana začasna odredba ne omejevala in da se tožencu premoženje zaradi nje ne bi zmanjšalo, pri čemer v tej zvezi tudi ni pravno pomembno, ali bo tožnik zaradi neizdane začasne odredbe utrpel visoko škodo (izterjevane terjatve nikdar ne bo dobil povrnjene). Prav tako za presojo verjetnosti, da bo toženec zaradi predlagane začasne odredbe pretrpel le neznatno škodo, ne zadostuje trditev, da bi tožena stranka kljub izdani začasni odredbi lahko nepremično premoženje še vedno uporabljala oz. ga imela v posesti. Kajti, kot je že bilo rečeno, pravica razpolaganja z nepremičninami predstavlja bistven element lastninske pravice, ki v realnem poslovnem svetu lahko celo odločilno vpliva na poslovanje gospodarskih subjektov.

7Obravnavana pritožba ne uspe izpodbiti tudi prepričljive ocene sodišča prve stopnje, da tožeča stranka prav tako ni izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega (toženčevega) odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačne razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). V tej zvezi nikakor ne zadostuje pritožbena trditev, da je tožeča stranka prepričana, da bo tudi ob uspešno zaključenem pravdnem postopku težko prišla do poplačila svoje terjatve, ker je očitno, da je delovanje tožene stranke ves čas usmerjeno v cilj neplačila. Pritožbeno sodišče tudi na tem mestu v celoti sprejema prepričljive argumente sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v konkretnem primeru sploh ni zatrjevala in izkazala kakršnihkoli konkretnih aktivnosti oz. ravnanj tožene stranke v smeri odtujevanja, skrivanja ali obremenjevanja svojega premoženja, tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti. Poleg tega pa v predlogu zavarovanja manjka tudi procesno gradivo v smeri, da bi tožena stranka zaradi svojega razpolaganja s premoženjem svojo premoženjsko maso kakorkoli neupravičeno zmanjševala. V tej zvezi tudi ne zadostujejo pavšalne trditve o grozeči škodi, ki bi nastala z morebitno odtujitvijo ali obremenitvijo nepremičnega premoženja tožene stranke, upoštevaje ob tem, da tožeča stranka tudi ni trdila, da je nepremično premoženje, ki je predlog zavarovanja z začasno odredbo, edino premoženje tožene stranke, iz katerega bi bilo mogoče poplačati vtoževano terjatev. Prav tako tožeča stranka ni navedla nobenih drugih pravno pomembnih dejstev (npr. nelikvidnosti ali nepremičninske izvršbe), ki bi opravičevala predlagano začasno odredbo. Zaradi tega se tožeča stranka v obravnavani pritožbi povsem neutemeljeno sklicuje na ustavne kršitve v postopku na prvi stopnji.

8Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. in 239. členom ZIZ).

9Odločitev o pritožbenih stroških postopka zavarovanja se pridrži za končno odločbo v pravdi.

¹ Kar je jasno razvidno iz same firme tožene stranke.