UPRS Sodba I U 2788/2017-24

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 490-40/2012-MIZKS/15 z dne 7. 10. 2013 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 711,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

1Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju upravni organ) zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine „...“, ob podržavljenju parc. št. 150/3 stavbišče – grad k.o. ..., danes parc. št. 1678/0 k.o. ... Upravni organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo prejšnji lastnici A.A. premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne/Mestne zaplembene komisije v Murski Soboti z dne 10. 9. 1945 na podlagi člena 1, točka 1. in 2. Odloka AVNOJ ter da je iz ugotovitvene odločbe z dne 28. 9. 1994 razvidno, da se je navedena prejšnja lastnica, roj.... v Budimpešti, umrla ... v kraju Rechnitz, Avstrija, štela za državljanko LRS in FLRJ od 28. 8. 1945 do smrti dne ... Ker je iz Potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 15. 10. 2003 izhajalo, da je prejšnja lastnica pridobila avstrijsko državljanstvo z odločbo Deželne vlade Štajerske z dne 22. 9. 1949 ter ga je imela do smrti ..., je upravni organ skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) po uradni dolžnosti presojal, ali je imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (v nadaljevanju ADP) ter je bilo ugotovljeno, da po ADP prejšnja lastnica ni bila upravičena do odškodnine. Upravni organ je nato presodil, da je tudi FIP upošteven pravni vir, relevanten za presojo upravičenj do odškodnin iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Upravni organ je v okviru preizkusa, ali je prejšnja lastnica A.A. imela za podržavljeno premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi določb FIP, ugotovil, da je navedena v posledici končanja druge svetovne vojne zapustila svoje dotedanje bivališče v takratni Jugoslaviji (pregnanka), ter da je bila avstrijska državljanka od leta 1949 do svoje smrti leta 1977 (avstrijsko državljanstvo na presečni datum 27. 11. 1961) ter rezidentka Republike Avstrije na dan 1. 1. 1960. Upravni organ je z navedenimi ugotovitvami seznanil tožnike ter jim dal možnost izjave o odločilnih dejstvih. Odgovorili so, da ni ugotovljeno, da je imela prejšnja lastnica stalno bivališče v Avstriji, ta okoliščina jim tudi ni poznana, še zlasti ne, ali je stalno bivališče v Avstriji imela na dan 1. 1. 1960. Sklicevali so se tudi na Uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 7. 4. 2011, iz katerega izhaja, da prejšnji lastnici ter njenim pravnim naslednikom za podržavljeno premoženja ni bila plačana, niti jim ni pripadala pravica dobiti odškodnino po ADP ter notranjih avstrijskih predpisih, ki so urejali odškodovanje zaplenjenega premoženja. Upravni organ je nato vlagatelje zahteve pozval, naj za prejšnjo lastnico predložijo potrdilo pristojnega organa Republike Avstrije o stalnem bivališču na dan 1. 1. 1960. Vlagatelji so v pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2013 zavrnili možnost predložitve zahtevanega potrdila, pri čemer so navajali, da je nelogično, da upravni organ zahteva predložitev potrdila, če na drugi strani predloženim potrdilom pristojnih avstrijskih organov ne verjame, in da si mora upravni organ to listino na podlagi 168. člena ZUP/86 po uradni dolžnosti priskrbeti sam. Glede na določbo četrtega odstavka 62. člena ZDen in ob tem, ko vlagatelji niti niso izkazali, da zahtevanega potrdila niso mogli pridobiti, je upravni organ navedbe presodil kot neutemeljene. Glede na navedeno je upravni organ zaključil, da prejšnja lastnica iz razlogov po drugem odstavku 10. člena ZDen ni upravičena do denacionalizacije.

2Tožniki vlagajo tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, in tudi bistvenih kršitev pravil postopka. Sklicujejo se na v postopku predloženo uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 7. 4. 2011 ter navajajo, da je navedeno potrdilo v Republiki Avstriji javna listina. Na temelju tretjega odstavka 170. člena ZUP/86 listine, izdane od tujih organov, ki veljajo v kraju, kjer so bile izdane, za javne listine, imajo ob pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine. Na temelju prvega odstavka 164. člena ZUP/86 javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Ob upoštevanju navedenega potrdila se tako šteje za dokazano, da prejšnja lastnica A.A. za odvzeto premoženje od Republike Avstrije ni prejela odškodnine in do nje tudi ni bila upravičena. Ker upravni organ navedenega potrdila ni upošteval, je zmotno ugotovil dejansko stanje in v posledici tega nepravilno uporabil materialno pravo. Odločba pa glede tega odločilnega dejstva tudi nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, saj upravni organ niti ne navaja, zakaj predloženo potrdilo ne dokazuje tega, kar se v njem potrjuje, kar je samo po sebi absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Tožniki dalje navajajo, da FIP kot mednarodna pogodba, sklenjena z ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo, sama po sebi nasproti oškodovancem ni imela izvedbenega učinka; določila te pogodbe vežejo samo državi pogodbenici. Ker je upravni organ ugotavljal obstoj okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen s sklicevanjem na pogoje, določene v FIP, je odločil na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Tožniki navajajo, da izvedbeni zakon KVSG ni dajal pravne podlage za odškodnino za odvzeto premoženje na območju nekdanje Jugoslavije, ampak je dajal podlago samo za pravno priznano škodo, nastalo znotraj meja Republike Avstrije. Glede na to, da prejšnja lastnica A.A. nikoli ni imela državljanstva ZR Nemčije in ji tudi ni nastala pravno priznana škoda znotraj ozemlja Republike Avstrije, po navedenem zakonu od Republike Avstrije ni dobila in ni bila upravičena do odškodnine. Do odškodnine ni bila upravičena niti po drugi notranji avstrijski zakonodaji. V zvezi z razlogovanjem upravnega organa v izpodbijani odločbi, da ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi prejšnjemu lastniku šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, tožniki navajajo, da menijo, da je zmotno ter je v nasprotju z določbami ZUP/86. Pri tem se sklicujejo na 7. člen v zvezi s prvim odstavkom 135. člena ZUP/86. Tožniki v nadaljevanju navajajo, da Zakon o prijavi škode in UVEG kot pravno priznano škodo, za katero je bilo sploh mogoče dobiti odškodnino od Republike Avstrije, priznavata samo škodo na gospodinjski opremi in na premičnih predmetih, potrebnih za opravljanje poklica. Prejšnji lastnici A.A. pa taki predmeti niti niso bili zaplenjeni (odvzeti) in ji posledično taka škoda niti ni nastala, torej od Republike Avstrije tudi ni mogla prejeti odškodnine za odvzeto premoženje. Poleg tega oba zakona vsebujeta socialni korektiv. Upravni organ pa teh okoliščin ni niti ugotavljal, kar pomeni, da je odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter je posledično nepravilno uporabil tudi materialno pravo. Tožniki se v nadaljevanju sklicujejo še na odločbo Ustavnega sodišča Up 547/02 z dne 8. 10. 2003, in sicer točko 45, iz katere izhaja, da zakonodajalec ne bi mogel imeti razumnega razloga zato, da bi osebe, ki so se štele za jugoslovanske državljane, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključil zgolj zato, ker so na dan uveljavitve ADP, to je 28. 1. 1955, imele avstrijsko državljanstvo. Tožniki navajajo, da upravni organ nerazumno pa iz kroga upravičencev izključuje prejšnjo lastnico A.A. Navajajo, da je izpodbijana odločba nezakonita in protiustavna ter sodišču predlagajo, naj jo odpravi. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

3Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravni spis v zadevi. Na tožbo je odgovorila A. kot stranka z interesom. V odgovoru prereka tožbene navedbe ter sodišču smiselno predlaga, naj tožbo zavrne.

4Tožniki so v odgovor na odgovor na tožbo stranke z interesom poslali sodišču pripravljalno vlogo. V njej prerekajo navedbe stranke z interesom ter navajajo, da vztrajajo pri tožbi.

5Na pripravljalno vlogo tožnikov je odgovorila stranka z interesom A., ki navedbe prereka ter vztraja pri svojih navedbah v odgovoru na tožbo.

6Tožba je utemeljena.

7Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obravnavani zadevi že odločalo ter je s sodbo I U 1748/2013 z dne 3. 2. 2015 tožbo zavrnilo. Zoper to sodbo so tožniki vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom X Ips 126/2015 z dne 13. 5. 2015 zavrglo. Tožniki so nato vložili ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče z odločbo Up-550/15 z dne 12. 12. 2017 ugodilo ter sodbo tega sodišča U 1748/2013 z dne 3. 2. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

8V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve tožnikov za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. A.A., pravni prednici tožnikov, iz razloga, določenega v drugem odstavku 10. člena ZDen.

9Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Kot take ta določba predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa gre za to, ali je med te šteti tudi FIP in na njeni podlagi sprejete predpise.

10O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

11Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

12Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

13V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

14Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je imela pravna prednica tožnikov na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

15Svoje stališče je v sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

16Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da je imela prejšnja lastnica na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine, kot so to ugovarjali tudi že tožniki v tožbi.

17Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bila prejšnja lastnica teh nepremičnin upravičena do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

18Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ, upoštevajoč pravna stališča, ki izhajajo iz te sodbe glede uporabe materialnega prava, dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

19Sodišče ni sledilo predlogu tožnikov za opravo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (smiselno 59. člen ZUS-1).

20Ker so tožniki v tem upravnem sporu uspeli, jim je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu) in stroške revizijskega postopka, v skladu z drugim odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki se glede na drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife uporablja v tem postopku, ob upoštevanju tarifne številke 3300 ZOdvT v višini 282,00 EUR, povišano za 22 % DDV, ter tarifne številke 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj v višini 711,74 EUR.